Vera v ljubezen kliče po ljubezni

»Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16 a).

Dragi bratje in sestre, obhajanje postnega časa v letu vere nam daje dragoceno priložnost za premišljevanje o odnosu med vero in usmiljenjem: med vero v Boga – Boga Jezusa Kristusa – in ljubeznijo, ki je sad Svetega Duha in ki nas vodi na pot darovanja Bogu in bližnjim.

1. Vera je odgovor na Božjo ljubezen

V moji prvi okrožnici z naslovom Bog je ljubezen sem navedel nekaj misli o tesnem odnosu med teološkima krepostma vere in usmiljenja. Podrobno razloženo bistveno trditev svetega Janeza: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16 a), sem komentiral rekoč, »da biti kristjan ni rezultat etične izbire ali vzvišene ideje, ampak srečanje z dogodkom, osebo, ki daje življenju novo obzorje in odločilno smer … Ker nas je Bog prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,10), ljubezen zdaj ni več samo 'ukaz'; je odgovor na dar ljubezni, s katero se nam je Bog približal« (Bog je ljubezen, 1). Vera je osebna vdanost, – ki vključuje vse naše sposobnosti – do razodetja zastonjske in strastne Božje ljubezni do nas, ki se je popolnoma razodela v Jezusu Kristusu. Srečanje z Bogom, ki je Ljubezen, ne pritegne samo srce, ampak tudi razum: »Priznavanje živega Boga je pot v smeri ljubezni in »pritrditev« naše volje njegovi volji, ki združuje naš razum, voljo in čustva v vseobjemajoče dejanje ljubezni. Ta proces je vedno odprt; ljubezen ni nikoli 'dokončana' in dovršena« (prav tam 17). Vsi kristjani, posebej še delavci na karitativnem področju, potrebujejo vero za »srečanje z Bogom v Kristusu, ki prebuja njihovo ljubezen in odpira njihovega duha za druge. Rezultat tega zanje ne bo več tako rekoč od zunaj vsiljena zapoved ljubezni do bližnjega, ampak posledica, izhajajoča iz njihove vere, vere, ki postaja dejavna zaradi ljubezni« (prav tam, 31 a). Kristjani so ljudje, ki jih je osvojila Kristusova ljubezen in so potemtakem pod vplivom te ljubezni – »Kristusova ljubezen nas stiska« (2 Kor 5,14) – so globoko odprti za ljubezen do bližnjih na konkretne načine (prim. prav tam, 33). Ta odnos prvenstveno izhaja iz zavesti o ljubljenosti, dejstva, da nam je bilo odpuščeno in tega, da nam je sam Gospod celo stregel, Gospod, ki se je sklonil, da bi učencem umil noge in ki se na križu daruje zato, da bi človeštvo pritegnil v Božjo ljubezen.

»Vera nam pripoveduje, da je Bog dal svojega Sina za voljo nas in nam daje zmagovito gotovost, da je to zares resnica: Bog je ljubezen! … Vera, ki vidi Božjo ljubezen, razodeto na prebodenem Jezusovem srcu na križu, zbuja željo po ljubljenosti. Ljubezen je luč – in na koncu, edina luč, ki lahko vedno osvetljuje zatemnjeni svet in nam daje pogum, ki ga potrebujemo za življenje in poslanstvo« (prav tam, 39). Vse to nam pomaga razumeti, da je glavno razločevalno znamenje kristjanov točno »ljubezen, utemeljena in izoblikovana v veri« (prav tam, 7).

2. Usmiljenje kot življenje v veri

Celotno krščansko življenje je odgovor na Božjo ljubezen. Prvi odgovor je prav vera kot sprejemanje, napolnjeno z začudenjem in hvaležnostjo nad Božjo pobudo brez primere, ki je pred nami in nas kliče k sebi. Pritrdilni odgovor vere označuje začetek sijoče zgodbe o prijateljstvu z Gospodom, ki izpolnjuje in daje poln pomen našemu celotnemu življenju. Vendar za Boga ni dovolj, da preprosto sprejemamo njegovo zastonjsko ljubezen. Ne samo, da nas ljubi, ampak nas želi pritegniti k sebi, nas preoblikovati na nedoumljiv način, da bi s svetim Pavlom lahko rekli: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (prim. Gal 2,20 a).

