Častitemu bratu msgr. Rinu Fisichellu,
predsedniku Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije

Bližina izrednega jubileja usmiljenja mi dovoljuje, da se osredotočim na nekaj točk, o katerih menim, da je pomembno spregovoriti, zato da bo praznovanje svetega leta za vse vernike pristen trenutek srečanja z Božjim usmiljenjem. Moja želja namreč je, da postane jubilej živa izkušnja Očetove bližine, kakor da bi se želeli dotakniti njegove nežnosti, da bi se lahko vsak vernik okrepil in bi njegovo pričevanje postalo vedno bolj učinkovito.Pri tem mislim predvsem na vernike v posameznih škofijah in tiste, ki bodo kot romarji v Rimu okušali milost jubileja. Želim, da jubilejni odpustek doseže vsakega kot pristna izkušnja Božje milosti, ki  gre vsem naproti z obličjem Očeta, ki sprejema in odpušča ter povsem pozabi storjene grehe. Da bi verniki živeli in pridobili odpustke, morajo opraviti krajše romanje k svetim vratom, ki bodo odprta v vsaki stolni cerkvi ali v cerkvah, ki jih bo za to določil krajevni škof, ali v štirih rimskih bazilikah; to bo znamenje globoke želje po spreobrnjenju. Prav tako določam, da se lahko pridobi odpustke v svetiščih, kjer bodo odprta sveta vrata usmiljenja, in v cerkvah, ki so običajno imenovane jubilejne. Pomembno je, da je ta trenutek združen predvsem z zakramentom sprave in obhajanjem svete evharistije s premišljevanjem o usmiljenju. Potrebno je pospremiti tovrstna dejanja z izpovedjo vere in molitvijo zame ter za molitvene namene, ki jih nosim v srcu za blagor Cerkve in celotnega sveta.

Poleg tega mislim tudi na tiste, ki jim ne bo omogočeno odpraviti se k svetim vratom, predvsem na bolnike, ostarele in osamljene osebe, ki so pogosto zaprti doma. Njim naj bosta v veliko pomoč bolezen in trpljenje kot izkušnja bližine z Gospodom, ki v skrivnosti svojega trpljenja, smrti in vstajenja kaže glavno pot, ki daje smisel bolečini in osamljenosti. Bolniki, ostareli in osamljeni, ki prenašajo trenutke preizkušnje z vero in radostnim upanjem, bodo lahko prejeli svetoletni odpustek, tudi če bodo prejeli sveto obhajilo in bodo prisostvovali sveti maši in molitvi preko sredstev družbenega obveščanja. Mislim tudi na zapornike, ki doživljajo omejitev lastne svobode. Jubilej vedno pozna tudi možnosti velike pomilostitve, ki se dotika številnih oseb, ki so, čeprav si zaslužijo kazen, spoznali storjeno krivico in si iskreno želijo ponovne vključitve v družbo s poštenim doprinosom. Do vseh teh naj dospe konkretno usmiljenje Očeta, ki želi biti ob vseh, ki najbolj potrebujejo njegovo odpuščanje. V zaporniških kapelah bodo lahko prejeli odpustek ter vsakič, ko bodo prečkali vrata svoje celice in se bodo v mislih in v molitvi obrnili na Očeta, bo ta gesta zanje kakor prehod skozi svetoletna vrata. Kajti Božje usmiljenje, ki lahko spreminja srca, lahko spremeni rešetke v izkušnjo svobode.

Želel sem, da Cerkev v tem jubilejnem obdobju odkrije zaklad telesnih in duhovnih del usmiljenja. Kakor nas je namreč učil Kristus, postane izkustvo usmiljenja vidno ob konkretnih znamenjih. Vsakič, ko bo vernik osebno opravil eno izmed teh del usmiljenja, bo zagotovo prejel svetoletni odpustek. Od tod naj izhaja trud, da bi živeli usmiljenje, da bi pridobili milost popolnega in izčrpnega odpuščanja v moči ljubezni Očeta, ki ne izključuje nikogar. Gre torej za polno jubilejno izkušnjo, sad dogodka samega, ki ga praznujemo in živimo z vero, upanjem in usmiljenjem.

Jubilejni odpustek nenazadnje lahko prejmejo tudi pokojni. Z njimi smo povezani preko pričevanja vere in usmiljenja, ki so nam ga zapustili. Kakor se jih spominjamo pri evharistični daritvi, tako lahko v veliki skrivnosti občestva svetnikov molimo zanje, naj jih Očetov usmiljeni obraz odreši vsakega sledu krivde in jih pridruži k sebi v neskončni blaženosti.

Eden izmed velikih problemov sedanjega časa je zagotovo spremenjen odnos do življenja. Zelo razširjena miselnost je povzročila izgubo potrebne osebne in družbene tenkočutnosti pri sprejemanju novega življenja. Nekateri doživljajo dramo splava s površinsko zavestjo, skoraj kakor da se ne zavedajo hudega zla, ki ga prinaša tovrstno dejanje. Mnogi drugi pa, kljub temu da doživljajo tak trenutek kot poraz, menijo, da nimajo več drugih poti. Spominjam se žena, ki so posegle po splavu. Dobro poznam okoliščine, ki so jih pahnile k tej odločitvi. Vem, da je to bivanjska in moralna drama. Srečal sem tudi številne ženske, ki so nosile v srcu brazgotino te težke in boleče odločitve. Vse to, kar se je zgodilo, je zelo nepravično. Kljub temu je mogoče ohraniti upanje samo, če se to dojame v vsej resničnosti. Kdor se pokesa, mu nihče ne more odreči Božjega usmiljenja, še posebej ko se z iskrenim srcem udeleži zakramenta sv. spovedi, da bi prejel Očetovo spravo. Tudi zato sem se odločil, ne glede na karkoli, kar bi lahko temu nasprotovalo, da podelim v jubilejnem letu vsem duhovnikom možnost, da podelijo odvezo od splava vsem, ki so ga povzročili in s skesanim srcem prosijo odpuščanja. Duhovniki naj se pripravijo na to veliko nalogo, da bodo znali združevati besede pristnega sprejemanja s razmislekom, ki bo pomagal razumeti storjen greh. Naj nakažejo pot pravega spreobrnjenja, da bodo verniki lahko razumeli pravo in velikodušno Očetovo odpuščanje, ki s svojo prisotnostjo vse prenavlja.

Zadnja misel je namenjena tistim vernikom, ki zaradi raznih razlogov obiskujejo cerkve, ki jih upravljajo duhovniki Bratovščine sv. Pija X. Jubilejno leto usmiljenja naj ne izključi nobenega. Z različnih koncev so mi sobratje v škofovski službi sporočili njihovo dobro vero in zakramentalno prakso, ki pa jo spremlja nelagodje, da živijo v pastoralno težavnih okoliščinah. Zaupam, da se bo v prihodnje našla rešitev, ki bo omogočala pridobitev polnega občestva z duhovniki in predstojniki Bratovščine. Do tedaj zaradi potrebe po dobrobiti teh vernikov po lastni pobudi določam, da bo vsak, kdor se bo v svetem letu usmiljenja udeležil zakramenta svete spovedi pri duhovnikih Bratovščine sv. Pija X., prejel veljavno in legitimno odpuščanje grehov.

Z zaupanjem se obračam na priprošnjo Matere Usmiljenja in ji izročam v varstvo pripravo jubileja usmiljenja.

V Vatikanu, 1. septembra 2015

FRANČIŠEK