Kateheza papeža Frančiška med sredino splošno avdienco je govorila o Bogu, ki kot usmiljeni Oče vzgaja svoje otroke z ljubeznijo in strogostjo, da bi se vrnili na pravo pot. Papež Frančišek se je pri tem oprl za starozavezno knjigo preroka Izaije.

»Otroke sem vzgojil in povišal, oni pa so se mi uprli«

Ko smo govorili o božjem usmiljenju, smo večkrat izpostavili lik očeta, ki ljubi svoje otroke, jim pomaga, zanje skrbi in jim odpušča. Kot oče jih vzgaja in opominja, kadar se zmotijo, ter tako spodbuja njihovo rast v dobrem, je začel katehezo sveti oče. Enako je predstavljen tudi Bog v prvem poglavju Izaijeve knjige, kjer se Gospod kot ljubeči, a prav tako pozoren in strog oče obrne na Izrael in mu očita nezvestobo in pokvarjenost, da bi ga ponovno privedel na pot pravičnosti. Takole pravi Izaija: »Poslušajte, nebesa, prisluhni, zemlja, kajti Gospod je govoril: Otroke sem vzgojil in povišal, oni pa so se mi uprli. Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega lastnika, a Izrael ne pozna, moje ljudstvo ne razume« (Iz 1,2-3).

Bog po preroku govori svojemu ljudstvu z bridkostjo razočaranega očeta: vzgojil je svoje otroke in sedaj so se mu uprli. Še živali so zveste in poznajo roke tistega, ki jih hrani. Ljudstvo pa ne priznava več Boga, noče razumeti. Četudi ranjen, Bog pusti, da spregovori njegova ljubezen in nagovarja vest teh izprijenih otrok, da bi se pokesali in se ponovno pustili ljubiti.

Odnos med očetom in sinom, na katerega se preroki pogosto sklicujejo, kadar govorijo o odnosu zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, se je izpridil. »Vzgojno poslanstvo staršev teži k temu, da otroci rastejo v svobodi, postajajo odgovorni, zmožni opravljati dobra dela zase in za druge. A zaradi greha je svoboda postala zahteva po avtonomiji, nadutost pa vodi v nasprotovanje in slepilo samozadostnosti.«

Bog se nas nikoli ne odreče

Bog torej kliče svoje ljudstvo in mu govori, da je zgrešilo pot. Ljubeče in z bridkostjo pravi »moje« ljudstvo. Nikoli nas ne zanika, smo njegovo ljudstvo. Tudi najbolj hudoben človek je njegovo otrok. »Takšen je Bog: nikoli se nas ne odreče. Vedno pravi: Otrok, pridi! To je ljubezen našega Očeta, to je Božje usmiljenje. Imeti takšnega Očeta nas navdaja z upanjem in zaupanjem,« je povedal papež. »Ta pripadnost bi se morala živeti v zaupanju in pokorščini, z zavedanjem, da je vse dar, ki prihaja od Očetove ljubezni.« A namesto tega pride do nečimrnosti, neumnosti in malikovanja.

Prerok Izaija se zatorej neposredno in z ostrimi besedami obrne na to ljudstvo, da bi mu pomagal spoznati resnost njegove krivde: »Gorje, pregrešni narod, pokvarjeni otroci! Zapustili so Gospoda, sramotili so Svetega Izraelovega, umaknili so se nazaj« (Iz 1,4).

»Posledica greha,« je nadaljeval papež Frančišek, »je stanje trpljenja, ki ga čuti tudi dežela, opustošena in spremenjena v puščavo, tako da Sion, to pomeni Jeruzalem, postane neprimeren za bivanje. Kjer je zavrnitev Boga, njegovega očetovstva, tam ni več mogoče živeti, bivanje izgubi svoje korenine, vse se zdi sprevrženo in uničeno.« Pa vendar je tudi ta boleč trenutek vključen v zveličanje. »Do preizkušnje pride, da bi ljudstvo lahko doživelo grenkobo ob zavrnitvi Boga, se soočilo z mučno praznino, ko je izbralo smrt. Trpljenje, ki je neizogibna posledica samouničevalne odločitve, mora grešnika voditi v premislek, da bi se tako odprl za spreobrnjenje in odpuščanje.«

Pravičnost in ne žrtveni obredi

To je pot božjega usmiljenja: Bog nas ne obravnava glede na naše krivde. Kazen postane sredstvo, ki vodi v premislek. Tako razumemo, da Bog odpušča svojemu ljudstvu, podeli milost in ne uniči vsega. Vedno pusti odprta vrata za upanje. »Zveličanje obsega odločitev za poslušanje in spreobrnjenje, a vedno ostaja zastonjski dar. Gospod torej v svojem usmiljenju kaže pot, ki ni pot žrtvenih obredov, ampak je pot pravičnosti.« Obred žrtvovanja ni negativno označen zato, ker bi bil nekoristen, ampak ker hoče nadomestiti spreobrnjenje, namesto da bi bil njegov izraz. Na ta način postane iskanje lastne pravičnosti ter ustvarja lažno prepričanje, da nas rešujejo žrtvovanja in ne božje usmiljenje, ki odpušča greh.

Papež je povedano nazorno pojasnil z naslednjim primerom: ko je nekdo bolan, gre k zdravniku; ko se nekdo čuti kot grešnik, gre h Gospodu. A če bo bolnik šel k vraču namesto k zdravniku, ne bo ozdravel. Veliko krat se raje podamo na napačne poti, iščemo opravičilo, pravičnost, mir; a ti so nam pravzaprav podarjeni kot dar od samega Gospoda, če se le podamo iskat Njega. Kakor pravi Izaija, Bogu niso všeč klavne daritve juncev in jagnjet, še posebej še so opravljene z rokami, ki so umazane s krvjo bratov (glej Iz 1,11.15). Frančišek je pri tem omenil nekatere dobrotnike Cerkve, katerih dar je rezultat krvi mnogih izkoriščanih, trpinčenih, z delom zasužnjenih in slabo plačanih ljudi. Kot je zatrdil, takšni dobrotniki naj raje zažgejo svoj ček, Božje ljudstvo, torej Cerkev, ne potrebuje umazanega denarja; potrebuje pa srca, ki so odprta za Božje usmiljenje. Treba se je približati Bogu z očiščenimi rokami, izogibati se zla, delati dobro in pravično. Prerok Izaija takole zapiše: »Umijte se, očistite se! Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo. Učite se delati dobro, iščite pravico. Pomagajte zatiranemu, prisojajte pravico siroti, branite pravdo vdove« (Iz 1,16-17). Papež je pripomnil, naj pomislimo na mnoge prebežnike, ki se prebijejo v Evropo in ne vedo, kam iti.

Gospod pravi, da bodo grehi, četudi rdeči kot škrlat, postali beli kakor sneg in brez madeža kakor volna, ljudstvo pa bo lahko uživalo dobrine zemlje in živelo v miru (glej Iz 1,18-19). »To je čudež Božjega odpuščanja; odpuščanja, ki ga Bog kot Oče želi dati svojemu ljudstvu,« je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek. »Božje usmiljenje je ponujeno vsem. Prerokove besede veljajo tudi danes za vse nas, ki smo poklicani živeti kot Božji otroci.«

Vir: Radio Vatikan.