V nedeljo popoldne se je papež Frančišek med svojim obiskom v Albaniji srečal tudi z duhovniki, redovniki in redovnicami, semeniščniki ter člani laičnih gibanj. Skupaj z njimi je v tiranski katedrali sv. Pavla molil večernice. Še pred le-temi sta bili na programu pričevanji starejšega duhovnika in redovnice. Oba sta bila žrtvi komunističnega režima v državi. »To, kar vam jaz lahko povem,« je kasneje dejal papež, »je tisto, kar sta povedala onadva, s svojim življenjem, s svojimi preprostimi besedami.«

Narod mučencev

Papež je sicer imel pripravljen nagovor, ki pa ga je izročil v branje, medtem ko je zbrane nagovoril s spontanimi besedami. Povedal je, da se je zadnja dva meseca pripravljal na današnji obisk, da je spoznaval zgodovino in preganjanje v Albaniji: »Zame je bilo presenečenje, nisem vedel, da je vaš narod toliko trpel! (…) Narod mučencev …« Papež Frančišek je nadaljeval, da sta duhovnik in redovnica, ki sta pričevala, o stvareh pripovedovala s preprostostjo, četudi so bile izredno boleče. Lahko bi ju vprašali: »Toda kako sta uspela preživeti tolikšno trpljenje?« Odgovorila bi z besedami iz 2. pisma Korinčanom: »Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši stiski, da bi tudi mi mogli tolažiti tiste, ki so v kateri koli stiski, s tolažbo, s katero nas same tolaži Bog.«

Odgovorila bi torej preprosto, da je bil Bog, usmiljeni Oče in Bog vse tolažbe, tisti, ki ju je tolažil. Veliko sta trpela tako fizično kot psihično, zaradi življenja v tesnobi negotovosti, če bosta ustreljena ali ne. Gospod pa ju je tolažil. Tolažil je njiju, tako kot tudi mnoge mučence ali apostola Petra v ječi, ker so zanje molili Cerkev, Božje ljudstvo, svete in dobre stare ženice ali redovnice v klavzuri. »To je skrivnost Cerkve: ko Cerkev Gospoda prosi, naj potolaži svoje ljudstvo, in Gospod ponižno, tudi na skrivaj, potolaži. Potolaži v globini srca in potolaži z močjo.«

Duhovnik in redovnica, ki sta pričevala, se gotovo ne ponašata s tem, kar sta živela, saj vesta, da je bil Gospod tisti, ki jima je pomagal iti naprej. Tako tudi nam, ki smo bili poklicani od blizu hoditi za Gospodom, je poudaril papež Frančišek, govorita, da »edina tolažba prihaja od Njega«: »Gorje nam, če iščemo drugo tolažbo! Gorje duhovnikom, redovnikom, redovnicam, novinkam, posvečenim, kadar iščejo tolažbo daleč od Gospoda!« »Če iščete tolažbo drugod, ne boste srečni! Še več: nikogar ne boš mogel potolažiti, kajti tvoje srce ni bilo odprto za Gospodovo tolažbo.«

O tem sta torej govorila duhovnik in redovnica: »Ponižno, brez domišljavosti, brez ponašanja sta naredila nekaj za nas: potolažila sta nas.« Obenem sta tudi spomnila, da smo grešniki, a da je Gospod z nami. Papež Frančišek se jima je na koncu opravičil, da ju je uporabil kot zgled, toda »vsi moramo biti drug drugemu zgled«: »Danes smo se dotaknili mučencev.«

Papežev pripravljen nagovor

»Poznam in cenim prizadevanje, s katerim se zoperstavljate novim oblikam 'diktature', ki grozijo, da bodo zasužnjile osebe in skupnosti. Če je ateistični režim poskušal zadušiti vero, te diktature, ki so bolj sleparske, lahko zadušijo dejavno ljubezen.« Gre za posvetno mentaliteto, pred katero pa se ne sme izgubiti poguma. Gospod vam vedno stoji ob strani, je spomnil papež, »podarja vam svojo milost in vam pomaga podpirati se med seboj, sprejemati se, kot ste, z razumevanjem in usmiljenjem, ter gojiti bratsko občestvo«. Evangelizacija je bolj učinkovita, ko se uresničuje »z enotnostjo namenov in iskrenim sodelovanjem«. To zahteva pogum za nadaljevanje iskanja oblik skupnega dela in medsebojne pomoči na področjih kateheze, katoliške vzgoje, človeškega napredovanja in dejavne ljubezni. Pri tem je pomemben prispevek vseh, je dodal papež Frančišek: »Cerkev, ki želi hoditi v bratstvu in edinosti.«

»Kadar je ljubezen do Kristusa nad vsem drugim, tudi nad upravičenimi posebnimi potrebami, takrat postanemo sposobni, da gremo ven iz sebe, iz svojih osebnih ali skupinskih 'malenkosti', in gremo naproti Jezusu, ki nam prihaja naproti v bratih; njegove rane so še danes vidne na telesih mnogih moških in žensk, ki so lačni in žejni, ki so ponižani, ki so v ječi ali v bolnišnici. In prav ko se dotaknemo in z nežnostjo negujemo te rane, je mogoče v polnosti živeti evangelij ter častiti živega Boga med nami.«

Veliko je problemov, ki spodbujajo velikodušno pastoralno delovanje, je zatem nadaljeval papež. A sami ne moremo storiti ničesar: »Ta zavest nas opozarja, da vsak dan damo ustrezen prostor Gospodu, da mu posvetimo čas, da mu odpremo srce, da bi On deloval v našem življenju in našem poslanstvu.« Kontemplativna razsežnost je nepogrešljiva tudi sredi nujnih in težkih opravil. »Bolj ko nas poslanstvo kliče na bivanjske periferije, bolj naše srce čuti globoko potrebo, da bi bilo združeno s Kristusovim, polnim usmiljenja in ljubezni.«

Papež Frančišek je spomnil tudi, da število duhovnikov in posvečenih oseb še ni zadostno. Molitev, da bi »Gospod žetve poslal delavce na svojo žetev«, pa izhaja iz Jezusovega pogleda, ki »vidi obilje letine«: »Imamo tudi mi ta pogled? Znamo prepoznati obilje sadov, ki so zrasli po Božji milosti, in dela, ki ga je potrebno opraviti na Gospodovem polju?« Iz tega pogleda vere na Božje polje se porodi molitev za nove duhovniške in redovniške poklice. Ta molitev pa je vedno pred osebnim odgovorom posameznika. Tako je poudaril papež in zaradi prisotnosti semeniščnikov, ki se pripravljajo, da bi služili Božjemu ljudstvu, zatrdil še, da ljudje »bolj kot učitelje iščejo pričevalce«: »Ponižne pričevalce Božjega usmiljenja in nežnosti; duhovnike in redovnike, usklajene z Jezusom, Dobrim pastirjem, sposobne vsem posredovati Kristusovo ljubezen.«

Na koncu nagovora se je papež zahvalil Bogu za vse misijonarje in misijonarke, katerih delovanje je bilo odločilno za prenovo Cerkve v Albaniji in je pomembno še sedaj.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.