Dragi bratje in sestre!

Ob svetovnem dnevu bolnikov, ki ga bomo praznovali 11. februarja 2012, ob spominu na blaženo Lurško Devico, želim obnoviti svojo duhovno bližino do vseh bolnikov, ki so v oskrbi domov ali njihovih družin ter vsakemu posebej izraziti pozornost in naklonjenost celotne Cerkve. V velikodušnem in ljubečem sprejemanju vsakega človeškega življenja, predvsem šibkega in bolnega, kristjan izraža pomemben vidik svojega evangeljskega pričevanja, ko hodi za Kristusom, ki se je ponižal pred gmotnim in duhovnim trpljenjem človeka, da bi ga tako ozdravil.

1. To leto vključuje bližnjo pripravo na slovesni svetovni dan bolnikov, ki ga bomo praznovali v Nemčiji, 11. februarja 2013. Obhajali ga bomo ob znani evangeljski osebi usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10,29–37). Zato želim osvetliti zakramenta ozdravljanja, kar pomeni zakrament pokore in sprave ter bolniško maziljenje, ki imata svojo naravno dopolnitev v evharističnem obhajilu.

Jezusovo srečanje z desetimi gobavci, ki ga je zapisal evangelist Luka (prim. Lk 17,11–19), še zlasti pa besede, ki jih je Gospod izrekel enemu izmed njih: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila« (v. 19), nam pomagajo, da se zavemo pomembnosti vere tistih, ki so obteženi s trpljenjem in boleznijo, da se približajo Gospodu. V srečanju z Gospodom lahko resnično doživijo, da tisti, ki veruje, nikoli ni sam! Bog nas v svojem Sinu zares ni zapustil v naši bolečini in trpljenju, ampak nam je blizu, da nam ju pomaga nositi in nas želi ozdraviti v globinah naših src (prim Mk 2,1–12).

Vera edinega gobavca, ki se je, ko je videl, da je bil ozdravljen, poln navdušenja in veselja ter v nasprotju z drugimi, takoj vrnil k Jezusu, da se mu je zahvalil, nam omogoča dojeti, da je povrnjeno zdravje znamenje še nekaj bolj dragocenega kot zgolj telesna ozdravitev, in to je znamenje odrešenja, ki nam ga Bog daje po Kristusu, ter se izraža v Jezusovih besedah: »Tvoja vera te je rešila.« Kdor v trpljenju in bolezni moli h Gospodu, je prepričan, da ga Božja ljubezen nikoli ne bo zapustila, kakor tudi ljubezen Cerkve, ki je nadaljevanje Gospodovega odrešilnega dela v času, nikoli ne bo izostala. Telesno ozdravljenje kot zunanje znamenje najglobljega odrešenja kot táko razodeva pozornost, ki jo je deležen človek – v svoji celosti duše in telesa – pred Gospodom. Zaradi tega vsak zakrament izraža in udejanja bližino Boga samega, ki se nas popolnoma svobodno »dotika po gmotnih dobrinah, … ki se jih posluži in jih naredi za orodje srečanja med nami in seboj« (Pridiga pri krizmeni maši, 1. april 2010). »Harmonija med ustvarjenim in odrešenim postane vidna. Zakramenti so izraz 'telesnosti' naše vere, ki vključuje celotno osebo, telo in dušo« (Pridiga pri krizmeni maši, 21. april 2011).

Prvenstvena naloga Cerkve je nedvomno oznanjevanje Božjega kraljestva. »Toda to oznanjevanje mora vsebovati proces zdravljenja: ›da povežem strte v srcu‹ (Iz 61,1)« (prav tam), soglasno z naročilom, ki ga je Jezus zaupal svojim učencem (prim. Lk 9,1–2; Mt 10,1.5–14; Mk 6,7–13). Dvojica: telesno zdravje in obnovljena ranjena duša nam pomagata bolje razumeti zakramenta ozdravljanja.

2. Zakrament pokore je bil pogosto v središču razmišljanja katoliških duhovnikov, predvsem zaradi njegove velike pomembnosti na življenjski poti kristjanov, kajti »vsa moč pokore je v tem, da nas ponovno postavi v Božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem prijateljstvu« (Katekizem Katoliške Cerkve, 1468). Cerkev, ki nadaljuje oznanjevanje Jezusovega sporočila o odpuščanju in spravi, nikoli ne neha vabiti vse človeštvo k spreobrnjenju in k verovanju evangeliju. Za svojega vzame klic apostola Pavla: »Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Jezus je v svojem življenju oznanjal in nam predstavil usmiljenega Očeta. Ni prišel obsoditi, ampak odpustiti in rešiti, dati upanje v najgloblji temi trpljenja in greha ter podariti večno življenje; tako se v zakramentu pokore, v 'zdravilu spovedi' doživljanje greha ne sprevrže v brezup, ampak se sreča z Ljubeznijo, ki odpušča in preobraža (prim. Janez Pavel II., Po-sinodalna apostolska spodbuda Sprava in pokora, 31).

Bog, »bogat v usmiljenju« (Ef 2,4), kakor tudi oče v evangeljski priliki (prim. Lk 15,11–32), ne zapre svojega srca nobenemu izmed svojih otrok, ampak jih čaka, išče in jih doseže tam, kjer jih njihova zavrnitev skupnosti zapira v osamitev in ločitev ter jih pokliče, da se pridružijo okrog njegove mize v veselem praznovanju odpuščanja in sprave. Čas trpljenja, v katerem se lahko kdo znajde v skušnjavi, ko se prepusti malodušnosti in brezupnosti, se hkrati lahko spremeni tudi v čas milosti, ko gre vase in kakor izgubljeni sin v priliki na novo razmisli o svojem življenju, spoznavajoč lastne napake in neuspehe ter hrepeni po Očetovem objemu in se odpravi po poti do svojega doma. On v svoji veliki ljubezni vedno in kjer koli bdi nad našimi življenji in nas pričakuje, da vsakemu otroku, ki se vrne k njemu, podari dar popolne sprave in veselja.

