»Dragi bratje in sestre, pred sabo imam za prebrat govor. Ni tako dolg. Sedem strani je. Nisem gotov, da ne bi po prvi strani že večina spala in jaz ne bi mogel več sporočati. Mislim, da to, kar hočem reči v tem govoru, boste bolje razumeli, če ga preberete in o njem razmišljate. Zato bom izročil ta govor dr. Rufiniju, ki se mu zahvaljujem za namenjene mi besede…« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor okoli 500 zaposlenim ter tudi članom Dikasterija za komunikacijo, ki so zbrani na plenarnem zasedanju od 23. do 25. septembra v Vatikanu.
Nagovor papeža Frančiška
Nekateri vaši obrazi so mi bolj domači, ker me spremljate pri mojih vsakodnevnih dejavnostih ali na apostolskih potovanjih. Vem pa tudi, da so številne druge osebe, ki prav tako preživljajo svoj delovni teden v ritmu papeževih dejavnosti. To počnejo iz ozadja, ko vlagajo v svoje delo v službi Cerkve vso svojo profesionalnost in ustvarjalnost, svojo ljubezen in obzirnost.
Vesel, da vas danes lahko vidim vse skupaj ter se vam zahvalim za vse tisto, kar delate. Po zaslugi vašega dela je veliko oseb spodbujenih na svoji poti vere in mnoge so spodbujene k iskanju ter srečanju z Gospodom. Po zaslugi vašega dela papež govori skoraj štirideset jezikov. To je res »binkoštni čudež«! Po vaši zaslugi se lahko papežev in cerkven nauk bere na papirju, posluša preko radija, vidi na televizijskem omrežju, na spletu in je podeljen tudi preko družbenih omrežij v vedno bolj hitrem digitalnem svetu.
Prvič je, da vas srečam vse skupaj, odkar se je pred štirimi leti začel proces združevanja v nov dikasterij Rimske kurije vseh resničnosti, ki so se na različne načine ukvarjale s komunikacijo. Reforme so skoraj vedno težavne in tudi ta vatikanskih medijev je. Lahko so bili odseki poti, ki so bili še posebej težki, lahko so bila nerazumevanja, a sem zadovoljen, da gre pot naprej z vso daljnosežnostjo in previdnostjo. Vem za napor, ki ste ga vložili pri uporabi zaupanih vam sredstev, ki vsebujejo neproduktivne stroške.
Za Cerkev je komunikacija poslanstvo. Nobeno vlaganje ni previsoko za razširjanje Božje Besede. Prav tako pa mora biti vsak talent dobro porabljen, obroditi sadove. Tudi po tem se meri to, kar rečemo. Poleg tega je potrebno, da ostanemo zvesti prejetemu daru, imeti pogum za spremembe torej nikoli se čutiti, da smo na cilju, kakor tudi, da nam vzame pogum. Potrebno je vedno ponovno vstopiti v igro, priti ven iz lažnih gotovosti in sprejeti izziv prihodnosti. Prehitevanje časa pa ni ugašanje spomina preteklosti, ampak je ohranjanje ognja gorečega.
Videl sem delo, ki ste ga opravili. Vidim ga vsak dan. Zaradi tega se hočem danes skupaj z vami Bogu zahvaliti za moč, ki vam jo je dal in ki nam jo daje. Hvaležen spomin za vse to, kar je bilo storjeno in zavest skupnega prizadevanja vas napolnjujejo z močjo za nadaljevanje hoje po tej poti.
Dejansko pa samo naše moči niso dovolj. To je rekel že pred 55 leti sveti Pavel VI., ko je sprejel člane prvega plenarnega zasedanja tega, kar se je takrat imenovalo Papeška komisija za družbeno obveščanje. Priznal je, kako so naše moči pred tem neizmernim področjem komunikacije omejene. In ravno zaradi tega, je rekel, je potrebno »misliti na drugačen red moči, na drugačen način presojanja stvari, torej red in način, ki se ju gremo učiti v Gospodovo šolo… Misel vere mora podpirati majhnost naših ponižnih prizadevanj… Bolj ko bomo orodje v Božjih rokah in torej majhni ter velikodušni, več je možnosti, da bo naša učinkovitost rastla« (Insegnamenti II [1964], 563).
