Na avdienco s papežem Frančiškom je danes prišlo okoli dvesto petdeset udeležencev mednarodnega foruma Migracija in mir, ki danes in jutri poteka na temo Integracija in razvoj: od reakcije k akciji. V središču papeževega govora so bili štirje elementi, ki jih je povezal s pojavom migracije: sprejeti, zaščititi, pospeševati in integrirati. Izpostavil pa je še trojno dolžnost: dolžnost zagotavljati pravičnost, civiliziranost in solidarnost.
Prisilna narava migracij
Začetek tretjega tisočletja je močno zaznamovan z migracijskimi gibanji, ki se glede na svoj izvor, potek in cilj dotikajo vseh delov sveta. Žal gre v mnogih primerih za prisilne preselitve, ki jih povzročajo konflikti, naravne nesreče, preganjanja, klimatske spremembe, nasilje, skrajna revščina in neprimerni življenjski pogoji. Pred tem kompleksnim scenarijem je papež Frančišek želel izraziti »zaskrbljenost zaradi prisilne narave mnogih današnjih migracijski tokov, ki večajo izzive za politično skupnost, civilno družbo in Cerkev«. Odgovor na te izzive je nujen, biti pa bi moral koordiniran in učinkovit. Skupen odgovor po papeževih besedah lahko oblikujemo okoli štirih glagolov: sprejeti, zaščititi, pospeševati in integrirati.
Sprejeti
Prvi element, ki ga je papež postavil v ospredje, je sprejemanje migrantov. Opozoril je na skupen značaj, ki povezuje ljudi: to je značaj zavračanja, zaradi katerega na drugega ne gledamo kot na brata, ki ga je treba sprejeti, ampak ga puščamo zunaj našega osebnega življenjskega obzorja; spremenimo ga v tekmeca, v nekoga, ki ga je treba prevladati. Pred tem značajem zavračanja, ki je ukoreninjen v egoizmu in okrepljen s populističnimi demagogijami, je potrebna sprememba drže, da bi lahko presegli brezbrižnost, nasproti bojaznim pa postavili velikodušno držo sprejemanja vseh, ki trkajo na naša vrata. »Za tiste, ki bežijo pred vojnami in strašnimi preganjanji ter so pogosto ujeti v spirale kriminalnih organizacij, je treba odpreti humanitarne kanale, ki bodo dostopni in varni,« je poudaril papež. Odgovoren in dostojen sprejem teh naših bratov in sester se začne pri njihovi prvi nastavitvi v primernih in spodobnih prostorih. Velik naval prosilcev azila in migrantov ni dal pozitivnih rezultatov, ampak je prej proizvedel nove situacije ranljivosti in stiske. Programi za sprejem, ki delujejo na različnih krajih, pa lajšajo osebno srečanje, omogočajo kvalitetnejše usluge in zagotavljajo več uspeha.
Zaščititi
Poleg sprejemanja, je pomembna zaščita. Zaradi migracije so osebe pogosto bolj izpostavljene izkoriščanju, zlorabam in nasilju. Govorimo o milijonih migrantov – o delavcih, pogosto ilegalnih, prebežnikih in prosilcih za azil, žrtvah trgovine z ljudmi. Zaščitna njihovih neodtujljivih pravic, zagotavljanje njihovih temeljnih svoboščin in spoštovanje njihovega dostojanstva so naloge, od katerih ni nihče oproščen. »Zaščititi te brate in sestre je moralni imperativ, ki ga je treba upoštevati, ko se sprejema jasne in ustrezne pravne instrumente, tako mednarodne kot narodne; opravlja pravične in dolgoročne politične odločitve; izbira konstruktivne procese; izvaja pravočasne in človeške projekte v boju proti 'trgovcem s človeškim mesom'; koordinira napore vseh, med katerimi je tudi Cerkev,« je poudaril papež Frančišek.
Pospeševati
Samo zaščita pa ni dovolj. Treba je »pospeševati celostni človeški razvoj migrantov, beguncev in prebežnikov«, kar se uresničuje preko skrbi za pravičnost, mir in varovanje stvarstva. Razvoj je v skladu z družbenim naukom Cerkve neodtujljiva pravica vsakega človeka. Zato morajo biti zagotovljeni pogoji za njeno izvajanje na individualni in družbeni ravni. Vsi morajo imeti enak dostop do temeljnih dobrin, dana mora biti možnost za izbiro in za rast. Tudi tukaj je potrebno koordinirano delovanje vseh: od politične skupnosti do civilne družbe, od mednarodnih organizacij do verskih institucij. Papež je izpostavil, da se pospeševanje človeškega razvoja migrantov in njihovih družin začne v njihovih državah izvora, kjer mora poleg pravice, da lahko emigrirajo, biti zagotovljena tudi pravica, da jim ni treba emigrirati.
Integrirati
Četrti element, o katerem je govoril papež, je bila integracija, ki pa ne pomeni asimilacije in ne inkorporacije. Gre za dvosmeren proces, ki temelji na vzajemnem priznanju kulturnega bogastva drugega. Kdor prispe v državo gostiteljico, se naj ne zapira pred njeno kulturo in tradicijami, predvsem naj spoštuje njene zakone. Papež je izpostavil, da se v procesu integracije ne sme zanemarjati družinske razsežnosti: nujne so torej politike, ki pospešujejo in dajejo prednost ponovni združitvi družinskih članov. Kar se tiče avtohtonega prebivalstva, mu je treba pomagati, ga ustrezno ozaveščati in mu pozitivno predstaviti integrativne procese. Zato so potrebni specifični programi, ki pospešujejo srečanje z drugim. Za krščanske skupnosti pa mirna integracija oseb različnih kultur na nek način pomeni tudi odsev njihove katoliškosti ter prav tako enosti, ki ne zanika etničnih in kulturnih raznolikosti.
Vsi štirje elementi po papeževih besedah predstavljajo dolžnost v odnosu do bratov in sester, ki so zaradi različnih razlogov prisiljeni zapustiti svoje izvorne kraje. Gre za trojno dolžnost: zagotavljati pravičnost, civiliziranost in solidarnost.
