»Potem ko sem zrl lepoto te krajine, kjer možje in žene skrbijo za svoje družine, kjer se otroci igrajo in ostareli sanjajo … In sem sedaj na tem kraju, ob tem pokopališču, lahko rečem samo: 'Vojna je nespamet'.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je danes ob deseti uri dopoldne daroval pri vojaškem spomeniku v Redipulji: »Medtem ko Bog vzdržuje svoje stvarstvo ter smo mi ljudje poklicani, da sodelujemo pri njegovem delu, ga vojna uničuje. Uničuje tudi to, kar je Bog ustvaril kot najlepše: človeško bitje. Vojna sprevrne vse, tudi povezanost med brati. Vojna je nespametna. Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče razvijati!«

Spreobrnjenje od 'Kaj mi mar?' v jok za vse padle 'nepotrebne morije'

Po tem, ko je papež izpostavil nespametnost vojne, je spomnil na besede iz današnjega berila iz 1. Mojzesove knjige. »Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti so vzroki, ki peljejo vojno odločitev naprej. Te vzroke pogosto opravičujejo z ideologijo, toda pred tem je strast, je popačen nagib. Ideologija je opravičevanje, in če ni ideologije, je pa Kajnov odgovor: 'Kaj mi mar za mojega brata, kaj mi mar …?', 'Sem mar jaz varuh svojega brata?' (1Mz 4,9). Vojni ni mar za nikogar: za ostarele, otroke, mame, očete … 'Kaj mi mar?'«

Ta porogljiv napis 'Kaj mi mar?', kot je nadaljeval papež, je tudi nad vhodom na to pokopališče: »Vse te osebe, ki počivajo tu, so imele svoje načrte, imele so sanje, toda njihova življenja so bila prekinjena. Zakaj? Ker je človeštvo reklo: 'Kaj mi mar?' Tudi danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, lahko govorimo o tretji vojni, ki bo z zločini, pokoli, uničenjem šla do konca … Če bi hoteli biti pošteni, bi morale prve strani časopisov nositi naslov: 'Kaj mi mar?' Kajn bi rekel: 'Sem mar jaz varuh svojega brata?'«

»Ta drža je popolnoma nasprotna drži, ki jo zahteva Jezus v evangeliju. Slišali smo: On je v najmanjših med brati. On, Kralj, Sodnik sveta, On je lačen, žejen, tujec, bolan, zaprt. Kdor poskrbi za brata, vstopi v veselje svojega Gospoda, kdor pa tega ne stori, kdor s svojimi opustitvami pravi: 'Kaj mi mar?', ostane zunaj.«

»Tu in na drugem pokopališču je veliko žrtev. Danes se jih spominjamo. Je jok, je žalovanje in je bolečina. In od tod se spominjamo žrtev vseh vojn. Tudi danes je veliko žrtev … Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, in je vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna! In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis: 'Kaj mi mar?'« Tako je ponovno spomnil papež Frančišek in dodal, da pa modri nasprotno »prizna napako, začuti bolečino, se kesa, prosi odpuščanje in se zjoče«.

»S tem 'Kaj mi mar?', ki ga brezobzirni vojni poslovneži nosijo v srcu, morda veliko zaslužijo, toda njihovo pokvarjeno srce je izgubilo sposobnost, da se zjoče. Kajn se ni zjokal. Ni mogel jokati. Kajnova senca nas pokriva danes tu, na tem pokopališču. Tu jo vidimo. Vidimo jo v zgodovini od 1914 do danes. Tudi dandanes jo vidimo. S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas in za vse nas,« tako je papež Frančišek sklenil homilijo, »spreobrnjenje srca, da od 'Kaj mi mar?' preidemo v jok za vse padle 'nepotrebne morije', za vse žrtve nespameti vojne vseh časov. Jok. Bratje, človeštvo se mora zjokati, in zdaj je čas joka.«

