Papež Frančišek je četrtek popoldan po lokalnem času prispel na obalno področje Santa Maria la Antigua, kjer so ga z navdušenjem sprejeli mladi z vsega sveta. Po uvodnem programu, predstavitvi zavetnikov tokratnega Svetovnega dneva mladih ter prebranem evangeljskem odlomku o svatbi v Kani galilejski, je sveti oče nagovoril mlade.
SDM: praznik za celotno Cerkev, pričevanje vere za svet
Dragi mladi, dober večer! Kako lepo je, da se ponovno srečamo in sicer na tej zemlji, ki nas sprejema s tolikimi barvami ter toliko topline! Zbrani smo v Panami, kjer je Svetovni dan mladih ponovno praznik, praznik veselja in upanja za celotno Cerkev, za svet pa pomembno pričevanje vere.
Peter je z vami, da bi praznovali ter obnovili vero in upanje
Spominjam se, da so me v Krakovu nekateri vprašali, če bom šel v Panamo. Odgovoril sem: »Ne vem, vendar pa bo tam zagotovo Peter. Peter bo zagotovo tam.« Danes sem vesel, da vam lahko rečem: Peter je z vami, da bi praznovali ter obnovili vero in upanje. Peter in Cerkev hodita z vami in želiva vam reči, da se ne bojte iti naprej s to prenavljajočo energijo ter stalno željo, ki nam pomaga ter nas spodbuja, da bi bili bolj veseli, bolj razpoložljivi, bolj »priče evangelija«. Iti naprej ne zato, da bi ustvarili vzporedno Cerkev, ki bi bila bolj »zabavna« ali »kul« na dogodku za mlade, z nekaj več okrasnimi elementi – kakor da bi vas ti lahko zadovoljili. Takšno razmišljanje bi pomenilo pomanjkanje spoštovanja do vas ter do vsega tega, kar nam Duh govori preko vas.
Ponovno najti in prebuditi novost ter mladost Cerkve
Nasprotno! Skupaj z vami želimo najti in prebuditi nenehno novost ter mladost Cerkve tako, da bi se vedno odpirali tej milosti Svetega Duha, ki mnogokrat ustvarja nove binkošti (prim. Sinoda o mladih, Sklepni dokument, 60). In to je mogoče le, če znamo – kakor smo pred kratkim doživeli med sinodo –, hoditi tako, da prisluhnemo drug drugemu in poslušamo tako, da drug drugega dopolnjujemo; če bomo znali pričevati tako, da bomo oznanjali Gospoda v služenju svojim bratom; ki je vedno konkretno služenje, se razume.
Učenec začne z odločitvijo; ne boji se tvegati, iti na pot
Vem, da priti sem ni bilo lahko. Vem za napore, žrtve, ki ste jih storili, da ste se lahko udeležili tega Dneva. Mnogi dnevi dela in zavzetosti, srečanja premišljevanja in molitve pripomorejo k temu, da pot sama postane nagrada. Učenec ni le tisti, ki pride na določen kraj, ampak tisti, ki začne z odločitvijo; tisti, ki se ne boji tvegati in se podati na pot. Če se nekdo odpravi na pot, je že učenec. Če ostaneš na mestu, si izgubil. Začeti hoditi, to je največje veselje učenca, biti na poti. Vi se niste bali tvegati in hoditi. Danes lahko praznujemo zato, ker se je to praznovanje začelo že pred časom v vsaki izmed skupnosti.
Obstaja Nekdo, ki nas naredi za brate
Malo prej smo v predstavitvi slišali in iz zastav videli, da prihajamo iz različnih kultur in narodov, govorimo različne jezike, uporabljamo različna oblačila. Ljudstva, iz katerih prihajamo, so imela različno zgodovino in okoliščine. Koliko je stvari, po katerih se lahko razlikujemo! Vendar pa nam nič od tega ni preprečilo, da bi se srečali in bili srečni, da smo lahko skupaj. To je mogoče, ker vemo, da obstaja Nekdo, ki nas povezuje, ki nas naredi za brate. Vi, dragi prijatelji, ste storili veliko žrtev zato, da bi se lahko srečaliin tako postajate resnični mojstri in obrtniki kulture srečanja. S svojimi dejanji in držami, s svojimi pogledi, željami in predvsem s svojo občutljivostjo postavljate na laž in diskreditirate vse tiste govore, ki želijo ustvarjati razdeljenosti, izključiti in izločiti tiste, ki »niso kot mi«. Vsi so osebe, kakor mi.
Pozdrav papežu Benediktu XVI.