Ko pripravimo prostor za Božjo ljubezen, postajamo kot njegovo usmiljenje, ki smo ga deležni. Če se odpremo njegovi ljubezni, mu dovolimo, da živi v nas in nas spodbudi, da ljubimo (skupaj) z njim, v njem in kot on; samo potem naša vera postaja resnično »dejavna skozi ljubezen« (Gal 5,6); samo potem on ostaja v nas (prim. 1 Jn 4,12).

Vera je védenje o resnici in zvestoba resnici (prim. 1 Tim 2,4); usmiljenje je »hoja« v resnici (prim. Ef 4,15). Skozi vero vstopamo v prijateljstvo z Gospodom, skozi usmiljenje to prijateljstvo živi in se vzdržuje (prim. Jn 15,14 sl). Zaradi vere lahko sprejmemo zapoved našega Gospoda in Učitelja; usmiljenje nas osrečuje, ko ga praktično izvajamo (prim. Jn 13,13–17). V veri smo postali Božji otroci (prim. Jn 1,12 sl); usmiljenje nam omogoča, da v konkretnem življenju vztrajamo v našem Božjem sinovstvu, rojevajoč sad Svetega Duha (prim. Gal 5,22). Vera nam omogoča, da prepoznamo darove, ki nam jih je zaupal dobri in velikodušni Bog; usmiljenje pa jim daje rodovitnost (prim. Mt 25,14–30).

3. Trajen, trden, neuničljiv medsebojen odnos med vero in usmiljenjem

Skličujoč se na povedano zgoraj, je jasno, da vere in usmiljenja nikoli ne moremo ločiti ali ju postaviti v nekakšno nasprotje. Ti dve teološki kreposti sta globoko povezani, zato bi bilo zavajajoče, če bi ju postavili v nekakšno nasprotje ali vzpostavljali dialektiko med njima. Po eni strani bi bilo tudi enostransko močno poudariti prednost vere ter podcenjevati in skoraj prezirati konkretna dela usmiljenja ter jih skrčiti na neopredeljivo človekoljubnost. Po drugi strani bi bilo tudi nekoristno preveč poudarjati prvenstvo usmiljenja in delavnost, ki iz njega izhaja, podobno kot, če bi dela usmiljenja lahko prevzela prostor vere. Za zdravo duhovno življenje se je potrebno izogibati fideizmu in moralnemu aktivizmu.

Krščansko življenje je v nenehnem vzpenjanju na goro, da bi srečali Boga in bi se potem spuščali navzdol, prenašajoč ljubezen in moč, prihajajočo iz njega, tako da bi našim bratom in sestram služili z Božjo ljubeznijo. V Svetem pismu vidimo, kako sta gorečnost apostolov pri oznanjevanju evangelija in prebujanje vere pri ljudeh tesno povezana z njihovo dobrodelno skrbjo biti v službi ubogim. (prim. Apd 6,1–4). Kontemplacija in akcija v Cerkvi na nek način simbolizirata evangeljski osebi Marije in Marte, ki morata sobivati in dopolnjevati druga drugo (prim. Lk 10,38–42). Odnos z Bogom mora vedno imeti prednost in vsaka resnična delitev dobrin v duhu evangelija mora biti ukoreninjena v veri.[1] Včasih se dejansko nagibamo k temu, da bi termin »usmiljenje« zožili na solidarnost ali preprosto človekoljubno pomoč. Kakor koli je pomembno spomniti, da je največje poslanstvo usmiljenja evangelizacija, ki je »služba besedi«. Ni bolj dobrodejnih – in zaradi tega tudi ne bolj dobrodelnih dejavnosti v odnosu do bližnjega, kot so hranjenje z Božjo besedo, delitev vesele novice evangelija in pričevanje o odnosu z Bogom: evangelizacija predstavlja najvišjo in najbolj celostno podporo posameznika. Kot Božji služabnik je papež Pavel VI. v okrožnici z naslovom Delo za razvoj narodov (Populorum Progressio) zapisal, da je Jezusovo oznanjevanje prvi in glavni sodelavec razvoja (prim. št. 16). Temeljna živa in oznanjena resnica Božje ljubezni do nas, ki odpira naša življenja za sprejem te ljubezni in omogoči celosten razvoj človeštva in vsakega posameznika (prim. okrožnico papeža Benedikta XVI. z naslovom Ljubezen v resnici, 8).

