Z apostolskim pismom »Patris corde (Z Očetovim srcem)«, ki je izšlo danes, 8. decembra 2020, na praznik Brezmadežne, se papež Frančišek spominja 150. letnice razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Ob tej priliki bo od danes do 8. decembra 2021 potekalo posebno Leto svetega Jožefa.
Kot ljubljeni oče, oče v nežnosti, poslušnosti in sprejemljivosti; oče ustvarjalnega poguma, delavec, vedno v senci: s temi besedami papež Frančišek nežno in ganljivo opisuje sv. Jožefa v apostolskem pismu »Patris corde«, ki je bilo objavljeno danes ob 150. letnici razglasitve ženina Device Marije za zavetnika katoliške Cerkve. Blaženi Pij IX. je namreč z dekretom Quemadmodum Deus,ki ga je podpisal 8. decembra 1870, zahteval ta naziv za sv. Jožefa. Za obhajanje te obletnice je papež od danes do 8. decembra 2021 napovedal posebno »leto« posvečeno Jezusovemu krušnemu očetu. V ozadju apostolskega pisma je pandemija covid – 19, ki nam je dala razumeti, piše Frančišek, pomen navadnih ljudi, tistih ki so, daleč od središča pozornosti, vsak dan potrpežljivi in vlivajo upanje, sejejo soodgovornost. Prav kakor sv. Jožef, »mož, ki je ostal neopažen, mož vsakdanje obzirne in skrite prisotnosti. In vendar je njegova vodilna vloga brez primere v zgodovini zveličanja«.
Ljubljeni, nežni in poslušni oče
Sv. Jožef je namreč konkretno izrazil svoje očetovstvo, »ko je iz svojega življenja naredil darovanje samega sebe v ljubezni, postavljeni v služenje Mesiju. Zaradi te svoje vloge 'stičišča, ki združuje Staro in Novo zavezo', ga je krščansko ljudstvo vedno imelo rado« (1). V njem je »Jezus videl Božjo nežnost«, tisto zaradi katere »sprejemamo svojo slabost, kajti skozi in kljub naši slabosti« se uresničuje večina Božjih načrtov. »Samo nežnost nas bo rešila delovanja Zlobnega«, poudarja papež, in ob srečevanju Božjega usmiljenja zlasti v zakramentu sprave lahko »doživimo resnico in nežnost, ker nas Bog ne obsoja, ampak nas sprejema, nas objema, nas podpira in nam odpušča« (2). Jožef je kot oče tudi v poslušnosti Bogu: s svojim »fiat« reši Marijo in Jezusa in uči svojega Sina »izpolnjevati Očetovo voljo«. Ker ga je Bog poklical, naj služi Jezusovemu poslanstvu, »sodeluje pri veliki skrivnosti odrešenja in je v resnici služabnik zveličanja« (3).
Papeži in sv. Jožef. Tvoja dobrota je velika kakor tvoja moč
Kot oče, ki sprejema Božjo voljo in bližnjega
Istočasno je Jožef »kot oče v sprejemanju«, ker »sprejme Marijo brez predhodnih pogojev«. Ta gesta je pomembna še posebej danes – pravi Frančišek – »v tem svetu, v katerem je očitno psihološko, verbalno in fizično nasilje nad žensko«. Toda Marijin ženin je tudi tisti, ki v zaupanju v Gospoda v svoje življenje sprejme tudi dogodke, ki jih ne razume; razpravljanje pusti ob strani in se pomiri s svojo zgodovino. Jožefovo duhovno življenje »ni pot, ki pojasnjuje, ampak pot, ki sprejema«, kar ne pomeni, da je bil »pasivno v usodo vdan človek«. Nasprotno: njegova glavna vloga je »pogumna in močna«, ker »z močjo Svetega Duha«, ki je »polna upanja«, zna »narediti prostor za tisti del bivanja, ki je protisloven, nepričakovan in ki razočara«. Praktično, kot bi nam Bog po sv. Jožefu ponavljal: »Ne bojte se!«, saj »vera osmisli vsak dogodek, veselega ali žalostnega« in nas ozavesti, »da Bog lahko da rast rožam tudi med skalami«. Pa ne le to: sv. Jožef »ne išče bližnjic«, ampak se sooči z resničnostjo »z odprtimi očmi, in osebno sprejme odgovornost zanjo«. Zato nas njegova sprejemljivost »vabi, naj sprejmemo druge brez izključevanja, takšne kot so, s posebno ljubeznijo do slabotnih« (4).
Pogumen in ustvarjalen oče, zgled ljubezni do Cerkve in do ubogih
»Patris corde« potem izpostavi »ustvarjalni pogum« sv. Jožefa, pogum, ki se pokaže predvsem v težavah in ki v človeku prebudi nepričakovane vire. Papež pojasnjuje: »Tesar iz Nazareta zna problem spremeniti v priložnost, ker vedno daje prednost zaupanju v Previdnost«. Spoprijema se »s konkretnimi problemi« svoje družine, tako kakor vse druge družine na svetu, zlasti družine migrantov. V tem smislu je sv. Jožef v resnici »poseben zavetnik tistih«, ki morajo, »prisiljeni zaradi nesreč in lakote«, zapustiti domovino zaradi »vojn, sovraštva, preganjanja, bede«. Sv. Jožef, Jezusov in Marijin varuh, »ne more drugače, kot da je varuh Cerkve«, njenega materinstva in Kristusovega telesa: vsak v potrebi, revež, trpin, umirajoči, tujec, jetnik, bolnik je »Dete«, ki ga Jožef varuje in od njega se moramo naučiti »ljubiti Cerkev in uboge« (5).
