Sadovi jubileja, odnos med usmiljenjem in pravičnostjo, srečanja z nekdanjimi prostitutkami, neozdravljivimi bolniki in zaporniki, skrivnost, kako se navkljub prenapolnjenim urnikom izogniti stresu: vse to so bile teme, ki se jih je ob zaključku svetega leta dotaknil papež Frančišek v 40-minutnem pogovoru za Tv 2000 in Radio Inblu. Intervju je bil predvajan v nedeljo zvečer.
Ozračje jubileja – Gospodov blagoslov
Kako »sveto« je bilo sveto leto, se je glasilo prvo vprašanje. Papež izpostavlja pomembno dejstvo, da jubilej ni potekal samo v Rimu. Živela ga je celotna Cerkev in to je bilo kakor nekakšno »ozračje jubileja«. Novice, ki prihajajo iz posameznih škofij, govorijo o približevanju ljudi Cerkvi ali o srečanju z Jezusom. Papež Frančišek zato meni, da je bilo sveto leto »Gospodov blagoslov« in korak naprej v procesu, ki sta ga začela bl. Pavel VI. in sv. Janez Pavel II., ko sta dala usmiljenju velik poudarek. Gre za cerkveno smer, v kateri se usmiljenje razglaša kot potreba: »Potreba, za katero menim, da dela dobro temu svetu, ki ima bolezen škartiranja, bolezen zapiranja srca, egoizma.« Jubilej je sejal, rast pa daje Gospod. In sveti oče verjame, da bo dal rasti dobrim in preprostim, vsakdanjim stvarem, ne pa spektakularnim.
Petki usmiljenja – izkoriščanje in dar življenja
Ob tako imenovanih petkih usmiljenja je papež obiskal več krajev trpljenja in sprejemanja. Med pogovorom se posebej spominja dveh zgodb. Prva je zgodba deklet, ki so bile rešene izkoriščanja prostitucije. Ena mu je povedala, kako je morala delati tudi med nosečnostjo, do trenutka poroda, saj bi bila drugače pretepena ali celo mučena. Tako je rodila na ulici, sama, sredi zime, in njena hčerka je umrla. »Nisem mislil samo na izkoriščevalce, ampak tudi na tiste, ki so tem dekletom plačevali: kaj ne vedo, da so s tistim denarjem, da bi se spolno zadovoljili, pomagali izkoriščevalcem?«
Druga zgodba pa se je papežu Frančišku vtisnila v spomin na dan, ko je obiskal neozdravljivo bolne osebe in pa oddelek za novorojenčke. Tam je srečal mater, ki je jokala poleg svojih dvojčkov. Tretji otrok je umrl. Medtem ko je ljubkovala dva, je jokala zaradi tretjega: »Dar življenja. Pomislil sem na navado, da se otroke pošlje proč pred rojstvom, na ta strašen zločin: pošljejo jih proč, ker je tako bolje, ker ti je tako bolj udobno, to je velika odgovornost – to je zelo težak greh!« Mati, ki jo je srečal papež tistega dne, pa se ni mogla potolažiti z dvema otrokoma, ki sta ji ostala, ampak je jokala zaradi tretjega.
Denar je največji sovražnik Boga
Nadalje sveti oče v pogovoru zatrjuje, da je denar največji sovražnik Boga. Jezus – ko je dejal, da nihče ne more služiti dvema gospodarjema – denarju da »status gospodarja, gospoda«. Da je denar malik, lahko vidimo v tem svetu, za katerega se zdi, da mu denar vlada. Resnica je, da hudič vedno vstopi preko žepov. Denar so njegova vstopna vrata. Da bi bila Cerkev revna in za revne, v skladu z evangelijem, se je potrebno boriti. To pa pomeni dela usmiljenja, kakor nam pokaže 25. poglavje Matejevega evangelija. Sv. Ignacij nas v Duhovnih vajah uči, da so tri stopnice. Prva je bogastvo, ki dušo začne kvariti. Sledi nečimrnost, milni mehurčki, kazati se in pretvarjati se. Ter nato še ošabnost in nadutost. Od tu izvirajo vsi grehi. Denar, pomanjkanje uboštva, kot povzema sveti oče, je prva stopnica.
Tudi papež ima skušnjave
Naslednje vprašanje je bilo osebne narave. Papež ima skušnjave kakor vsak človek. Povezane so s slabostmi osebnosti, ki so tisto, kar hudič uporabi, da bi vstopil. To so nepotrpežljivost, egoizem, lenoba … Skušnjave nas bodo spremljale vse do zadnjega trenutka. Sv. Terezija Deteta Jezusa je govorila, da je treba veliko moliti za umirajoče, saj hudič nadnje naščuva cel vihar skušnjav.
Zaporniki – zakaj oni in ne jaz?
Pred dvema tednoma je bil v Vatikanu jubilej zapornikov. Papež Frančišek večkrat, kadar ima čas, pokliče zapornike, ki jih pozna, ker jih je nekoč obiskoval. In sicer zato, ker ima občutek: »Zakaj on in ne jaz?« Gospod ima zadostne razloge, da bi me poslal v zapor, a jih je prekril, zatrjuje papež. Kajti kaznivo dejanje se ne kaznuje na koncu, ampak ko se začne oziroma bi moralo biti kaznovano, ko se začne. »In koliko začetkov slabih stvari je bilo v mojem življenju, ki bi, če bi Gospod dvignil roke nad mano … To pomeni 'zakaj oni in ne jaz?'«
Nadalje je papež opozoril na miselnost, ki ni prava, in sicer, da mora nekdo v zaporu plačati za slabo, ki ga je storil. Toda zapor – rečeno med narekovaji – je kakor »vice«, kraj za pripravo na ponovno vključitev v družbo. Kazen brez upanja namreč ne obstaja. Če neka kazen nima upanja, ni krščanska in ni človeška kazen. In zato tudi smrtna kazen ali dosmrtna ječa nista sprejemljivi. Tudi nekdo, ki zaradi psiholoških razlogov ne more jamčiti, da bi se lahko ponovno vključil v družbo, je lahko, na primer preko dela, vključen v določen zaporniški režim ter se tako počuti koristnega, četudi je še vedno pod nadzorom. Ni več le nekdo, ki je storil kaznivo dejanje, ampak nekdo, ki je spremenil življenje, in ima dostojanstvo.
Molitev za smisel za humor
Naslednja tema, ki so se je dotaknili sogovorniki, je bila humorizem. Papež Frančišek je pojasnil, da vsak dan z molitvijo sv. Tomaža Mora prosi za milost smisla za humor. »Smisel za humor te namreč dviguje, pomaga ti videti minljivost življenja in stvari jemati z duhom odrešene duše.« Gre za človeško držo, ki pa je najbližja Božji milosti. Gre za sposobnost »biti otrok pred Bogom: hvaliti Boga z nasmehom in tudi dobro šalo …«
