Na poti vere mora Cerkev – in vsak kristjan – paziti, da se ne zapre v sistem predpisov. Pustiti mora prostor spominu na darove, prejete od Boga, dinamizmu preroštva in obzorju upanja. Spomin, preroštvo in upanje: to so tri besede, na katere se je osredotočil papež Frančišek med homilijo, ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte. Izpostavil je razliko med ogrodjem postave, ki vse natančno razmejuje, in osvobajajočim dihom preroštva, ki potiska preko meja. V verskem življenju pretirano zaupanje v predpise lahko zaduši vrednost spomina in dinamizma Svetega Duha.

To nam pokaže Jezus v današnjem evangeljskem odlomku. Pismoukom in farizejem, ki ga hočejo utišati, pove priliko o vinogradu in viničarjih. Najemniški kmetje se uprejo gospodarju, ki je zasadil dobro organiziran vinograd zanje in jim ga zaupal. Pretepejo in ubijejo služabnike, ki jih pošlje k njim, da bi pobrali sadove, ki mu pripadajo. Vrhunec drame je v uboju gospodarjevega sina edinca. To dejanje naj bi po zmotnem prepričanju kmetov le-tem omogočilo priti do dediščine.

Svetega Duha zaprejo v kletko

Uboj služabnikov in sina – ki so podoba svetopisemskih prerokov in Kristusa – kaže na ljudstvo, ki je zaprto vase, ki se ne odpre Božjim obljubam in jih ne pričakuje. To je ljudstvo brez spomina, brez preroštva in brez upanja. Zlasti voditelje zanima le postavitev »zidu predpisov«, nekakšen zaprt pravni sistem. »Za spomin se ne zanimajo. Preroštvo: bolje je, če preroki ne pridejo. In upanje? Naj vsak presodi sam.« To je sistem, s katerim pismouki in teologi upravičujejo svojo pot kazuistike, po kateri hodijo vedno in na kateri ne dovolijo svobode Svetega Duha. Ne prepoznajo Božjega daru. Tako Svetega Duha zaprejo v kletko, saj ne dovolijo preroštva v upanju. To je verski sistem, kateremu govori Jezus. Današnje berilo iz Drugega Petrovega pisma nam pove tudi, da je to sistem pokvarjenosti, posvetnosti in poželjivosti.

Suženjstvo in svoboda

Papež je nadaljeval, da je bil navsezadnje tudi Jezus skušan, da bi izgubil spomin na svoje poslanstvo, da ne bi dal prostora preroštvu in bi namesto upanju dal prednost varnosti. To je namreč jedro treh skušnjav v puščavi. Jezus je skušnjave torej osebno poznal. Zato tiste ljudi graja, da obkrožijo pol sveta, da bi našli enega pristaša, a ko ga dobijo, ga spremenijo v sužnja. Ljudstvo, ki je organizirano tako, Cerkev, ki je organizirana tako, naredi sužnje. Na ta način je mogoče razumeti Pavlov odziv, ko govori o suženjstvu postave in svobodi, ki daje milost. »Ljudstvo je svobodno, Cerkev je svobodna, kadar ima spomin, kadar pusti prostor za preroke, kadar ne izgubi upanja.«

Dobro bo za nas, da si zastavimo ta tri vprašanja

Dobro organiziran vinograd je podoba Božjega ljudstva, podoba Cerkve in tudi podoba naše duše, za katero Oče vedno skrbi z veliko ljubezni in nežnosti. Upreti se Njemu pomeni, tako kakor za viničarje, izgubiti spomin na dar, ki smo ga prejeli od Boga. Da bi se spominjali in ne bi zgrešili poti je pomembno, da se vedno vračamo h koreninam.

»Se spominjam čudovitih stvari, ki jih je Gospod storil v mojem življenju? Se spominjam Gospodovih darov? Sem sposoben odpreti srce prerokom, to je, tistemu, ki mi reče 'to ni prav, iti moraš tja; pojdi naprej, tvegaj'? To delajo preroki … Sem odprt za to ali sem bojazljiv in se raje zaprem v kletko postave? In na koncu: imam upanje v Božje obljube, kakor ga je imel naš oče Abraham, ki je šel iz svoje dežele, ne da bi vedel, kam gre, samo zato, ker je upal v Boga? Dobro bo za nas, da si zastavimo ta tri vprašanja …«

Vir: Radio Vatikan.