Kot oče, ki nas uči vrednosti, dostojanstva in veselja do dela
Sv. Jožef, pošteni tesar, ki je delal, »da je zagotovil vzdrževanje svoje družine«, nas uči tudi »vrednosti, dostojanstva in veselja«, »ko jemo kruh, sad svojega dela«. Ta pomen Jezusovega krušnega očeta papežu ponuja priložnost, da pozove v prid delu, ki je postalo »nujno socialno vprašanje« tudi v državah z določeno stopnjo blaginje. »Potrebno je, da razumemo« – piše papež – »pomen dela, ki daje dostojanstvo«, ki »postane sodelovanje pri delu odrešenja« in »priložnost za uresničitev« zase in za svojo družino, ki je »prvotno jedro družbe«. Kdor dela, sodeluje z Bogom, ker postane »mali ustvarjalec sveta, ki nas obdaja«. Zato papeževa spodbuda vsem, da bi »ponovno odkrili vrednoto, pomembnost in nujnost dela«, tako da »vzpostavijo novo normalnost, v kateri nihče ne bo izključen«. Ko papež gleda zlasti na poslabšanje brezposelnosti zaradi pandemije covid – 19, kliče vsem, »naj pregledajo naše prednostne naloge«, da si bodo prizadevali in rekli: »Noben mlad človek, sploh noben človek, nobena družina brez dela!« (6).
Kot oče v senci, na obrobju iz ljubezni do Marije in Jezusa
Papež potem na pobudo dela Očetova senca poljskega pisatelja Jana Dobraczyńskega opiše Jožefovo očetovstvo do Jezusa kot »zemeljsko senco nebeškega Očeta«. »Očetje se ne rodijo, očetje postanejo«, pravi Frančišek, ker »sprejmejo skrb za otroka«, ko prevzamejo odgovornost za njegovo življenje. Na žalost se v današnji družbi »otroci pogosto zdijo sirote svojih očetov«, očetov, ki so sposobni »sina uvesti v življenjsko izkušnjo«, ne da bi ga zadrževali ali »posedovali«, ampak ga »usposabljajo za odločitve, za svobodo in za odhode«. V tem smislu ima Jožef vzdevek »najčistejši«, kar je »nasprotje posedovanju«: pravzaprav »je znal ljubiti na izredno svoboden način«, »znal je stopiti na obrobje«, da bi v središče svojega življenja ne postavil samega sebe, ampak Jezusa in Marijo. Njegova sreča je v »darovanju samega sebe«. Njegov lik je zato nadvse zgleden v svetu, ugotavlja papež Frančišek, ki »potrebuje očete in zavrača gospodarje«, odklanja tiste, ki »avtoriteto mešajo z avtoritarnostjo, služenje s servilnostjo, soočenje z zatiranjem, ljubezen s socialnim skrbstvom, oblast z uničenjem«. Pravi oče je tisti, ki se »odpove skušnjavi, da bi živel življenje otrok« in spoštuje njihovo svobodo, saj očetovstvo, ki je živeto v polnosti, naredi očeta samega »nepotrebnega« v trenutku, ko »otrok postane samostojen in stopa sam po poteh življenja«. Biti očetje »ni nikoli uveljavljanje posedovanja«, poudarja Frančišek, ampak »znamenje, ki nas napoti na višje očetovstvo«, »na nebeškega Očeta« (7).
Papeževa vsakdanja molitev k sv. Jožefu in »določen izziv«…
»Patris corde«, ki se končuje z molitvijo k sv. Jožefu, v opombi št. 10 razkriva tudi navado v življenju papeža Frančiška: vsak dan namreč že »več kot štirideset let« zmoli molitev k Marijinemu ženinu, ki je »vzeta iz francoske knjige pobožnosti iz 19. stoletja Kongregacije redovnic Jezusa in Marije«. Gre za molitev, ki »izraža predanost in zaupanje« do sv. Jožefa, pa tudi »določen izziv«, pojasnjuje papež, ker se konča z besedami: »Da se ne bo govorilo, da sem te zaman klical, mi pokaži, da je tvoja dobrota velika kakor tvoja moč«.
Popolni odpustek za Leto svetega Jožefa
Objavo apostolskega pisma »Patris corde« spremlja dekret Apostolske penitenciarije, ki razglaša posebno Leto svetega Jožefa, ki ga je napovedal papež, in s tem povezano podelitvijo »daru posebnih odpustkov«. Posebna pojasnila so dana za dneve, ki so tradicionalno posvečeni spominu Marijinega ženina, kot sta 19. marec in 1. maj, ter za bolne in ostarele »v sedanjih izrednih zdravstvenih razmerah«.
