Papež Frančišek se je srečal s škofi, ki so bili pred kratkim imenovani in delujejo na misijonskih območjih. V Rimu se udeležujejo seminarja Kongregacije za evangelizacijo narodov.
Tudi škof potrebuje Kristusovo milost, da bi bil usmiljen kakor Oče
S tem, da so prišli v Rim v svetem letu Usmiljenja, so se pridružili mnogim romarjem z vseh koncev sveta. Ta izkušnja nam vsem pomaga začutiti, da smo romarji usmiljenja in »potrebujemo Kristusovo milost, da bi bili usmiljeni kakor Oče«. »Vsak škof v prvi osebi izkusi to stvarnost. Kot namestnik ''vélikega Pastirja ovc'' je poklican, da z življenjem in škofovsko službo izraža očetovstvo Boga, dobroto, skrb, usmiljenje, milino in oblast Kristusa, ki je prišel, da bi dal življenje in iz vseh ljudi naredil eno samo družino, spravljeno v Očetovi ljubezni,« je dejal papež. Vsak med njimi je bil postavljen kot pastir v svojo škofijo, da bi vodil Božjo Cerkev v imenu Očeta, katerega škofje so vidna podoba; v imenu Jezusa Kristusa, njegovega Sina, ki jih je postavil za učitelje, duhovnike in voditelje; ter v imenu Svetega Duha, ki daje Cerkvi življenje.
Škof je pastir črede
Kraji, iz katerih škofje prihajajo se med seboj razlikujejo. Spadajo v veliko skupino tako imenovanih »misijonskih območij«. Vsak od škofov ima zato velik privilegij, hkrati pa tudi odgovornost, da je pri evangelizaciji v prvi vrsti. »Po podobi dobrega Pastirja ste poslani, da skrbite za čredo in se podate iskat ovce, predvsem oddaljene ali izgubljene; da poiščete tudi nove načine za oznanjevanje in tako greste naproti osebam; da pomagate tistemu, ki je prejel dar krsta pri rasti v veri, da bi verniki, tudi mlačni ali tisti, ki ne prakticirajo vere, ponovno odkrili veselje vere in evangelizacijsko rodovitnost.« Frančišek jih je zato spodbudil, naj srečujejo tudi ovce, ki še ne pripadajo Kristusovi staji. Evangelizacija je namreč bistveno povezana z oznanjevanjem evangelija tistim, ki ne poznajo Jezusa Kristusa ali so ga vedno zavračali.
Pri misijonarskem delu pomembni tudi sodelavci
V nadaljevanju je sveti oče dejal, da si škofje pri misijonarskem delu lahko pomagajo z različnimi sodelavci. Mnogi verniki laiki, ki so v svetu, zaznamovanem s protislovji in krivicami, so pripravljeni iskati Gospoda in o njem pričevati. Na škofu pa je, da opogumlja, spremlja in spodbuja vse poskuse in napore za ohranjanje živega upanja in vere. V mladih Cerkvah, kjer so škofje pastirji, je včasih veliko lokalnih duhovnikov, včasih pa jih tudi primanjkuje ali pa jih je neznatno število. Papež je škofe povabil, naj so pozorni na pripravo duhovnikov v letih v semenišču, prav tako pa naj jih spremljajo med trajno formacijo po posvečenju. Nudijo naj jim »konkreten in oprijemljiv zgled«. In koliko lahko, naj se z njimi udeležujejo osnovnih formativnih dogodkov, pri tem pa vedno skrbijo za pastoralno razsežnost.
Škof - odsev Kristusove ljubezni
Dinamizem zakramentalnega reda, sama poklicanost in škofovsko poslanstvo, kot tudi dolžnost, da se pozorno spremlja probleme in konkretna družbena vprašanja, od vsakega škofa zahtevajo, da se usmerja k zrelosti Kristusove popolnosti. Tudi preko pričevanja o lastni človeški, duhovni in intelektualni zrelosti, ki je osredotočena na pastoralno ljubezen, naj v škofih vedno jasneje odseva Kristusova ljubezen in skrb Cerkve do vseh ljudi.
Škof je vidno načelo edinosti
Papež je škofe opozoril, naj so pozorni, da to, kar se dela na področju evangelizacije in različnih pastoralnih dejavnosti, da ne bi bilo poškodovano ali onemogočeno zaradi določenih sporov, ki že obstajajo ali pa se lahko ustvarijo. Posebej je izpostavil razlike, ki izhajajo iz različnih etnij, navzočih na enem teritoriju, in ki ne smejo prodreti v krščanske skupnosti ter prevladati nad njihovim dobrim. »Cerkev je poklicana, da se zna vedno postaviti nad plemensko-kulturne poudarke; škof, ki je vidno načelo edinosti, pa ima nalogo, da neutrudno gradi krajevno Cerkev v občestvu z vsemi njenimi člani,« je izpostavil Frančišek ter jih spodbudil k navdušenemu uresničevanju njihovega poslanstva.
Vir: Radio Vatikan.
