Papež Frančišek se je v ponedeljek, 1. februarja 2016, v vatikanski dvorani Pavla VI. srečal z redovniki in redovnicami, ki so se ob koncu leta posvečenega življenja zbrali v Rimu na mednarodnem srečanju. Pripravljen govor je izročil v branje, zbranim pa raje govoril spontano - kot je dejal, »o tistem, kar mi pride iz srca«. V ospredje je postavil tri stebre posvečenega življenje: preroštvo, bližino in upanje. »Redovniki in redovnice so možje in žene, posvečeni služenju Gospodu. V Cerkvi hodijo po poti silnega uboštva, čiste ljubezni, ki jih vodi v duhovno očetovstvo in materinstvo za vso Cerkev,« je dejal papež in izpostavil pomen pokorščine.

Posvečene osebe so možje in žene preroki. Preroštvo pomeni ljudem povedati, da obstaja pot sreče in veličine, pot, ki te napolni z veseljem. To je Jezusova pot, je pot bližine z Jezusom. Preroštvo je po Frančiškovih besedah karizma in dar, za katerega je treba prositi Svetega Duha: da bi posvečena oseba znala v pravem trenutku povedati pravo besedo, ob pravem trenutku delovati. Preroštvo v današnjem svetu pomeni povedati, da obstaja nekaj resničnejšega, lepšega, večjega, boljšega, k čemur smo poklicani.

Na drugem mestu je papež izpostavil bližino. Posvečeni možje in žene se ne smejo oddaljevati od ljudi, ampak se jim približati, da bi razumeli življenje kristjanov in nekristjanov, njihovo trpljenje, probleme in mnoge stvari, ki jih posvečena oseba lahko razume samo, če postane bližnja. »Posvečeno življenje me mora voditi v bližino ljudem: fizično, duhovno bližino, da bo poznal ljudi,« je zatrdil papež. Prvi bližnji pa je za redovnika ali redovnico sobrat oziroma sosestra v skupnosti. »To je vaš prvi bližnji,« je poudaril, zatem pa posvaril pred obrekovanjem, ki je kakor terorizem, kajti beseda, izrečena proti nekomu v skupnosti, je kakor bomba.

Sveti oče je ob koncu spregovoril še o upanju. Kot je dejal, lahko skupnosti izgubijo upanje ob zmanjševanju števila poklicev. Ko primanjkujejo poklici, je treba moliti. Gospod je namreč zelo velikodušen in bi izpolnil svojo obljubo. A treba ga je prositi, trkati na vrata njegovega srca. Papež je opozoril na nevarnost, da se ob zmanjševanju števila poklicev skupnost lahko naveže na denar in misli, da bo denar rešil življenje in olajšal starost. A tako ne bodo dobili upanja. Upanje je samo v Gospodu.

Papež v pripravljenem govoru: preroštvo, bližina in upanje

Papež Frančišek redovnike in redovnice v govoru spodbudi k zvestobi klicu, ki so ga prejeli, ter k rasti v ljubezni, darovanju in ustvarjalnosti. Za popotnico jim ponudi tri besede: preroštvo, bližina in upanje.

Nekega dne se je Jezus obrnil na vsakega med njimi in jih osebno rekel: »Pridi, hodi za menoj!« Danes so zbrani tukaj, ker so odgovorili z »da«. Z njim so delili trenutke bližine, služenja in poslanstva, vse do križa. Vpeljal jih je v odnos z Očetom, jim dal svojega Duha, jih učil ljubiti reveže in grešnike. »Sledili smo mu skupaj in se pri njem učili služenja, sprejemanja, odpuščanja, bratske ljubezni. Naše posvečeno življenje ima smisel, ker nas to, da ostajamo z Njim, hodimo po poteh sveta in prinašamo Njega, potrjuje v Njem, iz nas dela Cerkev, dar za človeštvo.«

Preroštvo

Papež Frančišek v ospredje postavi tri pomembne elemente posvečenega življenja: preroštvo, bližina in upanje. Posvečene osebe so v Cerkvi in svetu poklicane oznanjati, najprej z življenjem in nato z besedo, stvarnost Boga: reči Bog. Če je včasih zavrnjen ali izključen ali nepriznan, se morajo vprašati, če so bili dovolj prosojni za njegovo Obličje ali pa so bolj kazali svojega. Božje obličje je obličje Očeta, usmiljenega in milostljivega, počasnega v jezi in bogatega v dobroti. Da bi ga drugim pomagali spoznati, morajo imeti z njim oseben odnos. Za to pa ga je treba častiti, dan za dnem z njim gojiti prijateljstvo, s pogovorom srca v molitvi, predvsem v tihem čaščenju.

Bližina

Druga beseda, ki jo izpostavi papež, je »bližina«. Jezus je bil blizu vsakemu moškemu in vsaki ženski. Veselil se je z mladoporočencema v Kani in čutil bridkost vdove; vstopil je v hišo, ki se je je dotaknila smrt, in v hišo v Betaniji, ki je bila odišavljena z nardo. Nase je sprejel bolezni in trpljenja, vse do darovanja svojega življenja v odkupitev vseh. »Slediti Jezusu pomeni iti tja, kamor je šel On; kakor dobri Samarijan si naložiti ranjenca, ki ga srečamo na poti; iti iskat izgubljeno ovco. Kakor Jezus biti blizu ljudem. Z njimi deliti njihovo veselje in bolečino; s svojo ljubeznijo kazati očetovsko Božje obličje in materinsko nežnost Cerkve.« Da se ne bi nihče čutil oddaljenega, ločenega, zaprtega in zato nerodovitnega. »Vsak med vami je poklican služiti bratom, pri tem pa slediti lastni karizmi: nekdo z molitvijo, nekdo s katehezo, nekdo z učenjem, nekdo z oskrbovanjem bolnih in revnih, nekdo z oznanjevanjem evangelija, nekdo z različnimi deli usmiljenja. Pomembno je, da ne živite zase, kakor Jezus ni živel za sebe, ampak za Očeta in za nas.«

Upanje

Tretji papežev poudarek pa je upanje. S pričevanjem o Očetu in njegovi usmiljeni ljubezni lahko posvečene osebe s Kristusovo milostjo širijo upanje sredi človeštva, ki je zaznamovano s tesnobo, strahom in obupanostjo. Lahko pomagajo, da se bo čutila obnavljajoča moč blagrov, poštenosti in sočutja, vrednost dobrote in preprostega življenja; tudi v Cerkvi lahko gojijo upanje. Papež pri tem izpostavi ekumenski dialog: »Karizmatično in preroško pričevanje o življenju posvečenih oseb v njegovih različnih oblikah lahko pomaga, da se bomo prepoznavali kot bolj povezani in prispeva k polnemu občestvu.«

Papež Frančišek posvečene osebe še spodbudi, naj se ne pustijo pogojevati letom ali številkam. Kar najbolj šteje je to, da na Jezusov klic, ki ga je slišati na vedno nov način in v vsakem življenjskem obdobju, še vedno odgovarjajo z začetnim »da«. »Njegov klic in naš odgovor ohranjajo živo naše upanje. Preroštvo, bližina, upanje. Če boste živeli tako, boste v srcu imeli veselje, prepoznavno znamenje tistih, ki hodijo za Jezusom, in največji razlog posvečenih.«

Vir: Radio Vatikan.