Trajnostni turizem – orodje razvoja

1.     Ob svetovnem dnevu turizma, ki ga vsako leto obhajamo 27. septembra, se tudi Cerkev pridružuje civilni družbi, ki se sooča s pojavom trajnostnega turizma, v prepričanju, da mora vsaka človeška dejavnost najti svoje mesto v srcu Kristusovih učencev.[1]
To poslanico kot sestavni del svojega poslanstva prvič pripravlja Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju.
Generalna skuščina Združenih narodov je leto 2017 razglasila za Mednarodno leto trajnostnega turizma za razvoj. Z izbiro je soglašala Svetovna turistična organizacija in določila geslo za svetovni dan turizma 2017: »Trajnostni turizem – orodje razvoja«.

2.     Ko govorimo o turizmu, imamo v mislih zelo pomemben pojav – tako glede števila vključenih oseb (potnikov in delavcev) kakor glede številnih pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinese družbi (ekonomskih, kulturnih in družbenih). Hkrati na različnih področjih ustvarja tudi tveganja in nevarnosti.
Po oceni zadnjega barometra Svetovne turistične organizacije za leto 2016 je bilo 1.235 milijona mednarodnih turistov. Na svetovni ravni ta panoga predstavlja 10 % BDP-ja in 7 % celotnega izvoza, pri čemer je treba upoštevati tudi dejstvo, da je 1 od 11 delovnih mest v turizmu. Gre torej za pomembno mesto v gospodarstvu posameznih držav in v politikah, ki so usmerjene k vključujočemu razvoju ter trajnostni ekologiji na svetovni ravni.

3.     Turizem je lahko pomembno sredstvo za gospodarsko rast in boj proti revščini. Toda skladno z družbenim naukom Cerkve pravega razvoja »ne moremo omejiti samo na gospodarsko rast«. Da bi bil razvoj pristen, »mora biti celosten«, kar pomeni, da »mora biti usmerjen k vsakemu človeku in k spodbujanju celega človeka«, kakor je zapisano v okrožnici Popolorum progressio.[2] Pavel VI. je zato poudarjal potrebo po spodbujanju »plenarnega humanizma«, ki vključuje materialne in duhovne potrebe vsakega posameznika, da lahko dozori v lastnem dostojanstvu.[3] Dvajset let pozneje, leta 1987, so Združeni narodi uvedli izraz trajnostni razvoj kot »razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti, ne da bi oviral razvoj prihodnjih generacij in zadovoljevanje njihovih potreb«.[4] Cerkvi izraz »celovitost« v povezavi z izrazom »človekov razvoj« omogoča tudi vključevanje trajnostnega razvoja, ideje Združenih narodov, ki zaobjema vse vidike življenja – socialni, ekonomski, politični, kulturni, duhovni – in jih združuje v eno samo sintezo, ki je človek.
Svetovna turistična organizacija je uporabila omenjene zamisli, da je spodbudila »trajnostni turizem«.[5] To pomeni, da mora biti turizem odgovoren in ne uničujoč ali škodljiv za okolje in za družbeno-ekonomsko področje, na katerega vpliva. Še posebej mora biti spoštljiv do narodov in njihovega premoženja, usmerjen k posebnemu spoštovanju pravic delavcev ter ne nazadnje pozoren do najbolj zapostavljenih in šibkih. Če je trajnostni turizem sredstvo novih priložnosti in ne vir težav, postane tudi orodje razvoja za gospodarstva v težavah.
Združeni narodi v resoluciji iz leta 1997 priznavajo, da je trajnostni turizem »pozitivno orodje za boj proti revščini, zaščito okolja, izboljšanje kakovosti življenja in omogočanje samostojnosti mladim in ženskam; prav tako prispeva k trem razsežnostim trajnostnega razvoja, še posebej v državah v razvoju«.[6] Tako se spodbuja trajnostni razvoj »ekologije«, ki prinaša ohranjanje ekosistemov; »družbe«, razvijajoče se okrog skupnosti, ki sprejema, ter »gospodarstva«, ki daje utrip vključujoči rasti. V kontekstu Agende 2030 se letošnje mednarodno leto predstavlja kot ugodna priložnost za spodbujanje ustreznih vladnih politik in gospodarskih pobud iz te panoge pri ozaveščanju potrošnikov in lokalnega prebivalstva, kako dojemanje trajnostnega turizma prispeva k resničnemu trajnostnemu razvoju.

4.     Ozaveščeni, da je »z vsem svojim bistvom in z vsem svojim delovanjem Cerkev poklicana k spodbujanju celostnega človekovega razvoja v luči evangelija«,[7] želimo kristjani sodelovati pri tem, da bi turizem pripomogel k razvoju narodov, še posebej tistih z manj možnostmi. Ob tem predstavljamo svoje razmišljanje. Boga priznavamo kot Stvarnika vesolja in Očeta vseh ljudi, zato smo med seboj bratje. V ospredje postavljamo človeka; priznavamo dostojanstvo vsakega in odnosnost med ljudmi; delimo načelo skupne usode človeške družine in splošno namembnost zemeljskih dobrin. Človek ne deluje kot gospodar, ampak kot »odgovoren upravljalec«.[8] Ko se prepoznavamo kot bratje, razumemo »načelo zastonjskosti in logiko daru«[9] ter svoje dolžnosti solidarnosti, pravičnosti in univerzalnega usmiljenja.
Sprašujemo se, na kakšen način lahko ta načela konkretno pripomorejo k razvoju turizma. Kakšne posledice prinašajo za turiste, za podjetnike, delavce, politike in lokalne skupnosti? Gre za odprto razmišljanje. Vse vpletene vabimo, da resno razmislijo o tem vprašanju in spodbujajo zavzemanje stališč, ki bodo spremljala vedenja in spremenjen življenjski slog za oblikovanje novih odnosov z bližnjimi.
Cerkev ponuja svoj prispevek tako, da predlaga pobude, ki turizem resnično postavljajo v središče človekovega celostnega razvoja. Zato govori o »turizmu s človeškim obrazom«, ki se uresničuje v projektih »skupnostnega turizma«, »turizma sodelovanja«, »solidarnostnega turizma« in v vrednotenju velike umetniške dediščine, ki je prava »pot lepote«.[10]
V svojem govoru pri Združenih narodih je papež Frančišek izpostavil, da »mora skupen dom vseh ljudi še naprej temeljiti na pravilnem razumevanju univerzalnega bratstva in na spoštovanju svetosti vsakega človeškega življenja, vsakega moškega in vsake ženske [...]. Skupen dom vseh ljudi se mora zgraditi tudi na razumevanju določene svetosti ustvarjene narave.«[11] Naj bo naše zavzemanje v luči teh besed in dobrih namenov!

Vatikan, 29. junija 2017

kardinal Peter Kodwo Appiah Turkson,
prefekt