Papež Frančišek je za izhodišče kateheze, ki jo je imel med redno splošno avdienco v sredo, 13. decembra 2017, postavil vprašanje »Zakaj iti k maši v nedeljo?«
Kot je poudaril, je nedeljsko obhajanje evharistije »središče življenja Cerkve« (glej KKC, 2177). Mi kristjani gremo k nedeljski maši, da bi se srečali z vstalim Gospodom. Ali bolje rečeno, da bi pustili, da nas on sreča, da bi poslušali njegovo besedo, se okrepčali na njegovi gostiji in tako postali Cerkev oziroma njegovo mistično telo, ki danes živi v svetu.
Dan, ko je Gospod vstal od mrtvih
To so tudi od vsega začetka razumeli Jezusovi učenci, ki so evharistično srečanje obhajali z Gospodom na dan v tednu, ki so ga judje imenovali 'prvi dan v tednu', Rimljani pa 'dan sonca', kajti na ta dan je Gospod vstal od mrtvih, z njimi je govoril, jedel, dal jim je Svetega Duha (glej Mt 28,1; Mr 16,9.14; Lk 24,1.13; Jn 20,1.19). Tudi pomembno izlitje Duha na binkošti se je zgodilo v nedeljo, petdeseti dan po Jezusovem vstajenju. Zaradi tega je nedelja za nas »sveti dan«, »posvečen z evharističnim obhajanjem, živo navzočnostjo Gospoda med nami in za nas«, je izpostavil papež. »Maša je torej tista, ki naredi krščansko nedeljo. Krščanska nedelja se vrti okoli maše. Kakšna je namreč nedelja za kristjana, če v njej manjka srečanje z Gospodom?«
Obstajajo krščanske skupnosti, ki žal ne morejo vsako nedeljo biti deležne maše. A tudi one so na ta sveti dan poklicane, da se zberejo v molitvi v Gospodovem imenu, poslušajo Božjo besedo in ohranjajo živo željo po evharistiji.
Evharistija – učiteljica vrednot
Nekatere sekularizirane družbe so izgubile krščanski čut za nedeljo, osvetljeno z evharistijo, kar je papež označil za greh. V takšnih kontekstih je treba ponovno obuditi to zavest, da bi se povrnil pomen »praznika, veselja, župnijske skupnosti, solidarnosti, počitka, ki krepi dušo in telo« (glej KKC, 2177-2188). »Učiteljica vseh teh vrednot je evharistija, nedeljo za nedeljo. Zato je drugi vatikanski koncil želel poudariti, da je nedelja prvi in glavni praznični dan, ki ga je treba priporočati in vpeljati v pobožnost vernikov, da bo postal tudi dan veselja in počitka,« (glej Sacrosanctum Concilium, 106).
Nedelja kot dan počitka
Zdržnost od dela v nedeljo v prvih stoletjih ni obstajala. To je poseben krščanski prispevek. Po svetopisemskem izročilu so judje počivali v soboto, medtem ko v rimski družbi ni bilo predvidenega dne v tednu, ko bi se naj vzdržali od dela. »Krščanski čut, da se živi kot otroci in ne kot sužnji, ki se je gojil z evharistijo, je iz nedelje naredil skoraj univerzalen dan počitka,« je dejal papež.
Brez Kristusa smo obsojeni, da nam gospodarijo dnevna utrujenost, zaskrbljenosti in strah pred jutrišnjim dnem. »Nedeljsko srečanje z Gospodom pa nam daje moč, da danes živimo z zaupanjem in s pogumom ter gremo naprej z upanjem.«
Evharistično občestvo z Jezusom, vstalim in večno živim, napoveduje nedeljo brez zahoda, ko ne bo več nobenega napora, ne bolečine, ne žalovanja, ne solza, ampak samo veselje ob življenju v polnosti in za vedno z Gospodom. »Tudi o tem blaženem počitku nam govori nedeljska maša, ko nas uči, da se tekom tedna izročimo v roke Očeta, ki je v nebesih.«
Da bi prejeli, kar zares potrebujemo
Kaj torej lahko odgovorimo nekomu, ki nam pravi, da mu niti nedeljska maša nič ne pomeni, ker je pomembno dobro živeti in ljubiti bližnjega? Kot je odgovoril papež Frančišek, je res, da se kvaliteta krščanskega življenja meri v zmožnosti ljubiti, kakor je rekel Jezus: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). A kako lahko prakticiramo evangelij, ne da bi nedeljo za nedeljo jemali energijo iz neizčrpnega izvira evharistije? »Ne gremo k maši zato, da bi nekaj dali Bogu, ampak da bi od njega prejeli tisto, kar zares potrebujemo,« je izpostavil. »Tebi naša hvala ni potrebna, vendar pa nas po daru svoje ljubezni kličeš, da se ti zahvaljujemo. Naše hvalnice ničesar ne dodajo tvoji veličini, a nam izprosijo milost, ki nas rešuje« (Rimski misal, Navadni hvalospev 4).
Zakaj torej iti k maši v nedeljo? Ni dovolj odgovoriti, da je to zapoved Cerkve. Na ta način se sicer varuje veljavnost, a samo po sebi ni dovolj. Sveti oče je sklenil: »Mi kristjani potrebujemo udeležbo pri nedeljski maši, ker samo s Kristusovo milostjo, z njegovo živo navzočnostjo v nas in med nami, lahko v praksi uresničujemo njegovo zapoved in smo tako njegove verodostojne priče.«
