Med pridigo pri sveti maši v torek, 21. marec 2017, je papež Frančišek izpostavil, da nam je bilo odpuščeno in da odpustimo sami, je skrivnost, ki jo je težko razumeti. Potrebni so molitev, kesanje in sram. Papež Frančišek je med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte poudaril pomen zavedanja o čudovitem delu, ki ga Bog izvrši v nas s svojim usmiljenjem. Le-to je nujno, da ga lahko nato sami uresničujemo z drugimi. Papež je opozoril tudi pred hinavščino »kraje navideznega odpuščanja« v spovednici.Izhajal je iz današnje Božje besede, s katero nam Cerkev pomaga vstopiti v to skrivnost odpuščanja, v veliko delo Božjega usmiljenja.
Prvi korak k skrivnosti odpuščanja je milost sramu
Prvi korak je sram zaradi lastnih grehov. Sveti oče je razložil, da je to milost, katere ne moremo doseči sami. Izkusiti jo je bilo zmožno Božje ljudstvo, ki je bilo žalostno in ponižano zaradi svojih krivd, kakor v prvem berilu pripoveduje prerok Danijel. Medtem ko protagonist današnjega evangeljskega odlomka tega ne zmore: služabnik, ki mu gospodar odpusti, čeprav je njegov dolg velik, sam ne zmore odpustiti svojim dolžnikom. Ta ni razumel skrivnosti odpuščanja. Tako je poudaril papež, nato pa spomnil vernike na vsakdanjost.
Če bi jih vprašal, ali so vsi grešniki, bi bil odgovor: »Da, vsi.« In da bi prejeli odpuščanje za svoje grehe, se nato spovemo. »'In kako se greš spovedat?' – 'Grem, povem svoje grehe, duhovnik mi odpusti, mi naroči, naj zmolim tri Zdravamarije, in nato se v miru vrnem.' Ti nisi razumel,« je opozoril papež Frančišek: »V spovednico si šel le, da bi opravil neko bančno storitev ali nek pisarniški postopek. Tja nisi šel osramočen zaradi tistega, kar si storil. V svoji vesti si videl nekaj madežev in zmotil si se, ker si verjel, da je spovednica čistilnica, ki bo odstranila madeže. Bil si nesposoben sramovati se svojih grehov.«
Če se ne zavedaš, da ti je bilo odpuščeno, ne boš nikoli mogel odpustiti
Odpuščanje, prejeto od Boga, »čudovito delo, ki ga je storil v tvojem srcu«, mora vstopiti v zavest. V nasprotnem primeru greš ven, srečaš prijatelja, prijateljico in začneš nekoga obrekovati ter tako še naprej grešiš: »Odpustim lahko le, če čutim, da mi je bilo odpuščeno.«
»Če se ne zavedaš, da ti je bilo odpuščeno, ne boš nikoli mogel odpustiti, nikoli. Vedno ostane tista drža, ko bi radi z drugimi obračunali. Odpuščanje je celostno. Toda odpusti se lahko le, ko čutim svoj greh, se sramujem, me je sram in prosim Boga odpuščanja, čutim, da mi je Oče odpustil in tako lahko odpustim. Če ni tako, ni mogoče odpustiti, tega nismo zmožni. Zato je odpuščanje skrivnost.«
Oditi iz spovednice z občutkom, da »sem jo dobro odnesel«
Služabnik iz evangeljskega odlomka ima občutek, da »jo je dobro odnesel« in da je bil zvit. Ni pa razumel gospodarjeve velikodušnosti. Kolikokrat, je pripomnil papež, se tako počutimo tudi mi, ko gremo iz spovednice: čutimo, da smo jo dobro odnesli. In to ne pomeni prejeti odpuščanja, temveč predstavlja hinavščino ukradenega odpuščanja, a zgolj »navideznega odpuščanja«.
»Prosimo danes Gospoda za milost, da bi razumeli ta 'sedemdesetkrat sedemkrat'. Prosimo za milost sramu pred Bogom. To je velika milost! Sramovati se lastnih grehov in tako prejeti odpuščanje ter milost velikodušnosti, da sami odpustimo drugim, kajti če je Gospod meni veliko odpustil, kdo sem jaz, da ne odpustim?«
