Sveti oče se je v četrtek, 17. novembra, srečal s člani predstavniškega sveta in osebjem Caritas Internationalis. In sicer ob koncu njihovega institucionalnega zasedanja. »Cerkev obstaja, da bi evangelizirala.« Ta trditev je bila v izhodišču papeževega govora.
Vendar pa evangelizacija zahteva prilagoditev na različne situacije, kot spominja apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi. In sicer zavedajoč se družinskega in družbenega življenja, kakor tudi mednarodnega, s posebno pozornostjo do miru, pravičnosti in razvoja. Na začetku sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. spomnil, da sta dva stebra evangelizacije »confessio« in »caritas«. Tudi papež Frančišek je eno poglavje apostolske spodbude Evangelii gaudium posvetil družbeni razsežnosti evangelizacije in pri tem potrdil prednostno odločitev Cerkve za uboge. Poklicani smo ukrepati proti družbenemu izključevanju najšibkejših in si prizadevati za njihovo integracijo. Naše družbe namreč pogosto obvladuje kultura škartiranja. Da bi se naučile umetnosti solidarnosti, morajo preseči brezbrižnost in zapiranje same vase. Kajti, kakor pravi sv. Pavel, smo mi, ki smo močni, dolžni »prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi« (Rim 15,1).
Postati bližnji
To nam pomaga razumeti, kako temeljno je poslanstvo narodnih Karitas in njihova specifična vloga v Cerkvi. Niso namreč »socialne agencije, temveč cerkveni organizmi«, ki imajo isto poslanstvo kot Cerkev. V statutih je zapisano, da so poklicane pomagati papežu in škofom pri njihovem karitativnem poslanstvu. Današnje družbene potrebe zahtevajo, da se pri tem uporabi tisto, kar je sv. Janez Pavel II. opredelil kot »novo domišljijo dobrodelnosti«. Ta se ne konkretizira le v učinkovitosti ponujene pomoči, temveč predvsem v sposobnosti postati bližnji, preko spremljanja najbolj ubogih z držo bratske soudeleženosti. Gre za to, da bi dobrodelnost in pravičnost v svetu odsevali v luči evangelija in nauka Cerkve, da bi ubogi sami postali resnični protagonisti lastnega razvoja.
Potrditi dostojanstvo
Sveti oče je v govoru Caritas Internationalis nadalje v imenu celotne Cerkve izrazil hvaležnost za vse, kar delajo za poslednje. Spodbudil jih je, da bi nadaljevali s tem poslanstvom, ki iz Cerkve naredi sopotnico, blizu srcu in upanjem moških in žensk tega sveta: »Še naprej prinašajte sporočilo evangelija o veselju celemu svetu, zlasti tistemu, ki je bil zapuščen zadaj, a tudi tistemu, ki ima oblast spremeniti stvari, ker spremembe so mogoče.« Revščina, lakota, bolezni, zatiranje niso nekaj usodnega in ne smejo predstavljati trajnih situacij. Zaupajoč v moč evangelija lahko zares prispevamo k spreminjanju ali vsaj izboljšanju stvari. Lahko potrdimo dostojanstvo vseh, ki čakajo na znamenje naše ljubezni, zaščitimo in skupaj gradimo naš skupni dom.
Ustvarjati mir in spravo
Papež je tako povabil k preroškemu pogumu, da bi zavrnili vse, kar človeka ponižuje, vsako obliko izkoriščanja; da bi še naprej dajali majhna in velika znamenja gostoljubnosti in solidarnosti, ki so sposobna razsvetliti življenja otrok in ostarelih, migrantov in beguncev v iskanju miru. Caritas Internationalis bo namreč spodbudila posebno kampanjo prav na temo migracij. Ta lahko odpre srca za sprejem beguncev in migrantov, da bi se ti v naših skupnostih počutili resnično doma: »Naj bo vaša skrb s prenovljeno zavzetostjo podpirati razvojne procese in poti miru v državah, iz katerih ti naši bratje in sestre bežijo ali odhajajo v iskanju boljše prihodnosti. Bodite ustvarjalci miru in sprave med narodi, med skupnostmi, med verniki.«
Učiti se od revnih
Vse energije in vsa vnema naj bodo vloženi v delo v sinergiji z drugimi verskimi skupnostmi, ki prav tako postavljajo v središče pozornosti dostojanstvo osebe. Boriti se je treba proti revščini in se istočasno učiti od revnih. Pustiti se je potrebno navdihovati in voditi njihovemu preprostemu življenju, njihovim vrednotam, občutku za solidarnost in medsebojno delitev, njihovi sposobnosti dvigniti se iz težav, predvsem pa njihovi izkušnji trpečega Kristusa, ki je edini Gospod in Zveličar: »Učite se, zatorej, tudi iz njihovega molitvenega življenja in njihovega zaupanja v Boga.«
Papež Frančišek je nazadnje zaželel še, da bi s podporo in pastoralno pozornostjo škofov lahko vedno bolj pričevali o velikodušnem poslanstvu dobrodelnosti, da bi skupnosti vernikov pomagali biti kraj oznanjevanja evangelija, obhajanja evharistije in služenja ubogim v veselju.
