PapežFrančišek je 3. oktobra 2019 v avdienco sprejel udeleženke generalnega kapitlja uršulink Rimske unije. Dejal jim je, naj z navdušenjem nadaljujejo s svojim vzgojnim poslanstvom ter jih povabil, naj pozorno skrbijo za duhovno življenje.
Drage sestre, prisrčno pozdravljam vsako izmed vas in se zahvaljujem vrhovni predstojnici. Generalni kapitelj je milostni dogodek, cerkven dogodek: tudi kadar se ga obhaja za zaprtimi vrati, je del življenja Cerkve. Vse to se zdi posebej očitno v povezavi s tem vašim generalnim kapitljem, katerega tema je: »Globalna skupnost, pojdimo novemu življenju naproti«.
Če pobliže pogledamo ti dve besedi: skupnost in globalna, se nam takoj postavi vprašanje, ker se nam zdi protislovno. V splošnem izraz skupnost označuje skupek oseb, ki delijo isto okolje, ki je precej omejeno: kot je redovna skupnost, župnijska skupnost, skratka omejena oblika Božjega ljudstva; pridevnik globalen pa se uporablja tedaj, ko se stvarnosti, na katero se nanaša, pripiše univerzalno razširjenost, ki sega do skrajnih koncev zemlje. Zdi se, da ta dva izraza ne sodita skupaj, in vendar je to stvarnost, v kateri živimo in s katero moramo računati.
Nahajamo se v času, v katerem so ljudstva vedno bolj medsebojno povezana in so postala del »globalne skupnosti«. Vsi skupaj se nahajamo vedno bližje pred velikimi izzivi, s katerimi se moramo soočati. Danes nihče ne more reči: »To me ne zadeva.« Varovanje človekovih pravic, pridobitev svobode misli in vere, evangelizacija tistih, ki so dalečin blizu – začenši s samimi sabo – socialna pravičnost, varovanje okolja in skupno iskanje trajnostnega razvoja, prihod humanistične ekonomije, politike, ki bi bila resnično v službi človeku, niso »problemi drugih«, ampak so naši problemi, so moji problemi; ne zadevajo večle enega ljudstva ali enega naroda, ampak ves svet. Na primer, Amazonija, ki gori, ni le problem tistega področja, ampak je svetovni problem; pojav migracije ne zadeva le nekaterih držav, ampak mednarodno skupnost.
Prišli smo do upajočega povabila, ki je izraženo v drugem delu vašega gesla: »Pojdimo novemu življenju naproti«. Te besede povzemajo to, kar je pogosto govorila sv. Angela Merici: »Naredite življenje novo«. Vendar pa kako je mogoče iti novemu življenju naproti?
Mogoče je, če odpremo vrata Kristusu in ga posnemamo v dejavni ljubezni, v tem, da je postal bližnji vsakemu možu in ženi vseh jezikov, ljudstev in narodov, z velikim spoštovanjem do različnosti drugega, tako kulturne kot verske.
Na isti način ste tudi ve, drage sestre, ob upoštevanju vaših osebnih identitet in izvirnosti karizme, ki je značilna za vas, poklicane »delati življenje novo«, prinašati piš novega življenja vse do skrajnih koncev zemlje; tako, da znate biti odgovorno sredi različnih ljudstev, narodov in kultur, da bi sporočilo vere, upanja in ljubezni, ki ga prinašate, moglo privabiti osebe h Kristusu.
Živimo v mednarodnem in medkulturnem kontekstu, zato vas vabim, da bi iskale, v ozračju molitve, primerna sredstva, da pri tem, ko sledite svojim osebnim in skupnostnim ciljem, ne bi izgubile izpred oči prostranega obzorja človeštva, za katero je Jezus dal življenje. Celotni Rimski uniji reda sv. Uršule želim pogumno misijonarsko izbiro, ki bo mogla preoblikovati vsako stvar, da bi mogli navade, načini, urniki, jeziki in strukture vodstva ter apostolata postati primerni kanali za evangelizacijo današnjega sveta. Za to je potrebno pastoralno spreobrnjenje struktur, tako, da bi bile le-te vedno bolj usmerjene v poslanstvo; da bi bile »v izhodu«, da bi spodbujale odgovor vseh tistih, ki jim Jezus podarja svoje prijateljstvo.
Bolj kot kdajkoli prej potrebujemo dosledna pričevanja. Cerkev potrebuje može in žene, ki bodo, začenši s svojim osebnim spreobrnjenjem, sposobni bližnjemu prisluhniti ter mu ponuditi razumevanje, skupaj z veseljem evangelija.
Ve, drage sestre, ste poklicane dati to pričevanje kot zveste hčere sv. Angele Merici, tako, da najdete obnovljen navdih v njeni karizmi, da bi odgovorile na žejo tega sveta, ki je – v zadnji instanci – Kristusova žeja in žeja njegovega usmiljenja.
V tem kontekstu bi vas želel spodbuditi, da z navdušenjem nadaljujte s svojim vzgojnim poslanstvom, posebej v času, v katerem so mladi preobremenjeni z ogromno količino informacij in so zbegani zaradi hitrosti, s katero se le-te prenašajo. Posledično je potreben vzgojni predlog, ki bi naučil, kako razmišljati kritično, razlikovati razloge za in proti glede sredstev, ki jih uporabljamo ter bi znal mladim kazati pot zorenja v vrednotah.
Dobro veste, da je resna človeška rast v zavedanju vrednot mogoča le z združevanjem vzgoje in oznanjevanjem evangelija. To se zgodi predvsem preko osebnega pričevanja, zato vas vabim, da pozorno skrbite za duhovno življenje.
Ljubezen do ljudi je moč, ki spodbuja srečanje z Bogom in duhovno življenje sámo, saj kdor ljubi bližnjega, ljubi Boga, medtem kdor ne ljubi brata, »hodi v temi«, »ostaja v smrti« in »Boga ni spoznal« (1Jn 2,11; 3,14; 4,8). Ko živimo duha srečanja, ko se približamo drugim z namenom, da bi iskali njihovo dobro, razširimo svojo notranjost, da bi od Gospoda prejeli najlepša darila. Vsakič, ko se v ljubezni srečamo z bratom in sestro, postane bolj razsvetljena vera, da moremo prepoznati Boga. Zatorej, če želite rasti v duhovnem življenju, se ne morete odpovedati temu, da bi bile misijonarke.
Drage sestre, Boga prosim, naj vas na priprošnjo presvete Device, sv. Uršule in sv. Angele Merici razsvetljuje v razločevanju in odločitvah, naj vam da moč, da bi jih udejanjile, vedno spominjajočse, da je zadnji cilj življenja dati slavo Bogu. Naj vas Gospodova milost vedno spremlja in podpira na vaši poti. Iz srca blagoslavljam vas in vse vaše skupnosti. In vse vas prosim, da ne pozabite moliti zame. Hvala!
