Apostolsko potovanje papeža Frančiška v Sveto deželo se je sklenilo z mašo, ki jo je papež daroval v dvorani zadnje večerje, kjer se je Jezus tudi prikazal učencem in kjer so Marija in učenci prejeli Svetega Duha. Somaševali so ordinariji Svete dežele. Maša je bila darovana v čast Svetemu Duhu.

»Tu se je rodila Cerkev in rodila se je 'v izhodu',« je papež Frančišek začel homilijo. Od tu se je odpravila, s prelomljenim kruhom v rokah, Jezusovimi ranami v očeh in Duhom ljubezni v srcu. Vstali Jezus, poslan od Očeta, je v dvorani zadnje večerje apostolom dal svojega Duha in s to močjo jih je poslal prenovit obličje zemlje. »Izstopiti, odpraviti se, ne pomeni pozabiti,« je dejal papež. »Cerkev v izhodu varuje spomin na to, kar se je tu zgodilo; Duh Tolažnik jo spominja na vsako besedo, vsako gesto in ji razodeva smisel.«

Sveti oče je nadaljeval, da nas dvorana zadnje večerje spomina na služenje, na Jezusovo umivanje nog kot zgled za njegove učence. Umivati noge drug drugemu pomeni zbrati se, sprejeti se, ljubiti se, služiti si od blizu. Pomeni služiti revnemu, bolnemu, izključenemu. Dvorana zadnje večerje nas z evharistijo spominja na žrtev. Pri vsakem evharističnem slavju se Jezus daruje Očetu za nas, da bi se tudi mi lahko združili z Njim, darovali Bogu svoje življenje, delo, veselje in bolečine. Dvorana zadnje večerje nas spominja na prijateljstvo. Gospod nas imenuje prijatelji, zaupa nam Očetovo voljo in nam podarja sebe. To je za kristjana najlepša izkušnja, na poseben način pa za duhovnika: postati prijatelj Gospoda Jezusa. Dvorana zadnje večerje nas spominja na Učiteljevo slovo in obljubo, da se bo ponovno vrnil k učencem. A dvorana zadnje večerje prav tako spominja na ozkosrčnost, radovednost, izdajstvo. Kdo je tisti, ki izdaja? Lahko je vsak med nami, niso samo in vedno drugi, je dodal papež. Soba zadnje večerje nas spominja na delitev z drugimi, bratstvo, ubranost, mir med nami. »Koliko ljubezni, koliko dobrega je privrelo iz sobe zadnje večerje! Koliko ljubezni je prišlo od tu,« je dejal Frančišek in spomnil na vse svetnike, ki so zajemali od tukaj: »Velika reka svetosti Cerkve vedno izvira tu, vedno znova, iz Kristusovega srca, iz evharistije, iz Svetega Duha.«

In nazadnje, dvorana zadnje večerje nas spominja na rojstvo nove družine, Cerkve, ki jo je postavil vstali Gospod. To je družina, ki ima Mater, Devico Marijo. »Krščanske družine pripadajo tej veliki družini, v njej najdejo luč in moč za hojo in obnavljanje, preko naporov in življenjskih preizkušenj. V to veliko družino so povabljeni in poklicani vsi Božji otroci, vseh narodov in jezikov, vsi bratje in otroci enega Očeta, ki je v nebesih.« To je obzorje dvorane zadnje večerje: obzorje Vstalega in Cerkve, je sklenil homilijo papež Frančišek. Od tu se odpravlja Cerkve, ki je v izhodu, spodbujena z življenjskim dihom Duha.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.