Pozdrav vojaškega ordinarija za Italijo

»Vojna se rojeva iz brezbrižnosti, napreduje z brezbrižnostjo. Da, vojna zbuja brezbrižnost, dokler ne začutimo kot brate tistih, ki trpijo in umirajo, dokler se vsi ne začutimo kot bratje: in vi, sveti oče, nas ne nehate spominjati, da 'je bratstvo temelj miru'.« S temi besedami je papeža Frančiška na koncu svete maše danes v Redipulji pozdravil vojaški ordinarij za Italijo, nadškof Santo Marcianò. Ta je med drugim dejal, da je »prihodnost vojne« mir. Papežu se je zahvalil za njegovo »navzočnost na tem kraju, ki je simbol neskončne bolečine, ki jo vsaka vojna nosi s seboj. Vojne, ki se je danes spominjamo, vojne, ki nas obdaja, ki nam grozi in je daleč, vendar pa obenem tako blizu. Da, blizu, kajti vojna je vojna za vse, četudi jo doživlja eno samo ljudstvo na zemlji.« Marcianòjeva je bila tudi molitev za padle in za vojne žrtve, ki je bila izrečena na koncu svete maše.

Molitev za padle in za vojne žrtve

Gospodar zgodovine, Bog življenja, tebi izročamo naše padle in vse žrtve vojn in nasilja, katerih kri je še vedno prelita na naših rokah.
Ti varuj njihovo življenje, ki je odslej v naročju večnosti, in daj, da ne bo nobeno človeško življenje več poteptano in uničeno zaradi vojne.
Ti varuj njihove drage, ki so jih podpirali s svojo ljubeznijo, naj jim bo v oporo in tolažbo tvoja ljubezen, ki je močnejša od smrti.
Ti varuj njihov spomin, naj postane prijeten in naj vedno uči, da vsaka vojna prinaša na svet nesmiselno grozo, žalovanje in opustošenje.
Ti varuj njihovo bratstvo, v katerem danes skupaj počivajo, brez meja med ljudstvi, med zavezništvi, med verami, in pričujejo, da je vojna vedno bratomorna.
Ti varuj, o Oče, naše brate in sestre, ki so padli v vojni, pa si jih sprejel v svoj objem, kjer je resničen mir, za katerega so se borili, in te ponižno prosimo, da ga izliješ na človeštvo. Amen.

(nadškof Santo Marcianò, vojaški ordinarij za Italijo)

Obisk avstro-ogrskega pokopališča v Foljanu

Preden je papež Frančišek daroval sveto mašo pri vojaškem spomeniku v Redipulji je obiskal tudi avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu, kjer prav tako kot v Redipulji počivajo padli vojaki prve svetovne vojne. Sveti oče je na pokopališču poleg enega izmed številnih grobov položil rože, nato pa je še v tihoti molil pred skupno grobnico.

Simbol miru

Po sveti maši je papež Frančišek vsem prisotnim vojaškim ordinarijem, vikarjem in drugim škofom kot simbol miru podaril svetilke. Le-te, svetilke sv. Frančiška Asiškega, je za to priložnost daroval sveti samostan v Assisiju, medtem ko je olje darovalo združenje Libera, ki ga je ustanovil duhovnik Luigi Ciotti. Svetilke so narejene na način, da s samim materialom opominjajo na bistveno: steklo predstavlja čistost, olje moč in plamen svetlobo. Na njih so tudi besede iz Frančiškove molitve: Kjer je tema, naj prinašam luč. Papeževa gesta, da je želel podariti prav te svetilke, po besedah p. Enza Fortunata, direktorja tiskovnega urada asiškega samostana, pomaga »razumeti pomen tega, da smo prinašalci luči in orodje miru«. Na to opozarja tudi olje, ki je pridelano iz oliv v oljkovih nasadih, zaseženih mafiji na Siciliji in v deželi Apuliji. Svetilke naj bi vojaški ordinariji, vikarji in škofje prižgali v svojih škofijah med spominskimi slovesnostmi ob stoletnici začetka prve svetovne vojne. Ta okrogla obletnica, ki se je spominjamo letos, je bila namreč povod za papežev obisk danes dopoldne v goriški pokrajini.

Besedilo je spletne strani Radia Vatikan.