»Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to drugo postno nedeljo se oznanja evangelij Jezusovega spremenjenja«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 2. postno nedeljo, 5. marca 2023.
Jezus je vzel seboj na goro Petra, Jakoba in Janeza in se jim je kot Božji Sin razodel v vsej svoji lepoti (prim. Mt 19,1-9). Za trenutek se zaustavimo pri tem prizoru in se vprašajmo, v čem je ta lepota? Kaj vidijo učenci? Gre za spektakularen učinek? Ne, ni to. Vidijo luč svetosti Boga, ki se sveti v obličju in oblačilu Jezusa, ki je popolna Očetova podoba. Razodeva se veličastnost in lepota Boga. Toda Bog je Ljubezen. Torej so učenci videli s svojimi očmi lepoto in sijaj božanske ljubezni, učlovečene v Kristusu. Gre za anticipacijo raja. Imeli so anticipacijo raja. Kakšno presenečenje za učence! Pred svojimi očmi so toliko časa že imeli obličje Ljubezni in niso opazili, kako je lepo! Šele sedaj se z velikim in neizmernim veseljem tega zavedajo.
Jezus jih dejansko s to izkušnjo vzgaja, jih pripravlja za še pomembnejši korak. Kmalu bodo od tu naprej morali znati prepoznati v Njem isto lepoto, torej tedaj, ko se bo povzpel na križ in bo njegovo obličje izmaličeno. Peter to težko razume. Rad bi zaustavil čas, prizor zamrznil, bil tam in podaljšal to čudovito izkušnjo. Toda Jezus mu tega ne dovoli. Njegovo luč ni mogoče skrčiti na magičen trenutek! S tem bi postala nekaj lažnega, umetnega in kar se razprši v megli bežnih čustev. Nasprotno, Kristus je luč, ki usmerja pot, kot ognjeni steber za ljudstvo v puščavi (prim. 2Mz 13,21). Jezusova lepota ne odtuji učencev od resničnosti življenja, ampak jim da moč, da gredo za Njim vse do Jeruzalema, vse do križa. Kristusova lepota ne odtujuje. Vodi te naprej, ti ne da umikati se nazaj. Vodi te naprej.
Bratje in sestre, ta evangelij zarisuje tudi nam pot. Uči nas, kako pomembno je biti z Jezusom, tudi tedaj, ko ni lahko razumeti to, kar pravi in dela za nas. In ko smo z Njim, se namreč učimo prepoznati na njegovem obličju svetlo lepoto ljubezni, ki se podarja, pa četudi nosi znamenja križa. In v njegovi šoli se učimo razbrati isto lepoto na obličjih oseb, ki vsak dan hodijo ob nas: na družinskih članih, prijateljih, kolegih in tistih, ki na tak ali drugačen način skrbijo za nas. Koliko svetlih obrazov, koliko nasmehov, koliko gub, solza in brazgotin govori o ljubezni okoli nas! Naučimo se jih prepoznati in z njimi napolniti srce. In potem se odpravimo na pot, da ponesemo tudi drugim luč, ki smo jo prejeli, s konkretnimi deli ljubezni (prim. 1Jn 3,18) ter se še z večjo velikodušnostjo potopimo v vsakdanje delo tako, da ljubimo, služimo in odpuščajmo še z večjim zanosom in razpoložljivostjo. Zrenje Božjih čudes, zrenje božjega obličja, Gospodovega obraza nas mora voditi naprej v služenje drugim.
Lahko se vprašamo: znamo prepoznati luč Božje ljubezni v svojem življenju? Jo z veseljem in hvaležnostjo prepoznamo v obličjih oseb, ki nas imajo radi? Okoli sebe iščemo znamenja te luči, ki nam napolni srce in ga odpre za ljubezen ter za služenje? Ali pa imamo raje slamnati ogenj malikov, ki nas odtujujejo ter nas zapirajo v nas same? Gre za veliko Gospodovo luč in lažno umetno luč malikov. Kaj imam rajši?
Marija, ki je ohranila v srcu luč svojega Sina tudi v temini Kalvarije, naj nas vedno spremlja na poti ljubezni.