Bistveno je, da vse izvira iz Ljubezni in teži k Ljubezni. Božja zastonjska ljubezen je za nas prepoznavna s pomočjo oznanjevanja evangelija. Če ga sprejmemo z vero, sprejmemo prvi in nujno potreben stik z Bogom, ki nas usposobi, »da se zaljubimo v Ljubezen« in potem v tej Ljubezni ostajamo, rastemo in jo veseli predajamo tudi drugim.

O odnosu med vero in deli usmiljenja oziroma njihovi povezanosti nam morda najboljše poročilo daje odlomek iz Pisma Efežanom: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli« (Ef 2,8–10). Tukaj lahko vidimo, da celotna odrešilna pobuda prihaja od Boga, njegove milosti in njegovega odpuščanja, ki smo ga prejeli v veri; vendar je ta pobuda daleč od omejevanja naše svobode in odgovornosti, kar jo dejansko dela pristno in jo usmerja v dela usmiljenja. Le-ta niso prvenstveno rezultat človekovega napora, na katerega je posameznik ponosen, ampak so rojena iz vere in nastajajo iz milosti, ki jo Bog daje v obilju. Vera brez dobrih del je kot drevo brez sadu: kreposti vključujeta druga drugo. Postni čas nas s tradicionalnimi običaji krščanskega življenja vabi, da nahranimo našo vero s pozornim in napetim poslušanjem Božje besede in s prejemanjem zakramentov, istočasno pa, da napredujemo v usmiljenju in ljubezni do Boga in bližnjega, nič manj pa tudi s pomočjo posebnih običajev posta, pokore in delitve miloščine.

4. Prednost vere, prvenstvo usmiljenja

Podobno kot kateri koli Božji dar, imata vera in usmiljenje njun izvor v delovanju enega in istega Svetega Duha (prim. 1 Kor 13), Duh znotraj nas vpije: »Aba, Oče« (Gal 4,6) in zato lahko rečemo: »Jezus je Gospod!« (1 Kor 12,3) in »Maranata!« (1 Kor 16,22; Raz 22,20).

Vera kot dar in odgovor omogoča, da prepoznamo resnico učlovečene in križane Kristusove ljubezni, ki je popolnoma poslušna Očetovi volji in ki se kaže kot neskončno Božje usmiljenje do bližnjega; vera v srce in razum vceplja trdno prepričanje, da je samo ta Ljubezen zmožna premagati greh in smrt. Vera nas vabi, da pogledamo v prihodnost s krepostjo upanja v samozavestnem pričakovanju, da bo zmaga Kristusove ljubezni dosegla svojo popolnost. Kar zadeva usmiljenje, nas le-to vodi v Božjo ljubezen, jasno izpričano v Kristusu in nas na oseben in bivanjski način pridružuje popolnemu in brezpogojnemu Jezusovemu darovanju Očetu ter njegovim bratom in sestram. S polnjenjem naših src z njegovo ljubeznijo, nas Sveti Duh usposablja, da postajamo delivci Jezusove sinovske vdanosti Bogu in bratski vdanosti vsakemu človeku (prim. Rim 5,5).

Odnos med tema dvema krepostma je podoben odnosu med dvema temeljnima zakramentoma v Cerkvi: krstu in evharistiji. Krst (kot zakrament vere) ima prednost pred evharistijo (kot zakramentom usmiljenja), vendar je naravnan nanjo, evharistija pomeni polnost kristjanovega potovanja. Na podoben način ima vera prednost pred usmiljenjem, vendar je vera pristna samo, če je ovenčana z usmiljenjem. Vse se začne v ponižnem sprejemanju vere (»védenje, da je posameznik ljubljen od Boga«), vendar mora priti do resnice o usmiljenju (»védenje, kako ljubiti Boga in bližnjega«), kar za vedno ostane kot izpolnitev vseh kreposti (prim. 1 Kor 13,13).

Dragi bratje in sestre, v tem postnem času, ko se pripravljamo na praznovanje svetega tridnevja – ko se spominjamo Kristusove smrti na križu in vstajenja – v katerem Božja ljubezen odreši svet in seva svetlobo na zgodovino – izražam svojo željo, da bi vi vsi lahko preživeli ta dragoceni čas s ponovno oživljeno vero v Jezusa Kristusa, da bi z njim vstopili v dinamiko ljubezni do Očeta in do vsakega brata in sestre, ki ga srečamo v naših življenjih. S tem namenom mojo molitev izročam Bogu ter za vsakega posameznika in vsako skupnost prosim Gospodovega blagoslova.

Vatikan, 15. oktober 2012                                                                papež Benedikt XVI.