To pa zato, ker imate tisti občutek, ki zna zaslutiti, da »resnična ljubezen ne odpravlja upravičenih razlik, ampak jih usklajuje v večjo celoto« (Benedikt XVI., Homilija, 25. januar 2006). Ponavljam: »Resnična ljubezen ne odpravlja upravičenih razlik, ampak jih usklajuje v večjo celoto.« Veste, kdo je to rekel? Veste? Papež Benedikt XVI., ki nas gleda in mu zaploskajmo, pošljimo mu pozdrav od tukaj! Gleda nas po televiziji. Vsi pomahajmo papežu Benediktu!
Graditelji mostov
Nasprotno, vemo, da ima oče laži, hudič, raje ljudstvo, ki je razdeljeno in se prepira. On je mojster razdeljenosti in se boji ljudstva, ki se nauči delati skupaj. In to je kriterij za prepoznavanje oseb: graditelji mostov in graditelji zidov. Graditelji zidov, ki s tem, ko sejejo strah, želijo razdeliti in prestrašiti osebe. Vi pa želite biti graditelji mostov. Kaj želite biti? [mladi odgovorijo: »Graditelji mostov!] Dobro ste se naučili, všeč mi je!
Kultura srečanja: povabilo, da bi ohranjali žive skupne sanje
Vi nas učite, da srečati se ne pomeni zamaskirati se, niti da bi vsi mislili isto ali živeli vsi na isti način: to delajo papagaji. Srečati se pomeni znati storiti nekaj drugega: vstopiti v kulturo srečanja. Gre za povabilo, da bi imeli pogum, da bi ohranjali žive skupne sanje. Med nami je veliko razlik, govorimo različne jezike. Vsi se oblačimo na različne načine, vendar pa vas prosim, težimo k temu, da bi imeli skupne sanje. To lahko storimo. In to nas ne izniči, ampak obogati. Velike sanje, ki morejo vključiti vse. Sanje, zaradi katerih je Jezus dal svoje življenje na križu in je bil izlit Sveti Duh, ki je z ognjem zaznamoval dan binkošti v srcu vsakega moškega in ženske, v srcu vsakogar; v tvojem, tvojem, tvojem, mojem, tudi v tvojem.
Vtisnil jih je v upanju, da bi našle prostor za to, da bi rasle in se razvijale. Sanje, ki se imenujejo Jezus; sanje, ki jih je Oče zasejal v zaupanju, da bodo rasle in živele v vsakem srcu. Sanje, ki se pretakajo po naših žilah, zaradi njih srce vztrepeta in vzdrhti vsakokrat, ko slišimo besede: »Ljubite se med seboj. Kakor sem jaz vas ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,34-35). Kako se imenujejo naše sanje? [mladi odgovorijo: »Jezus!«] Ne slišim … [ponovijo: »Jezus!«] Ne slišim … [glasneje: »Jezus!«]
Krščanstvo: Oseba, ki me je ljubila, sprašuje me po ljubezni
Svetnik ene izmed dežel na tem področju je rad govoril: »Krščanstvo ni skupek resnic, ki jim je potrebno verovati, zakonov, ki jim je potrebno slediti, ali prepovedi. Če na krščanstvo gledamo tako, nikakor ni privlačno. Krščanstvo je Oseba, ki me je zelo ljubila; želi mojo ljubezen in me sprašuje po njej. Krščanstvo je Kristus (sv. Oskar Romero, Homilija, 6. november 1977); pomeni spodbujati sanje, za katere je dal življenje: ljubiti z isto ljubeznijo, s katero nas je ljubil On. Ni nas ljubil na pol, ni nas ljubil malo. Ljubil nas je popolnoma, napolnil nas je z nežnostjo, z ljubeznijo, dal je svoje življenje.
Združuje in žene nas Kristusova ljubezen
Vprašajmo se: Kaj nas združuje? Zakaj smo povezani? Kaj nas spodbuja, da se srečujemo? Veste, kaj je tisto, kar nas povezuje? Gotovost, da vemo, da smo ljubljeni z globoko ljubeznijo, o kateri nočemo in ne moremo molčati in nas spodbuja, da bi odgovorili na isti način: z ljubeznijo. Kristusova ljubezen je tista, ki nas žene (prim. 2Kor 5,14).
Kakšna je ta ljubezen?
Poglejte, ljubezen, ki združuje, je ljubezen, ki se ne vsiljuje in ne tlači, ljubezen, ki ne potiska na rob, ne utiša in ni tiho, ljubezen, ki ne ponižuje in ne podjarmlja. Je Gospodova ljubezen, vsakdanja ljubezen, diskretna in spoštljiva, ljubezen svobode in za svobodo, ljubezen, ki ozdravlja in dviguje. Gre za Gospodovo ljubezen, ki ve bolj za ponovna vstajanja kot za padce, za spravo bolj kot za prepoved, za novo možnost namesto da bi obsojala, bolj za prihodnost kot pa za preteklost. Je tiha ljubezen roke, ki je iztegnjena v služenje ter v podarjanje samega sebe: je ljubezen, ki se ne hvali, ki se ne šopiri, ponižna ljubezen, ki se podarja drugim vedno z iztegnjeno roko. To je ljubezen, ki nas danes združuje.
