Sveti oče je 14. septembra na Slovaškem sklenil dan s srečanjem z mladimi, ki je potekalo na stadionu Lokomotiva v Košicah. V nagovoru je odgovarjal na vprašanja mladih Slovakov ter tako spodbudil k resnični ljubezni, za katero je vedno potrebno tudi junaštvo, k pogumnemu pristopanju k spovedi, ki je zakrament veselja, ter k sprejemanju križa, ki ga moramo vedno objeti skupaj z Jezusom in nikoli sami.
Na tisoče mladim Slovakom, ki so napolnili stadion v Košicah, je papež Frančišek najprej spregovoril o ljubezni, ki je lepa, a nikakor lahka. Pozval je, naj ljubezni ne banalizirajo, saj »ne pomeni imeti vse in takoj, ne ustreza logiki uporabi in odvrzi. Ljubezen je zvestoba, dar, odgovornost.«
Papež je mlade opogumil, naj brez strahu sanjajo o tem, da bi si »ustvarili družino, rodili in vzgojili otroke, preživeli življenje skupaj z drugo osebo, ne da bi se sramovali svojih slabosti, saj obstaja on ali ona, ki jih sprejema in ljubi, ki te ljubi takšno ali takšnega kot si. Sanje, ki jih imamo, nam govorijo o življenju, ki si ga želimo.« Velike sanje niso dober avto, modna obleka ali izjemne počitnice. »Ne poslušajte tistih, ki vam govorijo o sanjah in vam prodajajo iluzije: so manipulatorji sreče,« je posvaril.
Da bi ljubezen obrodila sadove, pa so po papeževih besedah pomembne korenine. Danes obstaja nevarnost, da bi odraščali izkoreninjeni, je dejal in poudaril, da če smo polni virtualnih sporočil, tvegamo, da bomo izgubili svoje prave korenine. »Odmik od življenja, fantaziranje v prazno, ni dobro za nas, je skušnjava zla. Bog želi, da smo z nogami trdno na tleh, povezani z življenjem, nikoli zaprti, ampak vedno odprti za vse!«
Papežev govor med srečanjem z mladimi v Košicah na Slovaškem
Dragi mladi, dragi bratje in sestre, dobrý večer! [dober večer!]
Z veseljem sem prisluhnil besedam msgr. Bernarda, vašim pričevanjem in vašim vprašanjem. Zastavili ste jih tri in poskušal vam bom nanje odgovoriti.
Začenjam s Petrom in Zuzko, z vajinim vprašanjem o ljubezni para. Ljubezen so največje sanje v življenju, vendar niso sanje, ki se jih poceni kupi. Lepa je, vendar ni lahka, kot vse velike stvari v življenju. To so sanje, ki pa jih ni lahko razložiti. Od vaju bom vzel stavek: »Ta dar sva začela dojemati s povsem novimi očmi.« Resnično, kot sta rekla, potrebne so nove oči, ki se ne pustijo preslepiti videzom. Prijatelji, ne banalizirajmo ljubezni, saj ljubezen ni le čustvo in občutek, če je kaj, je to začetek. Ljubezen ne pomeni imeti vse in takoj, ne ustreza logik uporabi in odvrzi. Ljubezen je zvestoba, dar, odgovornost.
Prava izvirnost, prava revolucija, je danes upor proti kulturi provizoričnega, je iti onkraj instinkta in trenutka, je ljubiti vse življenje in z vsem kar si. Tukaj nismo zato, da bi životarili, ampak zato, da iz življenja naredimo posel. Vsi imate v mislih velike zgodbe, ki ste jih prebrali v romanih, videli v nepozabnem filmu ali slišali v ganljivi pripovedi. Če pomislite, sta v velikih zgodbah vedno dve sestavini: ena je ljubezen, druga pa pustolovščina, junaštvo. Vedno sta skupaj. Za čudovito življenje potrebuješ oboje: ljubezen in junaštvo. Poglejmo Jezusa, poglejmo Križanega, v njem je oboje: brezmejna ljubezen in pogum, da se daruje življenje do konca brez polovičnih meril. Pred nami je blažena Ana, junakinja ljubezni. Pravi nam, naj si zastavimo visoke cilje. Prosim, naj dnevi življenja ne minevajo kot epizode telenovele.
