»Tada rabbà, hvala!« S temi besedami se je papež Frančišek zahvalil za topel sprejem, ki ga je bil deležen v nedeljo, 17. decembra 2016, ko je obiskal rimsko sinagogo. V svojem nagovoru je najprej spomnil, da je imel že v Buenos Airesu navado večkrat iti v sinagoge in se srečevati s tamkajšnjimi skupnostmi, od blizu spremljati judovske praznike ter se zahvaljevati Gospodu, ki nam podarja življenje in nas spremlja na poti zgodovine. Tekom časa se je tako ustvarila »duhovna vez«, ki je spodbudila »rojstvo pristnih prijateljskih odnosov« in ki je »navdihnila skupno prizadevanje«:

Poglavitno je, da se srečujemo kot bratje in sestre

»V medverskem dialogu je poglavitno, da se kot bratje in sestre srečujemo pred našim Stvarnikom in Ga hvalimo, da se medsebojno spoštujemo in cenimo ter si prizadevamo sodelovati.« V judovsko-krščanskem dialogu obstaja edinstvena in značilna vez, povezana z judovskimi koreninami krščanstva. Zato se morajo judje in kristjani še toliko bolj počutiti kot bratje, ki jih povezujeta isti Bog in bogata skupna duhovna dediščina.

Vsi pripadamo družini Boga

Papež Frančišek je nato spomnil na obiska svojih predhodnikov: Janeza Pavla II. pred tridesetimi leti in Benedikta XVI. pred natanko šestimi leti. Janez Pavel II. je ob tisti priložnosti skoval lep izraz »starejši bratje. Vi ste namreč naši starejši bratje in sestre v veri.«: »Vsi pripadamo isti družini, družini Boga, ki nas skupaj spremlja in nas varuje kot svoje ljudstvo.« Skupaj, kot judje in kot katoličani – je nadaljeval sveti oče – smo poklicani, da prevzamemo odgovornost za to mesto: »Želim si, da bi duhovna bližina in vzajemno poznavanje ter spoštovanje med našima dvema verskima skupnostma vedno bolj rastli.« Zato pa je tudi pomenljivo, da je bil za obisk sinagoge izbran današnji dan, 17. januar, ko Italijanska škofovska konferenca obhaja 'dan dialoga med katoličani in judi'.

Od drugega vatikanskega koncila do danes. Pomen teološkega dialoga

Pred kratkim je minilo petdeset let od objave koncilske izjave Nostra Aetate. Le-ta je omogočila sistematičen dialog med katoliško Cerkvijo in judovstvom. Oktobra je papež Frančišek judovske predstavnike na Trgu sv. Petra tako pozdravil z besedami o preoblikovanju odnosov v zadnjih petdesetih letih: »Brezbrižnost in nasprotovanje sta se spremenila v sodelovanje in dobrohotnost. Namesto sovražniki in tujci smo postali prijatelji in bratje.« Koncil je z omenjeno izjavo začrtal pot: »'Da' ponovnemu odkritju judovskih korenin krščanstva; 'ne' vsaki obliki antisemitizma in obsodba vsake iz njega izvirajoče žalitve, diskriminacije in preganjanja.« Izjava Nostra Aetate seveda ni razrešila vseh teoloških vprašanj, pa vendar je ponudila pomembno spodbudo za nadaljnja nujna premišljevanja. S tem namenom je Komisija za verske odnose z judovstvom 10. decembra 2015 objavila nov dokument, ki obravnava teološka vprašanja, oblikovana v zadnjih desetletjih. Teološka razsežnost judovsko-katoliškega dialoga si zasluži vedno večje poglobitve, je poudaril papež Frančišek. Obenem je vse, ki so v ta dialog vključeni, spodbudil, da bi svoje delo nadaljevali z razločevanjem in vztrajnostjo. Prav s teološkega vidika se namreč jasno pokaže »neločljiva vez, ki povezuje kristjane in jude«. Da bi kristjani razumeli sami sebe, ne morejo ne upoštevati judovskih korenin. In Cerkev, četudi izpoveduje zveličanje preko vere v Kristusa, priznava nepreklicnost Stare zaveze in nenehne ter zveste ljubezni Boga do Izraela.

