»Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37)

1. Dragi bratje in sestre, 11. februarja 2013, na liturgični spomin Lurške Matere Božje, bomo v Marijinem romarskem svetišču v Altöttingu v Nemčiji slovesno praznovali 21. svetovni dan bolnikov. Ta dan za bolnike, zdravstveno osebje, verujoče in vse ljudi dobre volje pomeni privilegiran čas za molitev, sodelovanje, darovanje trpečih za dobro Cerkve in povabilo vsem prepoznati v različnih oblikah trpljenja bratov in sester obraz trpečega Kristusa, ki je s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem izvršil odrešenje človeštva (Janez Pavel II., Pismo ob ustanovitvi svetovnega dneva bolnikov, 13. maj 1992, 3). Ob tej priložnosti se čutim posebej blizu vam, dragi prijatelji, ki v zdravstvenih ustanovah ali doma prenašate preizkušnje zaradi bolezni in trpljenja. Želim vam, da bi vas okrepile tolažilne besede očetov drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965): »Vedite, da niste niti osamljeni niti ločeni niti zapuščeni niti nekoristni. Vas je poklical Kristus, da ste njegova živa in prosojna podoba« (prim. Poslanico ubogim, bolnim in trpečim).

2. Na duhovnem romanju, ki nas vodi iz Lurda, kraja upanja in milosti, v Marijino romarsko svetišče v Altöttingu, bi vam v razmislek rad predlagal zgled usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10,25–37). Evangeljska prilika, ki jo pripoveduje evangelist Luka, je del vrste prizorov in dogodkov, ki so vzeti iz vsakdanjega življenja in s katerimi nam Jezus pomaga razumeti globine Božje ljubezni do vsakega človeka, posebej do tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali bolečin. S sklepnimi besedami iz prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,37), Gospod tudi pokaže odnos, ki naj bi ga imel vsak njegov učenec do drugih, posebej tistih v potrebi. Iz neizmerne Božje ljubezni je potrebno skozi močan odnos z njim v molitvi črpati moč za življenje iz dneva v dan s konkretno skrbjo – podobno kot usmiljeni Samarijan – za tiste, ki trpijo telesno ali duševno oz. prosijo za pomoč. Vsekakor to ne velja samo za pastoralno in zdravstveno osebje, ampak za vsakega, celo za bolne same, ki lahko na svoj položaj gledajo tudi z vidika vere. »Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo« (prim. okrožnico papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju, 37).

3. Različni cerkveni očetje so v usmiljenem Samarijanu videli Jezusa samega; v človeku, ki je padel med razbojnike pa Adama, našo pravo človeškost, ranjeno in zmedeno zaradi greha (prim. Origen, Homilija o Lukovem evangeliju XXXIV, 1–9; Sv. Ambrož, Komentar k Evangeliju po sv. Luku, 71–84; Avguštin, Pridiga 171). Jezus je sin Boga, ki pokaže zvesto, večno in brezmejno Očetovo ljubezen. Jezus pa je tudi tisti, ki se je kot Bog ponižal in z učlovečenjem prevzel človeško naravo (prim. Flp 2,6–8), se približal človeškemu trpljenju celo do spusta pred pekel, kot molimo v apostolski veroizpovedi, da bi človeštvu prinesel upanje in svetlobo. Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom (prim. Flp 2,6), ampak poln usmiljenja gleda na brezno človeškega trpljenja ter podarja olje tolažbe in vino upanja.