Ko sanjate o ljubezni, ne verjemite v posebne učinke, temveč v to, da je vsak od vas poseben. Vsakdo je dar in lahko iz življenja naredi dar. Drugi, družba, revni vas čakajo. Sanjajte o lepoti, ki presega videz in modne trende. Brez strahu sanjajte o tem, da bi si ustvarili družino, rodili in vzgojili otroke, preživeli življenje skupaj z drugo osebo, ne da bi se sramovali svojih slabosti, saj obstaja on ali ona, ki jih sprejema in ljubi, ki te ljubi takšno ali takšnega kot si. Sanje, ki jih imamo, nam govorijo o življenju, ki si ga želimo. Velike sanje niso dober avto, modna obleka ali izjemne počitnice. Ne poslušajte tistih, ki vam govorijo o sanjah in vam prodajajo iluzije: so manipulatorji sreče. Ustvarjeni smo bili za večjo radost: vsak od nas je edinstven in je na svetu zato, da bi se čutil ljubljenega v svoji edinstvenosti in da bi ljubil druge, kot tega namesto njega ne more storiti nihče drug. Ne živi se zato, da bi sedeli na klopi in bili rezervni igralec nekoga drugega. Ne, v Božjih očeh je vsak edinstven. Ne pustite se »homogenizirati«; nismo množično proizvedeni, smo svobodni in na svetu smo zato, da bi živeli zgodbo ljubezni z Bogom, da bi sprejeli drznost velikih odločitev, da bi se podali v čudovito tveganje ljubezni. Ali verjamete v to? In ali o tem sanjate?
Rad bi vam dal še en nasvet. Da bi ljubezen obrodila sadove, ne pozabite na korenine. Katere so vaše korenine? Vaši starši in še posebej stari starši so vam pripravili tla. Zalijte svoje korenine, pojdite k starim staršem, to vam bo koristilo: sprašujte jih, vzemite si čas za poslušanje njihovih zgodb. Danes obstaja nevarnost, da bi odraščali izkoreninjeni, saj smo nagnjeni k hitenju, da vse počnemo v naglici: kar vidimo na internetu, lahko takoj pride k nam domov; dovolj je samo en klik in ljudje in stvari se pojavijo na zaslonu. In potem se zgodi, da postanejo bolj domači od obrazov, ki so nas ustvarili. Če smo polni virtualnih sporočil, tvegamo, da bomo izgubili svoje prave korenine. Odmik od življenja, fantaziranje v prazno, ni dobro za nas, je skušnjava zla. Bog želi, da smo z nogami trdno na tleh, povezani z življenjem, nikoli zaprti, ampak vedno odprti za vse!
Da, toda – mi boste rekli – svet razmišlja drugače. Veliko se govori o ljubezni, v resnici pa velja drugo načelo: vsak misli nase. Dragi mladi, ne pustite se temu pogojevati, tistemu, kar je narobe, zlu, ki divja. Ne pustite se vkleniti žalosti ali vdanosti v obup tistih, ki pravijo, da se nič ne bo spremenilo. Če v to verjamete, boste zboleli za pesimizmom. V notranjosti se boste postarali. In mladi se boste postarali. Danes je mnogo razkrajajočih sil, mnogo tistih, ki krivijo vse in vsakogar, ojačevalcev negativnosti, strokovnjakov za pritožbe. Ne poslušajte jih, saj pritoževanje in pesimizem nista krščanska, Gospod pa sovraži žalost in samopomilovanje. Nismo ustvarjeni, da bi obraz upirali v tla, ampak da bi pogled dvignili v nebo.
In kaj lahko storimo, ko smo na tleh? Obstaja nezmotljivo sredstvo, da ponovno vstanemo. To je to, kar si nam povedala Petra: spoved. Vprašala si me: »Kako lahko mlad človek premaga ovire na poti proti Božjemu usmiljenju?« Tudi tu gre za vprašanje pogleda, gledati tisto, kar je pomembno. Če vas vprašam: »O čem razmišljate, ko greste k spovedi?« sem skoraj prepričan o odgovoru: »O grehih.« Toda – sprašujem vas – ali so grehi res v središču spovedi? Bog želi, da se mu približaš in misliš nase, na svoje grehe ali pa pa na Njega? Kaj je središče, grehi ali Oče, ki vse odpušča? K spovedi ne gremo kot kaznjenci, ki se morajo poniževati, ampak kot otroci, ki tečejo, da bi prejeli Očetov objem. Oče nas dvigne iz vsake situacije in nam odpusti vsak greh.