Nasilje človeka nad človekom je v nasprotju z vsakim verstvom

Sveti oče je nadalje opozoril, da navkljub pomenu teoloških vprašanj ne smemo izgubiti izpred oči težkih situacij v današnjem svetu tudi glede varovanja stvarstva: »Spori, vojne, nasilje in krivice odpirajo globoke rane v človeštvu in nas kličejo k zavzetosti za mir in pravičnost. Nasilje človeka nad človekom je v absolutnem nasprotju z vsakim verstvom, vrednim tega imena, še zlasti pa s tremi velikimi monoteističnimi verstvi.« Življenje, ki je Božji dar, je sveto. Vsako človeško bitje je brat, neodvisno od svojega porekla ali svoje verske pripadnosti. Na vsako osebo je treba gledati z dobrohotnostjo, tako kot dela Bog, ki svojo usmiljeno roko podaja vsem. Bog je še posebno pozoren do tistih, ki ga najbolj potrebujejo: do revnih, bolnih, odrinjenih na rob, nezaščitenih. »Prav tam, kjer je življenje v nevarnosti, smo še bolj poklicani, da ga spodbujamo in varujemo.« Kolikor bolj se počutimo ogrožene, toliko bolj se moramo zanesti na Boga in si prizadevati, da bi v nas odsevalo njegovo obličje miru in upanja.

Preteklost je lekcija za sedanjost in prihodnost

Judovsko ljudstvo je v svoji zgodovini izkusilo nasilje in preganjanje. Šest milijonov oseb je le zato, ker je pripadalo temu ljudstvu, postalo žrtev najbolj nečloveškega barbarstva, zagrešenega v imenu ideologije, ki je Boga hotela nadomestiti s človekom. Na tem mestu je papež Frančišek spomnil tudi na deportacijo rimskih judov 16. oktobra 1943. Spomnil je na trpljenje, na tesnobo in na solze teh oseb, ki ne smejo biti nikoli pozabljene. »Preteklost nam mora služiti kot lekcija za sedanjost in za prihodnost.« Holokavst nas uči o nujnosti skrajne čuječnosti, da bi pravočasno posredovali za obrambo človekovega dostojanstva in miru. »Želim izraziti svojo bližino vsem preživelim tukaj navzočim.«

Zares moramo biti hvaležni

Sveti oče je na koncu izrazil svojo bližino še živečim pričam holokavsta in poseben pozdrav namenil prisotnim na srečanju. »Dragi starejši bratje, zares moramo biti hvaležni za vse, kar je bilo mogoče uresničiti v zadnjih petdesetih letih, da so med nami zrasli in se poglobili medsebojno razumevanje, zaupanje in prijateljstvo. Skupaj prosimo Gospoda, da bi vodil našo pot naproti dobri, boljši prihodnosti …Bog ima z nami načrt zveličanja... miru. Naj nas Godpod blagoslovi in nas varuje. Shalom alechem!«

Nedeljski obisk sinagoge in judovske skupnosti

Nedeljki obisk papeža Frančiška se je sicer začel na Trgu 16. oktobra. Tam je sveti oče položil cvetje pred spominsko ploščo, ki opozarja na deportacijo judov leta 1943. Takoj zatem je odšel do druge plošče, katere napis spominja na atentat na sinagogo leta 1982, v katerem je življenje izgubil komaj dveletni Stefano Gaj Tachè. Papež se je srečal z njegovo družino in tudi z osebami, ki so bile med napadom ranjene. Šele po tem je odšel v sinagogo, kjer so njegov prihod pospremili peti psalmi. Sledili so govori, izmenjava daril in še zasebno srečanje z velikim rabinom judovske skupnosti v Rimu Riccardom Di Segnijem.

Vir: Radio Vatikan.