»Navajeni smo na slabe in krute novice, na največje strahote, ki žalijo Božje ime in življenje. Svet mora odkriti, da je Bog Oče, da je usmiljenje, da krutost ni pot, da obsodba ni pot, kajti Cerkev sama se včasih drži trdih načel, pade v skušnjavo poudarjanja zgolj moralnih napotkov, medtem ko mnogo ljudi ostane zunaj.« Tako se glasijo besede papeža Frančiška v pogovoru za tednik Credere (Verjeti), ki je uradna revija jubileja usmiljenja. Intervju je bil posvečen svetemu letu, ki se bo začelo prihodnji torek, 8. decembra.

Zakaj tema usmiljenja?

Papež je najprej pojasnil, zakaj je želel izpostaviti ravno temo usmiljenja. O le-tej se v življenju Cerkve govori že od pontifikata Pavla VI. Posebno jo je nato poudaril papež Janez Pavel II. s svojo okrožnico Dives in misericordia, s kanonizacijo sv. Favstine in z ustanovitvijo praznika Božjega usmiljenja, ki ga obhajamo na nedeljo po veliki noči. »Ni torej moja zamisel,« pravi papež Frančišek, »ampak izhaja iz sorazmerno nedavne tradicije, čeprav je obstajala vedno.« Potrebno je bilo storiti nekaj, da bi se ta tradicija nadaljevala.

Sveti oče spominja, da je bil Božjemu usmiljenju posvečen tudi njegov prvi nagovor med nedeljsko opoldansko molitvijo. Takrat je omenil knjigo o usmiljenju, ki mu jo je podaril kardinal Walter Kasper. Prav tako je isto temo izpostavil med homilijo, ko je prvič daroval sveto mašo v vatikanski župniji sv. Ane. »Ne gre za nekakšno strategijo, prišlo je od znotraj,« pojasnjuje papež in dodaja, da je tako želel Sveti Duh. Očitno je, da svet danes potrebuje usmiljenje in sočutje. Cerkev bi morala biti kakor »poljska bolnišnica« po boju. Veliko ljudi je namreč ranjenih in zlomljenih. Treba je poskrbeti zanje, jim pomagati ozdraviti.

Vsi smo grešniki, vsi nosimo notranja bremena. A Jezus želi odpreti vrata svojega srca, Oče želi pokazati notranjost svojega usmiljenja. Zato pa nam pošilja Svetega Duha, da bi se zganili. Jubilej bo leto odpuščanja in leto sprave, še dodaja papež. V svetu trenutno lahko gledamo trgovino z orožjem, ki ubija, umore nedolžnih na najbolj okrutne načine, izkoriščanje mladoletnih in otrok. Po papeževih besedah se izvaja »bogoskrunstvo nad človeštvom«, saj je človek svet, je podoba živega Boga. V teh okoliščinah nam Oče pravi: »Ustavite se in pridite k meni.«

Poseben trenutek v življenju papeža Frančiška

V nadaljevanju intervjuja papež Frančišek izraža svoje prepričanje, da je grešnik: »Grešnik, katerega je Gospod pogledal z usmiljenjem.« Je človek, ki mu je odpuščeno. Še sedaj dela napake in grehe, spove se vsakih petnajst ali dvajset dni. In sicer prav zato, ker želi občutiti Božje usmiljenje nad seboj. Spominja se dogodka, ko ga je Gospod prvič pogledal z usmiljenjem. Omenjal ga je že večkrat ob različnih priložnostih. To je bilo 21. septembra 1953, ko je imel sedemnajst let. Vedno je čutil, da Gospod skrbi zanj, a tisti dan je pri spovedi to občutil na poseben način. Iz spovednice in cerkve je odšel drugačen, spremenjen. Domov se je vrnil z gotovostjo, da se mora posvetiti Gospodu. Duhovnik, pri katerem se je spovedal in ki ga je nato spremljal, je po enem letu umrl zaradi levkemije. Sedanji papež se je takrat počutil povsem izgubljenega, bal se je, da ga je Bog zapustil. In to je bil trenutek, ko se je izročil Božjemu usmiljenju.

S tem je tesno povezano tudi njegovo škofovsko geslo, ki se v latinščini glasi Miserando atque eligendo. Gre za besede iz homilije sv. Bede Častitljivega, ki razlaga odlomek iz Matejevega evangelija, v katerem Jezus pokliče Mateja. Izraz je težko prevedljiv, nanaša pa se na to, da je Jezus Mateja »pogledal z usmiljenjem in ga izvolil«. Ko je papež kasneje prebral to homilijo, se je zavedel, da ga je Gospod »obrtniško oblikoval« s svojim usmiljenjem.

Materinska razsežnost Boga in nežnost

Sveto pismo pravi, da je kraj, kjer prebiva Božje usmiljenje, »naročje, notranjost Boga«. V knjigi preroka Izaija beremo besede, da četudi bi mati pozabila na svojega otroka, Bog ne more nikoli pozabiti na nas. V tem lahko vidimo »materinsko razsežnost Boga«, nadalje razlaga sveti oče. Vendar pa vsi ne razumejo, kadar se govori o »materinskosti Boga«, saj pri tem ne gre za »ljudski«, ampak »izvoljeni jezik«. Iz tega razloga papež Frančišek raje govori o »nežnosti, ki je lastna mami«, o nežnosti, ki se rodi iz »očetovske notranjosti«. Bog je namreč oče in mati.

S pomočjo usmiljenja spoznamo Boga, ki je ganjen, ki se zaradi človeka razneži. To odkritje nas vodi k drugačni drži do naših bratov: bolj strpni, potrpežljivi in nežni. Papež Frančišek zato meni, da je potrebno vpeljati revolucijo nežnosti. Le-ta mora biti sad leta usmiljenja. Gre za Božjo nežnost do vsakogar med nami. Vsakdo mora reči: »Sem nesrečnež, toda Bog me ljubi takega, zato moram tudi jaz druge ljubiti na isti način.« Iz nežnosti izvira pravičnost in vse preostalo. Papež navaja primer, ko podjetnik nekoga zaposli le od septembra do julija. Čez poletje ga odslovi, jeseni pa mu ponovno da začasno pogodbo. To ni pravično, saj delavec tako nima ne pravice do povračil, ne do pokojnine, ne do socialnega zavarovanja. Podjetnik ne pokaže nežnosti, saj delavca obravnava kot predmet.

Geste ljubkovanja

Nazadnje intervju s svetim očetom spominja še na znameniti govor Janeza XXIII., poznan kot »nagovor luni«. V le-tem je ta papež vernikom naročil, naj pobožajo svoje otroke. Takšne geste ljubkovanja, ki izražajo nežnost, so za sedanjega papeža nekaj spontanega, zlasti kadar se sreča z bolnimi ali ostarelimi. Pobožati nekoga je gesta, ki jo je mogoče razlagati na dvoumen način. Vendar pa je to prva gesta, ki jo storita oče in mama, ko se rodi otrok. Je gesta, ki pove: »rad te imam«, »ljubim te«, »želim, da greš naprej«.

Vir: Radio Vatikan.