Papeževa kateheza med današnjo splošno avdienco je bila namenjena ostarelim osebam; v družini so to dedki in babice. Frančišek je izpostavil, da je mesto, ki je starostnikom dodeljeno v družbi, pomembno. Posvaril je pred današnjo kulturo, ki jih obravnava kot breme, ter jih opisal kot zalogo modrosti vsakega naroda.

Kvaliteta družbe se kaže v odnosu do ostarelih

Zahvaljujoč napredku medicine se je življenjska doba podaljšala, a družba se za življenje ni odprla, je začel katehezo papež Frančišek. Število starostnikov se je povečalo, naše družbe pa se niso dovolj organizirale, da bi jim naredile prostor, z ustreznim spoštovanjem in konkretnim upoštevanjem njihove šibkosti in dostojanstva. Dokler smo mladi, se ne zmenimo za starost, kot da bi bila neka bolezen, ki se je je treba izogibati. Ko pa se postaramo, še posebej če smo revni, bolni in sami, doživimo vrzeli družbe, ki je programirana za učinkovitost in se posledično ne meni za starostnike. A starostniki so bogastvo, ne sme se jih ignorirati.

Benedikt XVI. je med obiskom ene od hiš za ostarele osebe uporabil jasne in preroške besede: »Kvaliteta družbe, želel bi reči civilizacije, se presoja tudi po tem, kako so obravnavani starostniki, in po mestu, ki jim je dodeljeno v skupnem življenju.« To je res, je dodal Frančišek, pozornost do starostnikov je v civilizaciji pomembna.

Starostniki kot breme družbe

Nadaljeval je, da strokovnjaki na Zahodu opredeljujejo to stoletje kot »stoletje staranja«: število otrok se zmanjšuje, število ostarelih pa povečuje. Ta neuravnoteženost je po papeževih besedah »velik izziv za sodobno družbo«. In vendar »kultura profita vztraja v prikazovanju starostnikov kot bremena, kot balasta«. Ne le, da ne proizvajajo, ampak so breme. Rezultat takega razmišljanja pa je, da se jih zavrže. In to je greh. »Tega si ne upamo povedati na glas, a tako se dela,« je poudaril papež Frančišek in dodal, da je nekaj »zelo nizkotnega v tej navajenosti na kulturo odpadkov«. Navajeni smo odmetavati ljudi. Odstraniti hočemo svoj povečani strah pred šibkostjo in ranljivostjo. A ko to počnemo, v starostnikih povečujemo tesnobo, ko so zapuščeni in zanemarjeni.

Ostareli – zaloga modrosti

Papež je povedal, da se je te stvarnosti in njenih problemov z roko dotaknil že v Buenos Airesu. Navedel je besede iz svoje knjige Samo ljubezen nas lahko reši: »Starostniki so zapuščeni in to ne samo v materialni nestalnosti. Zapuščeni so v egoistični nezmožnosti, da bi se sprejelo njihove meje, ki odražajo naše meje; v številnih težavah, ki jih danes morajo preseči, da bi preživeli v civilizaciji, ki jim ne dovoli, da bi sodelovali, povedali svoje, da bi bili referenčna točka v skladu s potrošnim modelom, po katerem so samo mladi lahko koristni in lahko uživajo. A ti starostniki bi morali biti za vso družbo zaloga modrosti našega naroda. S kakšno lahkoto se uspava vest, ko ni ljubezni!«

V izročilu Cerkve obstaja »prtljaga modrosti«, ki je vedno podpirala kulturo bližine do ostarelih, razpoložljivost za naklonjeno in solidarno spremljanje na tem zadnjem delu življenja. To izročilo je ukoreninjeno v svetih spisih, kot to potrjujejo naslednje besede iz Sirahove knjige: »Ne zavračaj govorjenja starih; saj so se tudi učili od svojih očetov. Od njih se boš naučil razsodnosti in kako odgovoriti v trenutku potrebe« (Sir 8,9).

Prebuditi kolektivni čut hvaležnosti in spoštovanja do ostarelih

Cerkev se ne more in se noče prilagoditi miselnosti netrpljenja, še manj ravnodušnosti in zaničevanja starosti. »Prebuditi moramo kolektivni čut hvaležnosti, spoštovanja, gostoljubnosti, ki bodo ostarelemu dal čutiti, da je živi del svoje skupnosti,« je spodbudil papež. Starostniki so moški in ženske, očetje in matere, ki so bili pred nami na naši poti, v naši hiši, v našem vsakdanjem boju za dostojno življenje. So moški in ženske, od katerih smo veliko prejeli. Starostnik ni nek vesoljec. Starostnik smo mi: to bomo kmalu ali pa čez nekaj časa, a bomo neizogibno, četudi o tem ne razmišljamo. »Če se ne bomo naučili dobro ravnati z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami.«

»Jih bomo prepustili  njihovi usodi?«

»Stari smo vsi nekoliko občutljivi,« je ob koncu kateheze dejal papež. Nekateri pa so še prav posebej slabotni, mnogi so sami in zaznamovani z boleznijo. Nekateri so odvisni od nujne oskrbe in pozornosti drugih. Bomo zato naredili korak nazaj? Jih bomo prepustili  njihovi usodi? »Družba brez bližine, kjer zastonjskost in naklonjenost brez vračanja, tudi med tujci, izginjata, je pokvarjena družba.« Cerkev, zvesta Božji besedi, ne more tolerirati te izrojenosti. Krščanska skupnost, v kateri bližina in zastonjskost nista več obravnavani kot nepogrešljivi, z njima izgubi svojo dušo. »Kjer ni spoštovanja ostarelih, ni prihodnosti za mlade,« je sklenil papež.

Vir: Radio Vatikan