»Pristno verstvo je vir miru in ne nasilja,« je papež Frančišek povedal med srečanjem s predstavniki verskih skupnosti. Dogodek je potekal v nedeljo, 21. septembra, popoldne na katoliški univerzi Naša Gospa dobrega sveta v Tirani. Udeležili so se ga voditelji šestih večjih verstev, ki delujejo v Albaniji; to so muslimanska skupnost, skupnost bektaši, katoliška, pravoslavna, evangeličanska in judovska skupnost.

Preden se je z vsemi osebno pozdravil, je papež vse skupaj tudi nagovoril. Spomnil je, da je Albanija bila žalostna priča nasilja, ki ga lahko povzroči samo prisilna izključitev Boga iz osebnega in skupnostnega življenja. »Ko se hoče v imenu ideologije izključiti Boga iz družbe, se konča s češčenjem idolov, in kaj kmalu človek izgubi sam sebe, njegovo dostojanstvo je poteptano, njegove pravice kršene,« je dejal Frančišek. »Vi dobro veste, v kakšne brutalnosti lahko vodi odvzem svobode vesti in verske svobode in kako se iz te rane rodi popolnoma osiromašena človeškost, saj je prikrajšana za upanje in za ideale.«

Spremembe, ki so se začele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so imele tudi pozitivne posledice, kot je na primer oblikovanje pogojev za dejansko versko svobodo. To je vsaki skupnosti omogočilo, da je oživila izročila, ki kljub neusmiljenemu preganjanju niso nikoli ugasnila. Prav tako so vsi lahko ponudili pozitiven prispevek k moralni rekonstrukciji države, prej kot ekonomski. Frančišek je spomnil na besede sv. Janeza Pavla II. med njegovim obiskom Albanije leta 1993: »Verska svoboda ni samo dragoceni Gospodov dar tistim, ki imajo milost vere: je dar za vse, ker je osnovna garancija vsakega drugega izraza svobode. Nič nas bolj kot vera ne spominja, da če imamo enega samega stvarnika, potem smo vsi bratje! Prava verska svoboda se izogiba skušnjavi nestrpnosti in sektaštva ter pospešuje drže spoštovanja in konstruktivnega dialoga.«

Ne moremo, da ne bi priznali, je izpostavil papež Frančišek, da je nestrpnost do tistega, ki ima drugačna verska prepričanja, zahrbten sovražnik, ki se danes kaže po različnih delih sveta. »Kot verniki moramo biti prav posebej pazljivi, da se bosta vernost in etika, ki ju živimo s prepričanostjo in pričujemo z gorečnostjo, vedno izražali v držah, ki so vredne skrivnosti, ki jo hočeta počastiti.« Obenem pa moramo odločno zavrniti kot neresnične vse tiste oblike, ki predstavljajo izmaličeno rabo religije. »Pristno verstvo je vir miru in ne nasilja! Nihče ne more uporabiti ime Boga za izvajanje nasilja! Ubijati v imenu Boga je veliko bogoskrunstvo! Diskriminirati v imenu Boga je nečloveško,« je poudaril papež.

Nadaljeval je, da verska svoboda ni pravica, ki jo lahko zagotovi zakonodajni sistem, čeprav je tudi to nujno. Verska svoboda je predvsem skupni prostor, okolje spoštovanja in sodelovanja, ki ga je treba graditi s soudeležbo vseh, tudi tistih, ki nimajo nobenega verskega prepričanja. Papež je pri tem nakazal dve osnovni drži, ki lahko koristita pri pospeševanju te temeljne svobode.

Prva je, da v vsakem človeku, tudi v tistih ki ne pripadajo verskemu izročilu, vidimo brate in sestre ter ne tekmece in še manj sovražnike. »Kdor je gotov glede lastnih prepričanj, nima potrebe po vsiljevanju, pritiskanju na drugega: ve, da ima resnica lastno moč izžarevanja.« Druga drža pa je zavzemanje za skupno dobro. Kadar pripadnost lastnemu verskemu izročilu, vedno bolj daje rast prepričljivemu, velikodušnemu in nesebičnemu delu za celotno družbo, gre za pristno uresničevanje in razvoj verske svobode. Ta se pokaže kot potencial, ki bogati človeško družino s svojim postopnim izvajanjem. »Bolj smo v službi drugih, večja je svoboda!«

Poglejmo okrog sebe, je proti koncu govora spodbudil papež Frančišek. Kako velike so potrebe revnih, kolikšno pot še morajo prehoditi naše družbe proti bolj razširjeni družbeni pravičnosti, proti vključujočemu ekonomskemu razvoju! Kako zelo človeški duh potrebuje, da ne izgubi pred očmi globokega smisla življenjskih izkušenj in obnovljenega upanja! Na teh področjih delovanja lahko moški in ženske, ki jih navdihujejo vrednote njihovega verskega izročila, dajo pomemben in nenadomestljiv prispevek. »To so tla, ki so še posebej rodovitna za medverski dialog,« je zatrdil.

Posvaril je še pred relativizmom in izpostavil osnovno in zelo jasno načelo: »Ni mogoče dialogizirati, če se ne izhaja iz lastne identitete. Brez identitete ne more obstajati dialog.« Bil bi to dialog-fantazma, dialog v zraku, ki ničemur ne služi. Vsak med nami ima lastno versko identiteto, in tej naj je zvest. Gospod pa je tisti, ki ve, kako voditi zgodovino. »Izhajajmo iz lastne identitete in se ne pretvarjajmo, da imamo neko drugo … To je relativizem,« je zatrdil papež Frančišek. »Kar nas povezuje, je pot življenja, je dobra volja.« Izhajati torej iz lastne identitete in delati dobro bratom in sestram. »Kot bratje hodimo skupaj,« je povabil. »Vsak med nami naj pričuje o svoji identiteti drugemu in se pogovarja z drugim. Dialog lahko potem gre naprej na področje teoloških vprašanj, kar je lepo. A bolj pomembno je, da skupaj hodimo, ne da bi izdali lastno identiteto, ne da bi jo zamaskirali, brez hipokrizije.«

Besedilo je s strani Radia Vatikan.