V Jezusovem imenu vam pravim: pojdite in tudi vi delajte isto
Vprašam te: veruješ v to ljubezen? [odgovorijo: »Ja!«] Zastavim še eno vprašanje: verjameš, da je to ljubezen, ki »se splača«? Jezus je nekoč osebi, ki ga je nekaj vprašala, na koncu odgovoril: »Če to veruješ, pojdi in tudi ti to delaj.« V Jezusovem imenu vam pravim: pojdite in tudi vi delajte isto. Ne bojte se ljubiti, ne bojte se te konkretne ljubezni, te ljubezni, ki je nežna, ki je služenje, te ljubezni, ki daje življenje.
Ali želiš, da bi te sanje postale življenje?
Isto vprašanje in klic je prejela Marija. Angel jo je vprašal, če želi nositi te sanje v svojem telesu, da bi postale življenje, da bi postale meso. Odgovorila je: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Vsi zaprimo oči in pomislimo na Marijo. Ni bila neumna, vedela je, kaj je čutilo njeno srce, vedela je, kaj je ljubezen in je odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V tem kratkem trenutku tišine, v katerem Jezus vsakomur pravi:
»Si pripravljen? Želiš?«, pomisli na Marijo in odgovori: »Želim služiti Gospodu. Zgodi se mi po tvoji besedi.« Marija je znala reči »da«. Imela je pogum, da je posvetila življenje Božjim sanjam. In isto stvar sprašuje danes tudi nas: ali želiš, da bi te sanje postale življenje? Ali želiš, da postanejo meso s tvojimi rokami, s tvojimi nogami, s tvojim pogledom, s tvojim srcem? Želiš, da bi te Očetova ljubezen odprla za nova obzorja in te ponesla na poti, ki si jih nisi nikoli predstavljal in mislil, sanjal ali pričakoval, ki razveseljujejo in zaradi katerih srce zapoje in zapleše?
Ali imamo pogum reči angelu, kakor Marija: »Tukaj smo, Gospodovi služabniki smo, zgodi se nam…«? Ne odgovorite sedaj, vsak naj odgovori v svojem srcu. Obstajajo vprašanja, na katera se odgovori le v tišini.
Gospod, nauči me ljubiti tako, kot si ljubil ti
Dragi mladi, ta SDM ne bo izvir upanja za nek sklepni dokument, dogovorjeno sporočilo ali program, ki ga je potrebno izpeljati. To, kar bo dalo več upanja na tem srečanju, bodo vaši obrazi in molitev. To bo dalo upanje. Obraz, s katerim se boste vrnili domov, spremenjeno srce, s katerim se boste vrnili domov, molitev, ki ste se jo naučili s tem spremenjenim srcem. To, kar bo dalo več upanja v tem srečanju, bodo vaši obrazi, vaša molitev. Vsakdo se bo domov vrnil z novo močjo, ki se rodi vsakokrat, ko se srečamo z drugimi in z Gospodom, polni Svetega Duha, da bi se spominjali in ohranjali žive sanje, ki nas delajo za brate in za katere smo poklicani, da jih ne bi pustili, da bi zamrznile v srcu sveta; ne glede na to, kje bomo ali karkoli bomo delali, se bomo vedno lahko ozrli v nebo in rekli: »Gospod, nauči me ljubiti tako, kot si ljubil ti«. Želite ponoviti to z menoj? »Gospod, nauči me ljubiti tako, kot si ljubil ti«.
Panama: kanal, v katerem Božje sanje odkrivajo druge kanale
Tega prvega srečanja ne moremo končati, ne da bi se zahvalili. Hvala vsem tistim, ki so z velikim navdušenjem pripravili ta Svetovni dan mladih. Hvala, da ste imeli pogum graditi in gostiti, da ste rekli »da« sanjam Boga, da bi ponovno videl zbrane svoje otroke. Hvala msgr. Ulloa in vsem njegovim sodelavcem, da so pomagali pri tem, da danes Panama ni le kanal, ki povezuje morji, ampak tudi kanal, v katerem morejo Božje sanje še naprej odkrivati druge male kanale, da bi rasle, se množile in se širile na vse konce zemlje.
Dragi prijatelji in prijateljice, naj vas Jezus blagoslovi. To vam želim iz vsega srca. Naj vas spremlja in varuje sv. Marija la Antigua, da bi mogli, kakor ona, brez strahu reči: »Tukaj sem. Zgodi se mi.« Hvala.
