»Dragi bratje in sestre, želel bi začeti to naše srečanje z iskrenim voščilom vsem vam, predstojniki, uradniki, papeški predstavniki ter sodelavci na nunciaturah po vsem svetu in vsem, ki so v službi v Rimski kuriji ter vašim domačim. Voščim vam svet in veder Božič ter srečno novo leto 2017.« S tem voščilom je papež Frančišek začel svoj nagovor rimski kuriji, v katerem je spregovoril o reformi kurije.

Nekaj osnovnih kriterijev za reformo

Teh kriterijev je dvanajst: posameznost, pastoralnost, misijonarskost, racionalnost, funkcionalnost, sodobnost, zmernost, subsidiarnost, sinodalnost, univerzalnost (katoliškost), profesionalnost, postopnost.

1. Posameznost (osebna spreobrnitev)
Ponovno hočem potrditi pomembnost posameznikove spreobrnitve, brez katere bodo zaman kakršne koli spremembe struktur. Jedro reforme so ljudje, ki so v njo vključeni in jo omogočajo, kajti osebno spreobrnjenje omogoča in spodbuja tisto skupnostno. Obstaja namreč močna povezava med interakcijo osebnih in skupnostnih drž. Ena sama oseba lahko stori toliko dobrega celotnemu telesu, lahko pa ga poškoduje, da zboli. Zdravo telo zmore vključevati, sprejemati, krepiti, zdraviti in posvečevati svoje ude.

2. Pastoralnost (Pastoralno spreobrnjenje)
Če si prikličemo podobo pastirja ter da je kurija skupnost, ki služi »bo dobro za vse nas, ki smo poklicani biti pastirji v Cerkvi, če bomo dopustili, da nas obličje Boga, Dobrega pastirja, razsvetli, očisti, preoblikuje in nas v polnosti prenovljene postavi nazaj v naše poslanstvo. Da bi tudi v naših delovnih okoljih lahko čutili, gojili in uporabljali močan pastoralni čut, predvsem do oseb, ki jih vsak dan srečujemo. Da se nihče ne bi čutil zanemarjenega ali slabo obravnavanega, ampak bi vsak najprej tukaj lahko doživel pozorno skrb Dobrega pastirja« (Pridiga, 22. februar 2016),

Pastoralnost in duhovnost služenja ter občestva naj poživlja prizadevanje vsega osebja kurije, saj je to protistrup proti vsakršnem strupu častihlepnosti ali lažni tekmovalnosti.

3. Misijonarskost (Osredinjenost v Kristusu)
Namen katere koli cerkvene službe je prinašati veselo oznanilo vsem do skrajnih meja zemlje, kakor nas uči koncil: »Obstajajo cerkvene strukture, ki utegnejo pogojevati oznanjevalno živahnost, prav tako pa dobre strukture služijo namenu, ko je v njih življenje, ki jih oživlja, podpira in presoja. Brez novega življenja in pristnega evangeljskega duha, brez »zvestobe Cerkve svoji poklicanosti«, se katera koli nova struktura v kratkem času polomi« (Veselje evangelija, 26).

4. Racionalnost
Na osnovi počela, da so vsi dikasteriji pravno enaki med sabo, je bila potrebna racionalizacija organizmov rimske kurije z namenom, da se poudarijo vsakemu dikasteriju lastne pristojnosti. Te pristojnosti je treba spoštovati, a jih tudi razumno porazdeliti, da bodo učinkovite in jih bo mogoče udejanjiti. Noben dikasterij torej si ne more pripisati pristojnosti drugega dikasterija, kot je s pravom določeno. Po drugi strani pa je vsak dikasterij direktno povezan s papežem.

5. Funkcionalnost
Morebitna združitev dveh ali več dikasterijev, ki imajo sorodna ali tesno povezana področja pristojnosti, v en sam dikasterij, je po eni strani zaradi večje prepoznavnosti dikasterija tudi navzven. Po drugi strani pa zaradi neposrednega stikanja in medsebojnega vplivanja posameznih resničnosti znotraj enega samega dikasterija, da pride do večje funkcionalnosti. Ta pa zahteva nenehno preverjanje vlog, domačnost v pristojnostih in odgovornostih osebja ter posledično prestavitve, zaposlitve, prekinitve in tudi napredovanja.