Vemo, da so od takrat izzivi na tem področju samo eksponentno naraščali in naše moči so še vedno nezadostne. Izziv h kateremu ste poklicani kot kristjani in kot komunikatorji je zares velik, a je ravno zaradi tega lep. Zato sem vesel, da je izbrana tema tega zasedanja: »Saj smo med seboj udje« (Ef 4,25). Vaša, naša moč je v edinosti, v tem, da smo udje med seboj. Samo tako bomo lahko vedno bolje odgovorili na zahteve poslanstva Cerkve.
V poslanici za letošnji svetovni dan družbenega obveščanja, ki nosi enak naslov, sem zapisal, da je »neka skupnost toliko močnejša, če je enotna in solidarna, kot tudi, če zasleduje skupne cilje. Prispodoba telesa in njegovih delov nas vodi k razmišljanju o naši identiteti, ki temelji na občestvu in na »drugem«. Kristjani se pojmujemo kot deli enega telesa, čigar glava je Kristus in »vsi smo poklicani k razodevanju takšnega občestva, ki bo kazalo našo identiteto vernikov. Vera je pravzaprav odnos, srečanje in ob spodbudi Božje ljubezni se lahko sporazumevamo, sprejemamo in razumemo dar drugega in se nanj odzovemo«.
Komunikacijo v Cerkvi ne more, da ne bi zaznamoval ta princip soudeležbe in podelitve. Komunikacija je resnično učinkovita le, ko postane pričevanje, to je soudeležba pri življenju, ki nam ga je Sveti Duh podaril in po katerem odkrijemo občestvo med seboj, da smo med seboj udje.
Sveti Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Hiter razvoj zapisal: »Takó komunikacija znotraj cerkvene skupnosti kot komunikacija Cerkve s svetom zahtevata trasparentnost in nov način soočanja z vprašanji, ki se tičejo sveta medijev… Ravno to je eno od področij, kjer se še bolj zahteva sodelovanje med laiki in pastirji Cerkve, kakor je koncil prikladno poudaril: »Iz teh zaupnih odnosov med laiki in pastirji je treba pričakovati mnogo dobrega za Cerkev. Na ta način more celotna Cerkev, okrepljena s silami vseh svojih udov, učinkoviteje spolnjevati svoje poslanstvo za življenje sveta (Lumen gentium, 37)« (št. 12).
Zato vas spodbujam, da pri vašem vsakdanjem delu nadaljujete z vedno bolj ekipnim delom, torej s tem sodelovanjem med laiki, redovniki in duhovniki iz različnih držav, različnih jezikov. To bo zelo dobro za Cerkev. Naj sam stil vašega dela pričuje o tem občestvu.
Prav tako vas spodbujam, da poleg dela opravljenega na tem plenarnem zasedanju iščete z vso nadarjenostjo in kreativnostjo načine, kako okrepiti povezavo s krajevnimi Cerkvami. Spodbujam vas, da ste naklonjeni tudi formaciji digitalnih prostorov, v katerih se naj tudi sporoča in ne samo povezuje.
Vem, da je nedavno ta dikasterij razvil nekatera konkretna sredstva, da bi vedno bolj naraščalo med krajevnimi Cerkvami ter dikasterijem medsebojno komuniciranje v službi vseh. Vem, da imate tudi nove projekte, h katerim ne bo izostala papeževa podpora. S svojim delom ste soudeleženi v službi enosti Cerkve ter pri koordiniranju komuniciranja celotne Rimske kurije. Hoditi moramo skupaj. Znati moramo razlagati in usmerjati naš čas, da bo lahko cerkvena komunikacija resnično izraz enega »telesa«.
Hvala vsakemu od vas, hvala tudi vašim družinam in skupnostim. Prosim vas, da molite zame in iz srca vas blagoslavljam.
