VATIKAN (četrtek, 13. februar 2014, RV) – »Katoliška vzgoja je eden od najpomembnejših izzivov Cerkve, ki je danes zavzeta za uresničitev nove evangelizacije v zgodovinskem in kulturnem kontekstu, ki se stalno spreminja.« Tako je papež Frančišek dejal okoli osemdesetim udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo, ki poteka od 12. do 14. februarja v Vatikanu. Teme, ki so jih obravnavali, so bile: dopolnitev apostolske konstitucije Sapientia christiana, utrditev identitete katoliških univerz in priprave na dve obletnici, ki bosta potekali leta 2015: 50-letnica koncilskega dokumenta Gravissimum educationis in 25-letnica apostolske konstitucije Ex corde Ecclesiae.

Pomen dialoga v vzgojno-izobraževalnem procesu
Papež Frančišek je v govoru izpostavil tri vidike katoliške vzgoje. Prvi vidik se nanaša na »pomembnost dialoga pri vzgoji«. Katoliške šole in univerze obiskujejo tudi učenci in študenti, ki niso kristjani ali sploh niso verniki. Katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove vsem ponujajo vzgojni pristop, ki je usmerjen v celostni razvoj osebe in je v skladu s pravico vsakega do vedenja in znanja. Poklicane pa so tudi, da vsem enako, v popolnem spoštovanju svobode vsakega in metod, ki so lastne šolskemu okolju, ponudijo krščanski pristop, to je Jezusa Kristusa kot smisel življenja, vesolja in zgodovine, je poudaril papež Frančišek med avdienco s člani kongregacije.

Velike spremembe, ki so privedle do širjenja multikulturne družbe, zahtevajo od tistih, ki delajo na šolskem in univerzitetnem področju, da se vključijo v vzgojne programe soočanja in dialoga, s pogumno in ustvarjalno zvestobo, ki zna voditi v srečanje med katoliško identiteto in različnimi 'dušami' multikulturne družbe. Frančišek je pri tem izrazil zadovoljstvo glede »prispevka, ki ga dajejo verski inštituti in druge cerkvene ustanove z ustanavljanjem in upravljanjem katoliških šol v okoljih, kjer je izrazit kulturni in verski pluralizem«.

Kakovostno usposobljeni vzgojitelji in učitelji
Drugi vidik govori o »kakovostni usposobljenosti formatorjev«. Vzgoja se danes nanaša na »generacijo, ki se spreminja« in zato je tudi »vsak vzgojitelj/učitelj poklican, da se spreminja, in to v smislu, da zna komunicirati z učenci«, je poudaril papež Frančišek in nakazal osnovne poteze vzgojitelja/učitelja. »Vzgajanje/poučevanje je dejanje ljubezni, je dati življenje.« Ljubezen pa je zahtevna. Zahteva, da se uporabijo najboljši viri, da se prebudijo strasti in se skupaj z mladimi potrpežljivo poda na pot. »Vzgojitelj/učitelj na katoliških šolah mora biti predvsem zelo kompetenten, kvalificiran in obenem bogat v človečnosti, sposoben biti med mladimi s pedagoškim stilom, da bi spodbujal njihovo človeško in duhovno rast. Mladi potrebujejo kvalitetno poučevanje skupaj z vrednotami, ne samo izrečenimi, ampak živetimi,« je dejal papež. Dodal je, da zato tudi sam vzgojitelj/učitelj potrebuje trajno formacijo. Treba je torej vlagati v učitelje in voditelje šol, da bodo ohranjali na visoki ravno svojo profesionalnost ter prav tako svojo vero in moč duhovne motivacije. Pri tem je papež dodal, kako so v okviru trajne formacije, poleg raznih tečajev in izpopolnjevanj, pomembne tudi duhovne vaje za učitelje.

Katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove
Tretji vidik pa se nanaša na same ustanove, torej na »katoliške in cerkvene šole in univerze«. Papež je zatrdil, da je treba resno premisliti o številnih formativnih ustanovah po svetu in njihovi odgovornosti, da izrazijo živo prisotnost evangelija na področju vzgoje/izobraževanja, znanosti in kulture. Pomembno je, da »se katoliške akademske ustanove ne izolirajo pred svetom, temveč znajo pogumno stopiti na areopag sedanjih kultur in vstopiti v dialog, zavedajoč se daru, ki ga lahko ponudijo vsem«, je še dejal papež Frančišek.