Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco na Trgu svetega Petra nadaljeval s pojasnjevanjem del usmiljenja ter spregovoril o obiskovanju bolnikov in zapornikov.
Jezusova srečanja z bolniki
»Jezusovo življenje, predvsem v treh letih njegovega javnega delovanja, je bilo stalno srečevanje z ljudmi. Med temi so imeli posebno mesto bolniki,« je začel katehezo papež Frančišek. O Jezusovih srečanjih z ljudmi pripoveduje veliko strani evangelija: hromi, slepi, gobavci, obsedeni z duhovi, božjastni in bolniki vseh vrst. Jezus je vsakemu od njih bil blizu, ozdravljal jih je s svojo navzočnostjo in zdravilno močjo. Zato tudi med deli usmiljenja ne moreta manjkati obiskovanje in podpora bolnim osebam.
Jezus daje svobodo
Papež je dodal še pomembnost biti blizu osebam, ki so v zaporih. Tako bolni kot jetniki živijo v situaciji, ki omejuje njihovo svobodo. In ravno takrat, ko nam te primanjkuje, se zavedamo, kako zelo je dragocena. Jezus nam je dal možnost, da smo svobodni kljub našim omejitvam, ki jih povzročata bolezen in omejitev gibanja. »Ponuja nam svobodo, ki izvira iz srečanja z njim in iz novega smisla, ki nam ga to srečanje vnese v naš osebni položaj.«
Bolnišnice – katedrale bolečine
Kot je nadaljeval Frančišek, nas Gospod s temi deli usmiljenja »vabi k dejanju velike ponižnosti: deliti z drugimi«. Bolnik se pogosto počuti sam. Ne moremo skrivati, še posebej v naših dneh, da se ravno v bolezni najgloblje doživlja osamljenost, ki spremlja velik del življenja. Obisk lahko pomaga, da se bolna oseba počuti manj osamljeno, malo družbe je odlično zdravilo. Nasmeh, nežnost, stisk roke so preproste geste, a za nekoga, ki se počuti prepuščen samemu sebi, so zelo pomembne. Sveti oče je izpostavil, da se mnoge osebe posvečajo obiskovanju bolnikov v bolnišnicah in po njihovih domovih. »To je neprecenljivo prostovoljno delo,« je dodal. In kadar je narejeno v Gospodovem imenu, postane tudi »zgovoren in učinkovit izraz usmiljenja«. »Ne pustimo bolnih oseb samih!« je pozval papež. »Ne preprečimo jim, da bi našli olajšanje, sebi pa, da bi se obogatili z bližino tistemu, ki trpi. Bolnišnice so danes prave 'katedrale bolečine', kjer pa je vidna tudi moč ljubezni, ki podpira in izkazuje sočutje.«
Najlažje si je oprati roke
Na enak način je papež spregovoril tudi o zapornikih. Jezus jih ni pozabil. »Ko je med dela usmiljena uvrstil tudi obiskovanje jetnikov, nas je hotel predvsem povabiti, naj nikogar ne sodimo.« Seveda je nekdo v zaporu zato, ker je storil nekaj narobe, ker ni spoštoval zakonov in civilnega sobivanja ljudi. Zato je tudi v zaporu in prestaja svojo kazen. A karkoli je že nek zapornik storil, ostaja za vedno ljubljen od Boga. »Kdo lahko vstopi v globino njegove zavesti, da bi razumel, kaj doživlja? Kdo lahko razume bolečino in očitek vesti? Najlažje si je oprati roke in reči, da je storil napako,« so se glasile papeževe besede. Kristjan pa je poklican zanj poskrbeti, da bi spoznal, kaj je slabega storil, in bi se vrnil vase. Pomanjkanje svobode je za človeka zagotovo ena od najtežjih omejitev. In če k temu dodamo še slabe razmere, v katerih te osebe živijo in kjer pogosto primanjkuje človeškosti, gre zares za nekaj, kjer se kristjan čuti izzvanega, da stori vse za povrnitev njihovega dostojanstva.
Raje postanimo orodja usmiljenja
Obiskovati osebe v zaporih je delo usmiljenja, ki je predvsem danes še posebej veljavno za različne oblike obsojanja, kateremu smo podvrženi. »Nihče naj torej ne usmeri prsta proti nikomur. Vsi raje postanimo orodja usmiljenja, z držami delitve in spoštovanja,« je povabil papež Frančišek in nadaljeval, da sam pogosto misli na zapornike in jih nosi v svojem srcu: »Sprašujem se, kaj jih je pripeljalo do hudodelstva in kako so lahko padli v različne oblike zla. A poleg teh misli čutim, da vsi potrebujejo bližino in nežnost, kajti Božje usmiljenje je razsipno. Koliko solza sem videl na obrazih zapornikov, ki morda nikoli prej v svojem življenju niso jokali. In to samo zato, ker so se čutili sprejeti in ljubljeni.«
Tudi Jezus, Peter in Pavel so bili zaporniki
Ne pozabimo, da so tudi Jezus in apostoli izkusili zapor. V pripovedih o Jezusovem trpljenju vidimo bolečino, ki je je bil deležen Gospod: prijet, odvlečen kot nek zločinec, zasmehovan, bičan, okronan s trnjem … On, ki je bil edini nedolžen. Tudi sveti Peter in sveti Pavel sta bila v zaporu. In tam, v zaporu, sta molila in evangelizirala. Ganljiv je del iz Apostolskih del, ki pripoveduje o Pavlovem jetništvu: počutil se je sam in želel je, da bi ga kdo od prijateljev obiskal.
Usmiljenje povrne veselje in dostojanstvo
Ta dela usmiljenja so starodavna, pa vendar aktualna. »Ne padimo v brezbrižnost, postanimo orodja Božjega usmiljenja,« je pozval papež in spomnil, da je Jezus pustil vse in šel obiskat Petrovo taščo. Vsi mi smo lahko orodja Božjega usmiljenja, kar bo dobro tudi za nas, ne samo za druge, kajti usmiljenje prihaja po dejanju, besedi, obisku … usmiljenje je dejanje, ki »povrne veselje in dostojanstvo tistemu, ki ju je izgubil«.
