Pravni izzivi Cerkve v Evropi
Od 12. do 14. septembra 2013 je v Strasbourgu v Franciji potekala konferenca pravnih svetovalcev škofovskih konferenc evropskih držav. Srečanje je organiziral Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki ima sedež v mestu St. Gallen v Švici. Konference smo se udeležili delegati 21 škofovskih konferenc, stalni opazovalec Svetega sedeža pri Svetu Evrope, predstavnik stalne misije Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi, predstavniki Komisije škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE) s sedežem v Bruslju in pravni strokovnjaki za versko svobodo s posameznih univerz in civilnodružbenih inštitutov. Tema srečanja so bili pravni izzivi, pred katerimi se dandanes nahaja Cerkev v Evropi.
Odprta aktualna vprašanja so zlasti opredelitev zakonske zveze in družine, obdavčitev premoženja Cerkve in izrivanje verskih simbolov iz javnega prostora v zasebnost. Ti pojavi so zaznamovani z napredujočo sekularizacijo družbe, nepoznavanjem krščanskih vrednot in poskusom vzpostavitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot svetovnonazorske alternative religiji. Pravne posledice teh procesov so razvidne zlasti na področju pravic in dolžnosti svobode vesti in veroizpovedi (npr. vsiljevanje določenih ideologij v okviru javnega šolskega pouka), svobode izražanja (npr. prepoved pridiganja o grešni naravi homoseksualnega dejanja), svobode združevanja (npr. prepoved molitvenega zbiranja v bližini klinik za opravljanje umetne prekinitve nosečnosti), pravic staršev (npr. prepoved šolanja na domu) in politik zagotavljanja enakih možnosti. Opaziti je mogoče, da te politike močno zaznamuje poskus odpravljanja vseh stvarno oziroma naravno utemeljenih razlik stvarstva in kulture, kar pa nikakor ni mogoče utemeljevati z odpravljanjem neenakosti pred zakonom. Krščanstvo je tako dandanes najbolj preganjana religija na svetu. V Veliki Britaniji se zaradi svoje verske pripadnosti 74 % katoličanov čuti odrinjenih na rob družbe. V Franciji je bilo v letu 2010 več kot 80 % primerov vandalizma naravnanih proti verskim simbolom in krajem krščanstva (npr. cerkvam in pokopališčem). V vlogi delegata za Slovenijo sem na konferenci poročal o poskusih vladajoče politike, da s spreminjanjem Zakona o verski svobodi radikalno redefinira odnos med Cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi in državo ter uveljavi široko obdavčitev nepridobitnega in splošnokoristnega premoženja Cerkva in drugih verskih skupnosti. To pa je v evropskem pogledu popolnoma neprimerljiva in nesprejemljiva rešitev, ki se ji je potrebno odločno upreti.
Po mnenju udeležencev srečanja v Strasbourgu bi Cerkev v odgovor na odprta aktualna vprašanja morala okrepiti prisotnost in delovanje v evropskih mednarodnih organizacijah. Primer Evropskega sodišča za človekove pravice kaže na vse bolj izrazito promoviranje instituta človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot sredstva za doseganje konvencijsko varovanih vrednot in ciljev. Visoka pravosodna avtoriteta s področja človekovih pravic torej teh ne prepoznava več kot vrednot v samih sebi (per se). Dostojanstvo človeške osebe zato razlaga kot širok sklop pravic do osebne svobode, zasebnosti in samoodločanja. Tovrstna stališča in pravne odločitve teles in organov mednarodnih organizacij pa niso posledica zgolj obvezujočih pravnih norm (Hard Law), ampak tudi množice priporočil, smernic in resolucij, ki nimajo kogentne pravne narave (Soft Law). Na njihovo oblikovanje in nastanek z aktivno vlogo v zakonodajnem postopku lahko močno vplivajo nevladne organizacije in civilna družba, katere velik in pomemben del je tudi Katoliška Cerkev. Ta je torej poklicana k soustvarjanju normativov družbe in bi morala bolj dejavno izkoristiti načelo subsidiarnosti, ki ga kot enega izmed načel svojega prava priznava tudi Evropska unija. Katoliški zakonodajalci, strokovnjaki in ustvarjalci javnega mnenja, ki delujejo v posameznih organizacijah, bi si v tem pogledu lahko bolj intenzivno izmenjavali informacije o izpovedovanju vere v javnosti. Dobro bi bilo okrepiti njihovo druženje preko skupne molitve in obedovanja (npr. zajtrkov po jutranji sveti maši). Vredno bi bilo bolj intenzivno pristopiti k publiciranju strokovnih člankov in seznanjanju pravosodnih teles in organov z vrednostno obarvano vsebino teh prispevkov. Verniki in ljudje dobre volje bi lahko bolj zavzeto in ažurno javljali primere diskriminatornih in nasilnih dejanj zoper versko svobodo. Te je smiselno prijaviti nacionalnim točkam Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ali specializiranim civilnodružbenim organizacijam, kot je Observatorij za nestrpnost in diskriminacijo proti kristjanom v Evropi. Nadalje bi bilo učinkovito, če bi Cerkev uspela pogosteje doseči skupen javni nastop s Cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi pri vprašanjih družbenega nauka in morale. Nujno bi se morala povezovati tudi z nereligioznimi človekoljubnimi, dobrodelnimi in drugimi splošnokoristnimi organizacijami in skupinami. Cerkev nikakor ne sme dopustiti, da bi kdajkoli izgubila status dobrodelne organizacije ali bila neenakopravno obravnavana v primerjavi z njimi.
Delegati in gostje konference v Strasbourgu so ob vsem tem delovnem načrtu Cerkve opozorili, da Katoliška Cerkev nikakor ni eden izmed lobijev, ki si prizadevajo za uveljavitev posameznih interesov. Cerkev je namreč organizacija in skupnost vernikov, ki s prejetim vedenjem (zakladom vere) in izkušnjami (moralnimi in družbenimi načeli in pravili) lahko služi in pomaga združitvenim procesom v Evropi. Konstruktivno more pomagati pri integracijskih procesih Evropske unije, Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in regionalnih programov Združenih narodov. Služi in pomaga lahko pri uveljavljanju načela pravne države, razvoju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pri varovanju pluralne demokracije, kot okolja za vzpostavitev družbe blagostanja.
Andrej Naglič
