Papež Frančišek se je 1. novembra popoldne vrnil iz Švedske in tako sklenil svoje 17. mednarodno apostolsko potovanje. Kot običajno se je tudi tokrat na poti z letališča Ciampino v Vatikan zaustavil v baziliki Marije Velike in se Devici Mariji, Rešiteljici rimskega ljudstva, zahvalil za opravljeno potovanje. Povod dvodnevnega obiska je bil ekumenske narave, in sicer spominska slovesnost ob 500. obletnici reformacije, ki je potekala v Lundu. Papež je za katoliško skupnost na Švedskem daroval tudi mašo v mestu Malmö. Med povratnim letom v Rim je sveti oče imel tiskovno konferenco in odgovarjal na vprašanja novinarjev, ki so ga spremljali na Švedskem. V ospredju so bila vprašanja o migraciji, ženskah duhovnicah, ekumenizmu, sekularizaciji.
Migracija in integracija
Prvo vprašanje je zastavila švedska novinarka. V evropske države prihaja vedno več oseb iz držav, kot sta Sirija ali Irak. Mnogi reagirajo s strahom, nekateri so tudi prepričani, da prebežniki lahko ogrozijo krščansko kulturo v Evropi. Papež je najprej želel izraziti hvaležnost Švedski, ki je v času vojaške diktature sprejela veliko Argentincev, Čilencev, Urugvajcev. »Švedska ima dolgo tradicijo sprejemanja,« pri čemer je poudaril, da ne gre samo za sprejemanje ljudi, ampak predvsem za njihovo integracijo v narod, preko zaposlitve in šolanja. Papež je opozoril, da je treba razlikovati med migrantom in beguncem. Migranta se mora obravnavati v skladu z določenimi pravili, kajti migrirati je pravica, a pravno zelo urejena pravica. Begunec pa prihaja iz razmer, ki so povezane z vojno, strahom, lakoto, in njegov status zahteva več pozornosti in dela. Po papeževih besedah je bila Švedska na tem področju vedno zgled, kako begunca integrirati v svojo kulturo. In pred tem vidikom kulturne integracije se ne bi smeli prestrašiti, saj se je Evropa oblikovala s stalno integracijo mnogih kultur. »Evropa se je oblikovala s migracijami.«
Sveti oče je izrazil tudi svoje mnenje o državah, ki zapirajo svoje meje: »Verjamem, da se v teoriji ne more zapreti srca beguncu, a potrebna je tudi previdnost vlad. Morajo biti zelo odprti, da jih sprejmejo, a prav tako preračunati, kako jih lahko nastanijo, kajti ni dovolj begunca samo sprejeti, ampak ga je treba integrirati.« Koliko beguncev lahko neka država sprejme, toliko naj jih. A vedno je treba imeti odprto srce: ni človeško zapreti vrata, zapreti srce. Posvaril je še pred nevarnostjo, ki se pojavi, kadar se migranta ali begunca ne integrira – pride namreč do getizacije, kar pa je nevarno.
O posvečenju žensk bil jasen že Janez Pavel II.
Naslednje vprašanje se je nanašalo na možnost žensk duhovnic v katoliški Cerkvi, pri čemer se je novinarka švedske televizije sklicevala na Švedsko, kjer je na čelu luteranske Cerkve ženska. Papež Frančišek je bil jasen: »O posvečenju žensk v katoliški Cerkvi je dal zadnjo jasno besedo sveti Janez Pavel II., in ta ostaja.« Kot je pojasnil, znajo ženske delati veliko stvari bolje od moških.
Na področju katoliške ekleziologije obstajata dve razsežnosti: petrinska in marijanska. Petrinsko razsežnost predstavljajo apostoli, Peter, apostolski kolegij, škofje; marijanska razsežnost pa je ženska razsežnost Cerkve. Kot že nekajkrat je papež ponovno poudaril, da je v cerkveni teologiji in mistiki bolj pomembna Marija kot pa apostoli, kar se vidi na binkoštni dan. Cerkev je ženska, mi moškega spola. In Cerkev je nevesta Jezusa Kristusa, gre za poročno skrivnost. V luči te skrivnosti lahko razumemo obe razsežnosti: petrinsko, torej škofovsko razsežnost in marijansko razsežnost z vsem, kar je materinskega v Cerkvi. »Cerkev ne obstaja brez te ženske razsežnosti, ker je ona sama ženska.«
Sekularizacija in šibka evangelizacija
O sekularizaciji v evropskih državah, na Švedskem je ta pojav zelo močan, je papež Frančišek dejal, da pride do najbolj sekulariziranega obdobja takrat, ko vera postane mlačna in Cerkev oslabi. Spomnil je na čas plemiškega dvora v Franciji, katerega del so bili tudi duhovniki; manjkala je evangelizacijska moč, moč evangelija. Vedno ko se pojavi sekularizacija, je evangelizacija šibka. Tu pa je tudi kulturni proces: ko človek dobi v varstvo svet in iz njega naredi kulturo, si jo na neki točki tako močno prilasti in postane njen gospodar, da začne biti on sam stvarnik neke druge kulture, svoje lastne, in tako zavzame mesto Boga stvarnika. »In pri sekularizaciji prej ali slej pride do greha proti Bogu stvarniku,« je pojasnil sveti oče. Človek postane samozadosten. In tu ne gre za laičnost, kajti zdrava laičnost je potrebna, saj pomeni avtonomijo znanosti, mišljenja, politike. Gre za problem laicizma, ki ga je zapustil iluminizem.
S sekularizacijo je torej na eni strani povezana samozadostnost človeka, ki se ima za stvarnika kulture in se čuti kakor Bog, na drugi strani pa je šibka evangelizacija in mlačni kristjani. Po papeževem prepričanju je treba vzpostaviti zdravo avtonomijo kulturnega in znanstvenega razvoja s čutom, da smo ustvarjena bitja in ne Bog, prav tako pa je treba obuditi moč evangelizacije, pri čemer je Frančišek opozoril na nevarnost posvetne duhovnosti, ki je danes zelo močna.
Venezuela in dialog
V ospredje je bilo postavljeno tudi nedavno papeževo srečanje z venezuelskim predsednikom Nicolasom Maduro. Papež je izpostavil, da je dialog edina pot za reševanje vseh konfliktov. »Ali se pogovarja ali pa se kriči, ni druge poti,« je zatrdil in dodal, da sam z vsem srcem stavi na dialog in verjame, da bi bilo treba iti po tej poti.
Trgovina z ljudmi in moderno suženjstvo
Ob koncu novinarske konference na letalu je beseda tekla še o modernem suženjstvu in trgovini z ljudmi. Papež je dejal, da je vedno »čutil nemir Kristusovega mesa«. Kristus namreč še naprej trpi, stalno je križan v svojih najšibkejših bratih in sestrah, in to je papeža vedno ganilo. Spomnil je, da je kot škof v Buenost Airesu veliko sodeloval v raznih pobudah proti trgovini in zasužnjevanju ljudi, ter dodal, da se v Italiji s prostovoljstvom na tem področju ogromno naredi.
