Sveti oče se je v dvorani Pavla VI. srečal z udeleženci simpozija za osebe s posebnimi potrebami, ki ga je pripravila Italijanska škofovska konferenca ob 25. obletnici delovanja Sektorja za katehezo za osebe s posebnimi potrebami pri Italijanskem katehetskem uradu. Srečanje je potekalo v sproščenem vzdušju, z mnogimi otroki in mladimi, ki so obkrožali svetega očeta. Papež v naprej pripravljenega govora ni prebral, izročil ga je v branje, ter na zastavljena vprašanja raje odgovorjal na pamet. Nanašali so se na družbeno vključevanje in delovanje pastorale za osebe s posebnimi potrebami.
Papež Frančišek je spregovoril o različnosti med ljudmi: vsi smo si različni, niti enega ni, ki bi bil isti kot drugi. Nekatere razlike so večje, druge manjše, a med seboj smo si vsi različni. Te razlike po papeževih besedah pogosto povzročajo strah. Kajti stopiti naproti osebi, ki je drugačna, predstavlja izziv, vsak izziv pa v nas povzroča strah. Veliko lažje je ne meniti se za različnosti. Frančišek je poudaril, da pa so ravno različnosti bogastvo: jaz imam nekaj in ti imaš nekaj in iz tega skupaj narediva nekaj še lepšega in še večjega. Svet, kjer bi bili vsi isti, bi bil dolgočasen, je pripomnil. Res je, da so mnoge različnosti tudi zelo boleče, kot so tiste, ki izvirajo iz bolezni. A tudi ta različnost nam pomaga, nas izziva in nas bogati, je poudaril.
Dotaknil se je še pastorale na tem področju. Duhovniki, laiki in katehisti morajo pomagati, da bi vsi ljudje razumeli, kaj pomenijo vera, ljubezen, prijateljstvo, razlike, dopolnjevanje stvari … Poudaril je pomen sprejemanja vseh in poslušanja. Še posebej duhovniki se morajo bolj posvečati apostolatu poslušanja, je še dejal sveti oče.
Povzetek papeževega govora:
V izročenem govoru papež zapiše, da pastoralno področje za osebe s posebnimi potrebami zahteva dvojno pozornost: zavedanje o vzgojnosti v veri osebe s posebnimi potrebami, tudi z izredno težkimi; ter pripravljenost, da se jo obravnava kot aktivni subjekt v skupnosti, v kateri živi. Ti bratje in sestre so »ne le zmožni živeti pristno izkušnjo srečanja s Kristusom, ampak so tudi zmožni o njej pričevati drugim. Na področju pastoralne oskrbe oseb s posebnimi potrebami je bilo storjenega veliko, a treba je iti naprej, trdi Frančišek in kot primer navede »boljše priznavanje njihove apostolske in misijonarske zmožnosti«, izpostavi pa tudi »priznavanje vrednosti njihove navzočnosti kakor oseb, kakor živih udov cerkvenega Telesa«. V slabotnosti in krhkosti se namreč skrivajo zakladi, ki lahko prenovijo naše krščanske skupnosti.
V Cerkvi je pozornost do posebnih potreb na različnih ravneh dobro razširjena in obstaja splošna drža sprejemanja. Pa vendar, cerkvene skupnosti še vedno s težavo uresničujejo »resnično vključevanje«. To po papeževem prepričanju zahteva posebne tehnike in programe, najprej pa »priznanje in sprejemanje obličij, trdno in potrpežljivo gotovost, da je vsaka oseba edinstvena in neponovljiva in da je vsako izključeno obličje osiromašenje skupnosti«. Izpostavi pomembno vlogo vključevanja družin, ki se jih mora sprejemati, spodbujati in opogumljati. »Naj bodo naše krščanske skupnosti ''domovi'', kjer bo vsako trpljenje našlo sočutje, kjer se bo vsaka družina s svojo težo bolečine in napora lahko čutila razumljena in spoštovana v svojem dostojanstvu,« zapiše papež.
V nadaljevanju poudari, da pri vključevanju oseb s posebnimi potrebami zavzema bistveno mesto njihovo »pristopanje k zakramentom«: »Če priznamo posebnost in lepoto njihove izkušnje Kristusa in Cerkve, moramo posledično jasno zatrditi, da so te osebe poklicane k polnosti zakramentalnega življenja, tudi v primerih težkih duševnih motenj.« Zakrament je namreč dar, liturgija pa je življenje. Še preden se jo razumsko razume, jo je treba živeti v specifičnosti osebne in cerkvene izkušnje. V tem smislu si je krščanska skupnost poklicana prizadevati, da bo vsak krščeni lahko doživel Kristusa v zakramentih. Živa naj bo skrb, da bodo osebe s posebnimi potrebami lahko izkusile, da je Bog naš Oče in nas ljubi, da ima najrajši uboge in male, in sicer po preprostih vsakodnevnih gestah ljubezni, ki se jim jih namenja. Papež Frančišek še izpostavlja, kako pomembno je osebe s posebnimi potrebami vključevati v bogoslužje. Da so sredi občestva in prispevajo k bogoslužju s petjem in gestami, pomaga krepiti čut za pripadnost. Gre za rast miselnosti in sloga, ki ščitita pred predsodki in izključevanjem, obenem pa pospešujeta konkretno bratstvo v spoštovanju različnosti, ki je cenjena kot vrednota.
Vir: Radio Vatikan.
