Papeževa kateheza med sredino splošno avdienco je govorila o usmiljenju in oblasti. V svetih spisih je veliko odlomkov, ki govorijo o mogočnikih, kraljih in ljudeh na položajih ter tudi o njihovi nadutosti in nasilnosti. »Bogastvo in oblast sta stvarnosti, ki sta lahko dobri in koristni za skupno dobro, če le s pravičnostjo in ljubeznijo služita revnim in vsem ostalim. A kadar se ju živi kakor privilegij, z egoizmom in oblastnostjo, kakor se to pogosto dogaja, se spremenita v orodji pokvarjenosti in smrti,« je dejal papež Frančišek. Tako se je tudi zgodilo v prizoru o Nabotovem vinogradu, ki ga opisuje 21. poglavje Prve knjige kraljev (glej 1 Kr 21,1-15), na katerega je sveti oče oprl sredino katehezo.
Nabot zavrne kraljevo ponudbo
Svetopisemski odlomek pripoveduje, kako hoče Ahab, kralj nad Izraelom, kupiti Nabotov vinograd, ki meji na kraljevo palačo. Ponudba se zdi legitimna, celo velikodušna, a v Izraelu je zemljišče veljalo za skoraj neodtujljivo lastnino. V Tretji Mojzesovi knjigi je takole zapisano: »Zemlje ne boste prodajati za zmeraj, kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in priseljenci pri meni« (3 Mz 25,23). Zemlja je sveta, ker je dar Gospoda. Treba jo je varovati in ohranjati, saj je znamenje božjega blagoslova, ki se prenaša iz roda v rod. Vsem je tudi zagotovilo dostojanstva. Negativen Nabotov odgovor kralju je torej razumljiv, ko pravi: »Gospod me varuj tega, da bi ti dal dediščino svojih očetov!« (1 Kr 21,3).
Jezabela – vsaka želja je ukaz
Kralj Ahab se na zavrnitev odzove z zagrenjenostjo in ogorčenostjo. Čuti se užaljenega, ponižanega v svoji avtoriteti oblastnika, onemogočenega v dosegi svoje želje po posedovanju. Takšnega ga vidi njegova žena Jezabela, poganska kraljica, ki je vzpostavila malikovalsko čaščenje in hotela ubiti Gospodove preroke (Glej 1 Kr 18,4), ter se odloči poseči v dogajanje. Besede, ki jih nameni kralju, so zelo pomenljive: »Takole izvršuješ kraljevsko oblast nad Izraelom? Vstani, jej in tvoje srce naj se veseli! Jaz ti bom dala vinograd Jezreélca Nabóta« (1 Kr 18,7). Jezabela naredi poudarek na kraljevem ugledu in oblasti, ki sta z njenega vidika bila z Nabotovo zavrnitvijo postavljena pod vprašanj. Oblast pa kraljica smatra kot absolutno in zatorej vsaka želja postane ukaz.
Jezus – razsežnost služenja
Jezus nam o teh stvareh takole pravi: »Veste, da vladarji narodov gospodujejo nad njimi in da velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik« (Mt 20,25-27). Papež Frančišek je opozoril, da če se izgubi razsežnost služenja, se oblast spremeni v nadutost ter postane gospodovalnost in oblastnost. Ravno to se zgodi v prizoru o Nabotovem vinogradu. Kraljica Jezabela se brezobzirno odloči odstraniti Nabota in začne uresničevati svoj načrt. Poseže po lažnivosti in pokvarjenosti: v kraljevem imenu odpošlje pisma mestnim starešinam in veljakom ter ukaže, naj dva moža lažno pričata proti Nabotu, da je preklinjal Boga in kralja, to pa je zločin, ki se kaznuje s smrtjo. Nabot je umrl, kralj pa si je prisvojil njegov vinograd.
Papež: To je zgodba našega časa
Po papeževih besedah to ni zgodba, ki pripada nekemu drugemu času, ampak je prav tako zgodba današnjih dni, kjer obstajajo oblastniki, ki izkoriščajo reveže, izkoriščajo ljudi, da bi imeli več denarja. Frančišek je izpostavil trgovino z ljudmi in suženjsko delo; ljudi, ki delajo na črno in za malo denarja; pokvarjene politike, ki hočejo vedno več. Tako vidimo, kam vodi izvrševanje oblasti, ki ne spoštuje življenja, ki je brez pravičnosti in brez usmiljenja. Vidimo, kam vodi žeja po oblasti: pohlepnost, ki hoče posedovati vse. Papež je navedel besede preroka Izaije, kjer Gospod svari pred pohlepom bogatih posestnikov, ki hočejo imeti vedno več hiš in zemlje. Takole pravi Izaija: »Gorje vam, ki dodajate hišo hiši, priključujete njivo njivi, dokler ni več prostora, in ostanete edini, ki prebivate v deželi« (Iz 5,8).
Bog pomaga k spreobrnjenju
»A Bog je večji od hudobije in umazanih človeških iger,« je poudaril papež. V nadaljevanju zgodbe beremo, kako po svojem usmiljenju pošlje preroka Elijo, da bi Ahabu pomagal k spreobrnjenju. »Bog vidi zločin in potrka tudi na Ahabovo srce. Kralj spozna svoj greh, se poniža in prosi odpuščanje.« Frančišek je pripomnil, kako lepo bi bilo, če bi mogočni izkoriščevalci današnjega časa storili enako. Gospod sprejme Ahabovo kesanje. A vendarle, ubit je bil nedolžen človek in storjeno dejanje bo imelo neizogibne posledice. Storjeno zlo namreč pušča svoje boleče sledi; zgodovina ljudi bo imela rane.
Oblast Jezusa Kristusa, resničnega kralja
»Tudi v tem primeru nam usmiljenje pokaže najboljšo pot, ki ji je treba slediti. Usmiljenje lahko ozdravi rane in lahko spremeni zgodovino. Odpri svoje srce usmiljenju!« je spodbudil papež Frančišek. »Božje usmiljenje je močnejše od grehov ljudi.« Kaj je oblast, spoznamo, kadar se spomnimo prihoda nedolžnega Božjega Sina, ki je postal človek, da bi s svojim odpuščanjem uničil zlo. Jezus Kristus je resnični kralj, a njegova oblast je popolnoma drugačna. Njegov prestol je križ. On ni kralj, ki ubija, ampak, nasprotno, dá življenje. Gre naproti vsem, predvsem najšibkejšim, premaga osamljenost in usodo smrti, v katero vodi greh. »Jezus Kristus s svojo bližino in nežnostjo vodi grešnike v prostor milosti in odpuščanja. To je usmiljenje Boga,« je sklenil katehezo papež Frančišek.
Vir: Radio Vatikan.