6. Sodobnost (Posodobitve)
To je sposobnost brati in prisluhniti 'znamenjem časa'. V tem smislu »Za ta namen urno ukrepamo, da bodo dikasteriji rimske kurije v skladu s situacijo našega časa ter bodo prilagojeni za potrebe vesoljne Cerkve« (Sedula Mater, 15. avgust 2016).  To je tudi zahteval drugi vatikanski koncil: »Dikasteriji rimske kurije naj se organizirajo glede na potrebe časa, dežel in obredov, še posebej glede njihovega števila, imena, pristojnosti, načina dela ter usklajevanja njihovih dejavnosti.«

7. Zmernost
S tega vidika sta potrebni poenostavitev in pospešitev administrativnih zadev kurije: združitev dikasterijev glede na pristojnosti in notranja poenostavitev posameznih dikasterijev; morebitna ukinitev uradov, za katere se ugotovi, da niso več potrebni. Vključevanje v dikasterije ali zmanjševanje komisij, akademij, odborov.., vse to zaradi nepogrešljive zmernosti, potrebne za pravilno in pristno pričevanje.

8. Subsidiarnost
Preureditev posebnih pristojnosti določenih dikasterijev ali prenos, če je potrebno iz enega v drugi dikasterij z namenom zagotovitve samostojnosti, koordinacije in subsidiarnosti pri izvajanju teh pristojnosti ter njihove notranje povezanosti. V tem smislu je potrebno spoštovati počelo subsidiarnosti in racionalnosti v odnosu do državnega tajništva ter znotraj le-tega, glede njegovih različnih pristojnosti, da bo pri izpolnjevanju svojih dolžnosti lahko v neposredno in takojšno pomoč papežu. Vse to pa zaradi boljšega usklajevanja različnih področij dikasterijev ter uradov kurije. Državno tajništvo bo lahko izvajalo to pomembno vlogo pri uresničevanju edinosti, medsebojne odvisnosti ter koordinacije njegovih oddelkov ter njegovih različnih področij.

9. Sinodalnost
Delovanje rimske kurije mora biti sinodalno: redna srečanja voditeljev dikasterijev, katerim predseduje rimski papež, redne avdience 'po spisku' voditeljev dikasterijev, običajna med dikasterijska srečanja. Zmanjšanje števila dikasterijev bo omogočilo bolj pogosta in redna srečanja posameznih prefektov s papežem in bolj učinkovita srečanja voditeljev dikasterijev, saj se je videlo, da to ni bilo mogoče, če jih je preveč.

Sinodalnost pa je potrebno živeti tudi znotraj vsakega dikasterija. Potrebno je dati večji pomen kongresom in povečati pogostnost rednih zasedanj. Znotraj dikasterija je potrebno izogniti se notranjim delitvam zaradi različnih razlogov, kot na primer množenje specializiranih oddelkov, ki bi težili k samozadostnosti. Naloga tajnikov ali podtajnikov je, da poskrbijo za koordinacijo med njimi.  

10. Katoliškost
S sodelavci, poleg duhovnikov ter posvečenih oseb, mora kurija odsevati katoliškost Cerkve tako, da zaposluje osebje z vsega sveta, stalne diakone, verne laike in laikinje. Pri izbiri le-teh je potrebno biti pozoren na njihovo neoporečno duhovno in moralno življenje ter na njihovo poklicno usposobljenost. Primerno bi bilo predvideti večje število vernih laikov posebno v tistih dikasterijih, kjer bi bili lahko bolj kompetentni od klerikov ali posvečenih oseb. Poleg tega je izredno pomembno ovrednotiti vlogo ženske in laikov v življenju Cerkve ter vključevanje v vodstveno vlogo po dikasterijih, s posebno pozornostjo na njihovo multikulturnost.

11. Profesionalnost
Nujno potrebno je, da vsi dikasteriji uvedejo politiko stalnega usposabljanja osebja, da bi se izognili 'zarjavelosti' ali rutinski funkcionalnosti. Po drugi strani pa je potrebno dokončno prenehati s prakso promoveatur ut amoveatur (povišanje, da se koga znebi).

12. Postopnost
Postopnost je sad nepogrešljivega razločevanja, v katerega je vključen zgodovinski proces, določitve terminov in etap, preverjanja, popravki, eksperimenti ter odobritev poskusnega obdobja. V teh primerih ne gre za neodločnost temveč za nujno potrebno fleksibilnost, da pridemo do resnične reforme.

Konkretni koraki
Papež Frančišek je zatem naštel posamezne korake prehojene poti reforme rimske kurije od 13. aprila 2013, ko je napovedal svet kardinalov, tako imenovani C8, ki je od 1. julija 2014 postal C9 do 18. oktobra 2016, ko je papež odobril statut Papeške akademije za življenje.

Vir: Radio Vatikan.