Prvo srečanje papeža Frančiška po prihodu v Bratislavo in uradnim sprejemom na letališču je bilo v apostolski nunciaturi ekumensko srečanje.
Dragi člani Ekumenskega sveta Cerkva v Republiki Slovaški.
Iz srca vas pozdravljam ter se vam zahvaljujem, da ste sprejeli povabilo in mi prišli naproti. Jaz sem kot romar na Slovaškem, vi pa kot dragi gostje na nunciaturi. Zadovoljen sem, da je prvo moje srečanje z vami. Gre za znamenje, da je krščanska vera in tudi hoče biti v tej državi poganjek edinosti in kvas bratstva. Hvala blaženosti, bratu Rastislavu za Vašo navzočnost; hvala dragi škof Ivan, predsednik ekumenskega sveta za besede, ki si mi jih namenil, saj pričujejo prizadevanje za hotenje po nadaljevanju skupne poti v prehodu iz spora v občestvo.
Pot vaših skupnosti se je ponovno začela po letih ateističnega preganjanja, ko so versko svobodo preprečevali ali pa postavili na trdo preizkušnjo. Potem pa je končno prišla. Sedaj pa vam je skupen odsek poti, na katerem okušate, kako je lepo, a istočasno težko kot svobodni živeti vero. Pojavlja se namreč skušnjava po vrnitvi v suženjstvo, tokrat ne nekega režima, temveč še v hujše suženjstvo in to je notranje.
In to je tisto, pred čemer je svaril Dostojevski v svoji znani pripovedi Legenda o velikem inkvizitorju. Jezus se je vrnil na zemljo in so ga zaprli. Inkvizitor mu nameni ostre besede obsodbe, da je dal preveliko pomembnost svobodi ljudi. Pravi mu: »Ti hočeš iti v svet in greš tja s praznimi rokami, a z obljubo o svobodi, ki si jo oni v spoji preprostosti in v svojem prirojenem neredu ne morejo niti zamisliti, se je pa bojijo in jih je groza, saj za človeka še nič ni bilo tako neznosnega, kot je za človeka svoboda! (I Fratelli Karamazov, Milano 2012, p. 338). In da bo mera polna, še doda, da so ljudje pripravljeni zamenjati svojo svobodo za bolj udobno suženjstvo, ki je podvrženost nekomu, ki namesto njih odloča, čeprav ima kruh in varnost. In tako očita Jezusu, da ni hotel postati cezar in bi uklonil vest ljudi ter bi z močjo vzpostavil mir. Namesto tega pa je imel za človeka rajši svobodo, medtem ko ljudje zahtevajo kruh in še nekaj malega drugega.
Dragi bratje, naj nas to ne doleti. Pomagajmo si, da ne bomo padli v zanko biti zadovoljni s kruhom in še nekaj malega drugega. Kajti to tveganje pride, ko se stvari uredijo, ko se ustalimo in se prepustimo ohranjanju mirnega življenja. Tedaj to, kar se želi doseči, ni več svoboda, ki jo imamo v Jezusu Kristusu (Gal 2,4), njegova resnica, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32), temveč ohranjanje mest in privilegijev, kar je po evangeliju »kruh in še malo drugega«. Tukaj, v osrčju Evrope, si postavimo vprašanje: Mi kristjani smo malo izgubili gorečnost oznanjevanja in preroškost pričevanja? Nas osvobaja resnica evangelija ali pa se čutimo svobodne, ko dosežemo comfort zone (udobno področje), ki nam omogoči voditi sami sebe in iti naprej brez posebnih posledic? In še, če se zadovoljimo s kruhom in varnostjo, smo morda izgubili zagon v iskanju enosti, za katero je prosil Jezus, enosti, ki prav gotovo zahteva zrelo svobodo za pomembne odločitve, odpovedi in žrtve, saj je premisa, da bo svet veroval (prim. Jn 17,21)? Ne zanimajmo se samo za to, kar lahko koristi našim posameznim skupnostim. Saj je svoboda brata in sestre tudi naša svoboda, kajti naša svoboda ni popolna brez njega in brez nje.
Tukaj se je evangelizacija zgodila na bratski način, saj ima vtisnjen pečat svetih solunskih bratov Cirila in Metoda. Onadva, ki sta bila priči še vedno enotna in osredotočena na gorečnost oznanila, naj nam pomagata nadaljevati pot ter gojiti bratsko občestvo med nami v Jezusovem imenu.
