V enem od časopisnih člankov so bile objavljene nekatere navedbe, ki jih je potrebno demantirati oz. dopolniti.
- Obstoječi sistemski okvir financiranja verskih skupnosti ni »ukrojen po meri največje« verske skupnosti. Vse Cerkve in druge verske skupnosti, ki imajo vsaj 1.000 vernikov, so upravičene do enakega zneska javnih sredstev na posameznega vernika. S sprejemom Zakona o denacionalizaciji razlogi za državno sofinanciranje socialnih prispevkov verskih delavcev niso prenehali. Postopki denacionalizacije še niso zaključeni, zato Cerkve in druge verske skupnosti še vedno niso dobile vrnjenega pomembnega deleža po drugi svetovni vojni protipravno odvzetega premoženja. Poleg tega je na območju današnje Republike Slovenije država vedno omogočala in skrbela za financiranje verskih delavcev. V času od reform cesarja Jožefa II. (1741–1790) do prve svetovne vojne je to potekalo predvsem preko upravljanja zasebnega in javnega premoženja Cerkva in drugih verskih skupnosti in države v okviru posameznih deželnih verskih skladov. Premoženje teh skladov je obsegalo stvarno in finančno premoženje, ki ga je država pridobila pretežno z ukinitvijo samostanov in drugih cerkvenih posesti v 18. stoletju. To premoženje je bilo po prvi svetovni vojni ponovno preneseno v neposredno last in upravljanje Cerkva in verskih skupnosti ter nato protipravno in krivično odvzeto z nacionalizacijo po drugi svetovni vojni.
- Državno sofinanciranje socialnih prispevkov verskih delavcev ne pomeni financiranja verske dejavnosti. Le-ti se namenjajo izključno za zagotavljanje socialne varnosti verskih delavcev, ki so državljani Republike Slovenije in opravljajo splošno koristno dejavnost. Gre torej za zagotavljanje pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS v povezavi z uveljavljanjem javnega interesa oziroma načela socialne države (2. člen) ob zagotovitvi enakopravnosti (14. člen) zlasti s kulturnimi delavci. Tudi tem država financira socialne prispevke, podobno kot proračunska sredstva namenja za športno dejavnost. Sicer pa je državno financiranje socialnih prispevkov verskih delavcev običajno v številnih evropskih državah (npr. v Belgiji, na Češkem, v Litvi, Nemčiji, na Madžarskem, Poljskem in Slovaškem).
- Država ima verodostojno osnovo, na podlagi katere lahko ugotavlja število pripadnikov posamezne Cerkve ali druge verske skupnosti. To predstavlja četrti odstavek 27. člena Zakona o verski svobodi, ki državi omogoča izvedbo novejšega popisa prebivalstva, v kolikor pri uresničevanju zakonsko zagotovljene pravice dvomi v verodostojnost starejšega popisa.
-
Verski uslužbenci v Slovenski vojski niso zaposleni glede na pripadnost posamezni veroizpovedi. Vojska zaposluje koordinatorje za duhovno oskrbo, katerih naloga je zagotoviti ustrezno duhovno oskrbo vsakemu verniku v vojaški službi glede na veroizpoved, ki ji pripada. Ministrstvo za obrambo (MORS) oziroma Slovenska vojska (SV) ne subvencionira in/ali finančno posredno ali neposredno ne podpira nobene verske skupnosti. Osebje Vojaškega vikariata (VVIK) je zaposleno v SV na podlagi pravnih aktov. Po mednarodnem vojnem in humanitarnem pravu je to versko osebje, ki ima – podobno kot sanitetno osebje – poseben status in je odgovorno za zagotavljanje (religiozne) duhovne oskrbe pripadnicam in pripadnikom SV. Kakor vse pripadnice in pripadniki Slovenske vojske ima z MORS oziroma s SV sklenjeno delovno razmerje in zasedajo ustrezno formacijsko dolžnost (v Vojaškem vikariatu). Naloge in obveznosti pripadniki VVIK opravljajo tako, kot ostali pripadnice in pripadniki SV, to je v skladu z opisom del in nalog (s posebnimi nalogami, ki jih narekuje specifika njihovega poslanstva). Pripadniki VVIK so pripadnice in pripadniki SV in so javni uslužbenci, zato njihovega dohodka (plače) nikakor ne moremo šteti kot prispevek Katoliški ali Evangeličanski Cerkvi, ampak kot plačilo, ki jim kot javnim usužbencem pripada za njihovo delo (v skladu s pravnim redom, ki opredeljuje zaposlovanje v Slovenski vojski).
dr. Tadej Strehovec
