Papež Frančišek je v Edmontonu obiskal katoliško cerkev Svetega Srca ter se srečal z avtohtonimi prebivalci in člani župnijske skupnosti. V središču govora je bila sprava. Zanikanega dostojanstva, zadanega zla in izdanega zaupanja ni mogoče zanikati, a treba je začeti znova in pri tem zreti v Jezusa, ki je bil križan v mnogih učencih v rezidenčnih šolah.
Srečanje se je odvijalo v cerkvi Svetega Srca v Edmontonu, ki velja za narodno župnijo Prvih narodov, Metisov in Inuitov. Sveti oče je dejal, da prihaja kot »prijatelj in romar« ter da na tem »spokornem romanju« želi z žalostjo prositi za odpuščanje zaradi »zla, ki so ga utrpela staroselska ljudstva s strani mnogih kristjanov«. »Boli me, ko pomislim, da so katoličani prispevali k politiki asimilacije,« je dejal.
Spomnil je na bolečino tistih, ki so »strašno trpeli zaradi mož in žena, ki naj bi pričevali o krščanskem življenju«. »Nič ne more izbrisati zanikanega dostojanstva, zadanega zla in izdanega zaupanja. In tudi sram nas, vernikov, ne sme biti nikoli izbrisan.« A po papeževih besedah je treba začeti znova in smer, ki ji moramo slediti je: »skupaj gledati Kristusa«. »Sprava ni toliko naše delo, ampak je dar, ki prihaja od Križanega, je mir, ki prihaja iz Jezusovega Srca, je milost, za katero je treba prositi.«
Ob neizbrisni bolečini, ki »so jo v teh krajih doživeli mnogi v cerkvenih ustanovah«, lahko občutimo le »jezo in sram«. »To se je zgodilo, ko so se verniki prepustili posvetnosti in namesto da bi spodbujali spravo, vsilili svoj kulturni model,« pri čemer je papež poudaril, da Boga ni mogoče oznanjati na način, ki je v nasprotju z Bogom.
Sveti oče je izpostavil, da je beseda sprava sinonim za Cerkev, ki je »živo telo sprave«. Cerkev je dom, kjer se ponovno spravimo. Je kraj, kjer nehamo razmišljati o sebi kot posamezniki in se prepoznamo kot bratje, ko si gledajo v oči, sprejemamo zgodbe in kulturo drug drugega ter pustijo, da »mistika skupnosti« spodbuja ozdravljenje ranjenega spomina.
Po papeževem prepričanju je pot naslednja: »Ne odločati namesto drugih, ne vseh uvrščati v vnaprej določene sheme, ampak se postaviti pred Križanega in pred brata, da bi se naučili hoditi skupaj.« Cerkev je namreč »kraj, kjer je resničnost vedno pomembnejša od ideje«. Ni skupek idej in zapovedi, ki jih je treba vcepiti ljudem, ampak »gostoljuben dom za vse«. Obiski so lahko pomembni, vendar se večina besed in dejavnosti sprave zgodi na lokalni ravni, v skupnostih, kot je ta, kjer ljudje in družine dan za dnem hodijo drug ob drugem. »Skupna molitev, pomoč, podelitev življenjskih zgodb, veselja in skupnih bojev odpirajo vrata spravnemu delu Boga.«
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