4. Leto vere, ki ga obhajamo, je primerna priložnost za okrepitev dobrodelnosti v naših cerkvenih skupnostih, saj vsak izmed nas lahko postane usmiljeni Samarijan za tiste, ki so nam blizu. Tukaj bi rad spomnil na brezštevilne osebnosti v zgodovini Cerkve, ki so pomagali bolnim, da bi dvignili človeški in duhovni pomen njihovega trpljenja, danes pa so nam zgled in spodbuda pri služenju. Sv. Terezija Deteta Jezusa in Presvetega Obličja (1873–1897) »izvedenka v znanosti ljubezni« (prim. Apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. z naslovom Ob začetku novega tisočletja, 42) je »v globoki povezanosti z Jezusovim trpljenjem« izkusila bolezen, ki se je »po velikem trpljenju končala s smrtjo« (prim. nagovor papeža Benedikta XVI. pri splošni avdienci, 6. april 2011)[1]. Apostol bolnikov v Italiji ter ustanovitelj ustanov Tihi delavci križa (Silenziosi Operai della Croce) in Center prostovoljcev za pomoč trpečim (Centro Volontari della Sofferenza) častiti Luigi Novarese (1914–1984),[2] ki je v spominu mnogih še zelo živ, je kot duhovnik izkusil poseben pomen molitve tako za bolne in trpeče, kot tudi molitve skupaj z njimi. Pogosto jih je tudi spremljal v Marijina romarska svetišča, posebej k lurški votlini. Francoski pesnik in pisatelj Raoul Follereau (1903–1977), ki ga je nagovorila sosedova ljubezen, je posvetil svoje življenje skrbi za ljudi, okužene z gobavostjo in pripomogel k temu, da med številnimi drugimi pobudami obeležujemo tudi svetovni dan gobavosti. Blažena Terezija iz Kalkute (1910–1997) je svoj delovni dan vedno začela s srečanjem z Jezusom v evharistiji in udeležbo pri maši, šele po tem je odšla na ceste, držeč v rokah rožni venec, da bi našla in služila Gospodu v bolnih, posebej v tistih, »ki so nezaželeni, neljubljeni in nepreskrbljeni«. Mistikinja s stigmami sv. Ana Schäffer (1882–1925) iz Mindelstettna na Bavarskem je zmogla zgledno združevati svoje trpljenje s Kristusovim: njena bolniška postelja je postala samostanska celica, njeno trpljenje pa misijonsko poslanstvo. Okrepljena z dnevnim prejemanjem svetega obhajila je postala neutrudna priprošnjica v molitvi in ogledalo Božje ljubezni za mnoge, ki so pri njej iskali nasvet.[3] V evangeliju blažena Devica Marija izstopa po tem, da trpečemu Jezusu sledi do njegovega darovanja življenja na Golgoti. Ni izgubila upanja v Božjo zmago nad zlom, bolečino in smrtjo. Ona ve, kako v isti objem vere in ljubezni sprejeti Božjega Sina, ki je bil rojen v hlevu v Betlehemu in je umrl na križu. Marijino neomajno zaupanje v Božjo moč je bilo prežarjeno s Kristusovim vstajenjem, ki daje upanje trpečim in obnavlja gotovost Gospodove bližine in tolažbe.

5. Končno bi rad besedo tople hvaležnosti in spodbude namenil cerkvenim in civilnim zdravstvenim ustanovam, škofijam in krščanskim skupnostim, redovnim ustanovam, ki se posvečajo pastoralni skrbi za bolne, zdravstvenemu osebju, zdravstvenim združenjem ter prostovoljcem. Moja želja je, da bi vedno bolj spoznavali, da »Cerkev tudi danes živi temeljni vidik svojega poslanstva v ljubečem in velikodušnem sprejemanju vsakega človeka, posebej pa tistih, ki so šibki in bolni« (prim. Apostolsko spodbudo papeža Janeza Pavla II. o krščanskih laikih, 38).

21. svetovni dan bolnikov v priprošnjo izročam naši milostljivi Gospe, ki jo častijo v romarskem svetišču v Altöttingu, da bi vedno spremljala tiste, ki trpijo, v njihovem iskanju tolažbe in trdnega upanja. Naj tudi podpira vse, ki so vključeni v poslanstvo sočutja, da bi mogli postati usmiljeni Samarijani bratom in sestram, ki sta jih prizadela bolezen in trpljenje. Vsem z veseljem podeljujem apostolski blagoslov.

Vatikan, 2. januar 2013                                                                    papež Benedikt XVI.