Dajem vam majhen nasvet: po vsaki spovedi se ustanite nekaj trenutkov in si zapomnite odpuščanje, ki ste ga prejeli. Ohranite tisti mir v srcu, svobodo, ki jo čutite v sebi. Ne grehov, ki jih ni več, ampak odpuščanje, ki vam ga je podaril Bog. Varujte ga in ne pustite, da vam ga ukradejo. In ko boste naslednjič šli k spovedi, se spomnite: spet bom prejel ta objem, ki mi je naredil toliko dobrega. Ne grem k sodniku, da bi poravnal račune, ampak k Jezusu, ki me ljubi in ozdravlja. Pri spovedi dajmo Bogu prvo mesto. Če je On glavni protagonist, vse postane lepo in spoved postane zakrament veselja. Da, veselja: ne strahu in obsojanja, ampak veselja. Pomembno je, da so duhovniki usmiljeni. Nikoli radovedni, nikoli inkvizitorji, lepo prosim, ampak bratje, ki dajejo Očetovo odpuščanje, ki spremljajo v ta Očetov objem.
Nekdo pa bi lahko rekel: »Vseeno me je sram, ne morem se znebiti sramu, da bi šel k spovedi.« To ni problem, ampak dobra stvar. Če se sramuješ, to pomeni, da ne sprejemaš tega, kar ste storil. Sram je dobro znamenje, vendar kot vsako znamenje zahteva, da stopiš čezenj. Ne ostanite ujetniki sramu, saj se vas Bog nikoli ne sramuje. Ljubi te prav tam, kjer se sramuješ samega sebe. In vedno te ljubi.
Še zadnji dvom: »Ne morem si odpustiti, zato mi tudi Bog ne bo mogel odpustiti, ker bom vedno padel v iste grehe.« Toda – poslušaj – kdaj je Bog užaljen? Ko ga greš prosit odpuščanje? Ne, nikoli. Bog trpi, kadar mi verjamemo, da nam ne more odpustiti, saj je to, kot bi mu rekli: »Šibek si v ljubezni!« Toda Bog se veseli, ko nam odpušča, vsakič znova. Ko nas dvigne, verjame v nas kot prvič, ne obupa. Mi smo tisti, ki obupamo, in ne On. Ne vidi grešnikov, ki jih je treba označiti, ampak otroke, ki jih je treba ljubiti. Ne vidi napačnih oseb, ampak ljubljene otroke; morda ranjene, in takrat ima še več sočutja in nežnosti. In vsakič, ko se spovemo – tega nikoli ne pozabite –, se v nebesih praznuje. Naj bo tako tudi na zemlji!
Na zadnje, Peter in Lenka, v življenju sta izkusila križ. Hvala za vajino pričevanje. Vprašala sta, kako »spodbuditi mlade, naj se ne bojijo sprejeti križa«. Objeti: to je dober glagol. Objeti pomaga premagati strah. Ko se nas objame, ponovno pridobimo zaupanje vase in v življenje. Pustimo torej, da nas Jezus objame. Ker ko objamemo Jezusa, ponovno objamemo upanje. Križa ne moremo objeti sami; bolečina nikogar ne reši. Ljubezen je tista, ki spreminja bolečino. Zatorej, z Jezusom se objame križ, nikoli sami! Če objamemo Jezusa, se ponovno rodi veselje. Jezusovo veselje se v bolečini spremeni v mir. Dragi mladi, želim vam to veselje, ki je močnejše od vsega. Želim vam, da ga ponesete svojim prijateljem. Ne pridig, ampak veselje. Ponesite veselje! Ne besed, ampak nasmehe, bratsko bližino. Zahvaljujem se vam, ker ste me poslušali, in vas prosim še za eno stvar: ne pozabite moliti zame. Ďakujem! [Hvala!]
