Leta 2020 je bilo ubitih 20 misijonarjev: 8 duhovnikov, 1 redovnik, 3 redovnice, 2 semeniščnika in 6 laikov. Podatke je tudi za lansko leto zbrala Agencija Fides, ki deluje v okviru Papeških misijonskih družb. Kot je razvidno iz letnega poročila, je največ smrtnih žrtev bilo na ameriški celini, kjer je bilo ubitih 5 duhovnikov in 3 laiki. Sledi Afrika, kjer je nasilne smrti umrl 1 duhovnik, 3 redovnice, 1 semeniščnik in 2 laika. Na azijski celini so bili ubiti duhovnik, semeniščnik in laik. V Evropi pa duhovnik in redovnik, oba v Italiji. V zadnjih dvajsetih letih (2000–2020) je po svetu bilo ubitih 535 pastoralnih delavcev, od teh 5 škofov.
Veliko žrtev pandemije covida-19
Poleg dvajsetih misijonarjev, ubitih v prejšnjem letu, Agencija Fides spomni na stotine duhovnikov in posvečenih oseb, bolniških kaplanov, zdravstvenega osebja, ki so v času pandemije koronavirusa umrli med opravljanjem svoje službe, medtem ko so pomagali obolelim za covidom-19. Duhovniki in posvečene osebe so namrečza zdravniki in zdravstvenim osebjem druga skupina, ki je v Evropi z življenjem plačala širjenje koronavirusa. Po poročilu, ki ga je pripravil Svet evropskih škofovskih konferenc, je leta 2020 za covidom-19 umrlo 400 duhovnikov, ki so zdravstveno ali pastoralno oskrbovali vernike. Situacija ni ničdrugačna v ostalih delih sveta. Na vseh petih celinah je bilo poslanstvo Cerkve v prejšnjem letu zaznamovano s skrbjo za bolne in z zdravstveno oskrbo, predvsem v državah v razvoju. Ta tolažilna navzočnost je stala tudi veliko življenj.
Napadeni, pretepeni, oropani …
K seznamu žrtev je treba dodati še nek drug seznam, mnogo daljši, ki obsega pastoralne delavce ali pa zgolj preproste katoličane, ki so bili napadeni, pretepeni, oropani, deležni groženj, ugrabljeni, ubiti, ter tudi uničene, poškodovane ali izropane katoliške strukture. »Očitno je, da na vseh koncih planeta danes mnogi še vedno trpijo in plačujejo z življenjem svojo vero v Jezusa Kristusa,« beremo v poročilu Agencije Fides. »Današnjih mučencev je večkot pa mučencev v prvih stoletjih. Tem bratom in sestram izražamo svojo bližino: smo eno samo telo in ti kristjani so krvaveči udje Kristusovega telesa, kar je Cerkev,« je poudaril papežFrančišek med splošno avdienco, 29. aprila 2020.
Leta 2020 je veliko pastoralnih delavcev bilo ubitih med poskusi ropa ali tatvine. Nekateri so bili ugrabljeni ali pa so se znašli sredi streljanja in nasilja v okoljih, kjer so delovali in ki je pogosto zaznamovano z ekonomsko in kulturno revščino ter moralno in okoljsko degradacijo. Pogosto gre za območja, kjer sta nasilje in boj za preživetje temeljni pravili, brez kakršnega koli spoštovanja do življenja in človekovih pravic. Na teh krajih misijonarji in pastoralni delavci ostajajo brez strahu, v imenu Jezusa Kristusa. Nihče med njimi ni sredi teh težkih situacij, kamor so bili poklicani, delal nekaj pozornost vzbujajočega: z ljudmi so preprosto delili vsakdanje življenje, prinašali evangeljsko pričevanje o usmiljenju, bližini in bratstvu kot znamenja krščanskega upanja. Gre za dinamiko, o kateri je papežFrančišek govoril med splošno avdienco, 2. decembra, ob 40. obletnici smrti štirih misijonark, ki so bile ugrabljene, posiljene in ubite v Salvadorju. »S svojim evangeljskim prizadevanjem in velikim tveganjem so prinašale hrano in zdravila razseljenim osebam in pomagale najrevnejšim družinam. Te žene so živele svojo vero z veliko širokosrčnostjo. So zgled za vse, da bi postali zvesti učenci misijonarji,« je takrat dejal papež.
Žrtve tistih, ki so jim pomagali
To je tudi način, kako lahko razumemo dogodke, ki so jih živeli ubiti misijonarji: župniki, ki so delili življenje s svojimi ljudmi in zanje skrbeli ter bili žrtve lopovov, ki so v cerkvi iskali neke skrite zaklade – spomnimo na duhovnika Jorgeja Vaudagnaja v Argentini in duhovnika Silva Barrosa v Braziliji; ter drugi duhovniki in redovniki, ki so bili obrobne žrtve oseb, ki so jim vsak dan poskušali pomagati in jim biti blizu, kot sta na primer duhovnika Roberto Malgesini in Leonardo Grasso v Italiji.
Ob njih so redovnice, ki so delovale na področju vzgoje in izobraževanja mladih in bile napadene med opravljanjem svojega dela ali medtem ko so hotele rešiti otroke – na primer s. Henrietta Alokha v Nigeriji. Ali pa mladi, celo otroci, ki so z navdušenjem sodelovali v krščanskih dejavnostih v kontekstih slepega nasilja – primer sta Lilliam Yunielka in Blanca Marlene González, dve sestri, stari 12 in 10 let, v Nikaragvi.
Katehisti in laiki
Vedno večpa je katehistov in laikov, ki so zavzeti delavci za mir in pričevalci vere v skupnostih, ki živijo na najbolj odročnih območjih – takšen je primer Philippa Yarge v Burkini Faso ter Rufinusa Tigauja v Indoneziji.
Primer Rufinusa Tigauja poročilo Agencije Fides posebej izpostavi. Bil je katehist v škofiji Timika v Indoneziji. Želel je samo nagovoriti vojake ter tako zaustaviti nasilje. Med operacijo indonezijske vojske se je na miren način izpostavil, da bi preprečil streljanje in zaščitil prestrašene ljudi. Hladno je bil ubit. Tigau je eden od laikov in katehistov, ki predstavljajo protagoniste poslanstva Cerkve v tretjem tisočletju.
V ospredju je tudi svetlo pričevanje 18-letnega semeniščnika Michaela Nnadija, ugrabljenega v Nigeriji, kjer so ugrabitve na dnevnem redu. Ubit je bil, ker je svojim ugrabiteljem »stalno oznanjal evangelij Jezusa Kristus«, kot je zatrdil njegov morilec.
Jasna in sijoča sled evangelija
Vse te Kristusove priče so živele z velikodušnostjo in predanostjo, tiho in ne glede na nevarnosti, še manj pa na 'delovni čas' svoje apostolske službe. Na isti način so delovali mnogi že pred njimi, od časa prvih mučencev dalje. V zadnjih dvajsetih letih je – po poročanju Agencije Fides – bilo ubitih 535 pastoralnih delavcev, od teh pet škofov. Od leta 1980 dalje je žrtev nasilne smrti bilo 1224, v kar so vključene tudi žrtve genocida v Ruandi leta 1994. Gre za dolgo vrsto pričevalcev vere, ki na vsakem kraju in v vsakem času puščajo jasno in sijočo sled evangelija.