3. Ob branju evangelijev je jasno razvidno, da je Jezus vedno kazal posebno skrb do bolnikov. Ni le poslal svojih učencev negovati njihovih ran (prim. Mt 10,8; Lk 9,2; 10,9), ampak je za njih tudi ustanovil poseben zakrament: bolniško maziljenje. Jakobovo pismo izpričuje prisotnost tega zakramentalnega dejanja že v prvi krščanski skupnosti (prim. 5,14–16): z maziljenem bolnega, ki ga spremlja molitev starešin, celotna Cerkev priporoči bolnika trpečemu in poveličanemu Gospodu, da lajša njegovo trpljenje in ga reši; resnično jih spodbudi, da se duhovno povežejo s trpljenjem in smrtjo Kristusa in tako prispevajo k dobremu Božjega ljudstva.

Ta zakrament nas vodi k poglobljenemu razmišljanju o dvojni skrivnosti Oljske gore, kjer se je Jezus znašel v dramatičnem soočenju s potjo, ki mu jo je nakazal Oče – pot trpljenja, to je najvišje dejanje ljubezni in jo je sprejel. V tisti uri bridkosti je posredovalec, ki nosi v sebi in nase naloži trpljenje in bridkosti sveta ter jih preobrazi v krik Boga. Postavi jih pred oči v Božje roke in jih tako resnično prinese do trenutka odrešenja (Lectio divina. Srečanje z župnijskimi duhovniki iz Rima, 18. februar 2010). Toda »Oljska gora je tudi kraj, od koder se je dvignil k Očetu in je potemtakem kraj odrešenja … Ta dvojna skrivnost Oljske gore je vedno tudi 'na delu' znotraj cerkvenega zakramentalnega olja … znamenje Božje dobrote, ki se razširja, da se nas dotakne« (Pridiga pri krizmeni maši, 1. april 2010). Pri bolniškem maziljenju je olje kot zakramentalno znamenje darovano tako rekoč »kot Božje zdravilo, … ki nas prepriča o njegovi dobroti, nam podari moč in tolažbo, hkrati pa istočasno kaže onstran bolezni na jasno ozdravljenje, ki je vstajenje (prim. Jak 5,14)« (prav tam).

Ta zakrament si danes zasluži večjo pozornost tako v teoloških razmišljanjih, kakor tudi v sami pastorali med bolniki. S pravim vrednotenjem vsebine liturgičnih molitev, ki so prilagojene različnim človeškim situacijam, povezanih z boleznijo in ne samo, ko je oseba na koncu svojega življenja (prim. Katekizem Katoliške Cerkve, 1514), bolniško maziljenje ne sme veljati za majhen zakrament, ko ga primerjamo z drugimi. Pozornost in pastoralna skrb za bolne je po eni strani znamenje Božje tankočutnosti do tistih, ki trpijo, po drugi strani pa prinaša duhovni blagor duhovnikom, kakor tudi vsej krščanski skupnosti, zavedajoč se, kar je storjeno najmanjšim, je storjeno Jezusu samemu (prim. Mt 25,40).

4. Glede zakramentov ozdravljanja sveti Avguštin zatrjuje: »Bog ozdravlja vse tvoje slabosti. Zatorej, ne boj se, kajti vse tvoje slabosti bodo ozdravljene … Dovoliti mu moraš samo to, da te ozdravi in ne smeš zavrniti njegovih rok« (Komentar psalma 102,5; PL 36, 1319–1320). Zakramenti so dragoceno orodje Božje milosti, ki pomagajo bolnikom, da se še globlje podvržejo skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja. V povezavi s tema zakramentoma želim poudariti pomembnost evharistije. Če jo prejmemo v času bolezni, na poseben način prispeva k tej preobrazbi. Obhajilo pridruži osebo, ki uživa Kristusovo telo in kri, Jezusovem darovanju. On je sebe daroval Očetu za zveličanje vseh. Celotna cerkvena skupnost, še zlasti pa župnijska, bi morala paziti, da zagotovi možnost pogostega prejemanja svetega obhajila tistim ljudem, ki zaradi zdravja ali starosti ne morejo priti v cerkev. Tako tem bratom in sestram omogočimo možnost utrditve njihovega odnosa do križanega in vstalega Kristusa, da v polnem pomenu sodelujejo pri poslanstvu Cerkve, ko se v svojem življenju darujejo za ljubezen do Kristusa. S tega stališča je pomembno, da duhovniki, ki opravljajo svoje skrbno delo v bolnišnicah, negovalnih in starostnih domovih, začutijo, da so resnično »'služabniki bolnikov', znamenje in orodje Kristusovega sočutja, ki mora doseči vsakega človeka, zaznamovanega s trpljenjem« (Poslanica za 18. svetovni dan bolnikov, 22. novembra 2009).

Poglobitev v Kristusovo velikonočno skrivnost, ki jo moremo doseči tudi s prejemanjem duhovnega obhajila, ima poseben pomen, ko je evharistija podeljena in sprejeta kot sveta popotnica (viaticum). V tem obdobju življenja nam Gospodove besede povedo še več: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Evharistija, še zlasti kot sveta popotnica, je – po besedi sv. Ignacija Antiohijskega – »zdravilo nesmrtnosti, protistrup proti grehu« (Pismo Efežanom, 20: PG 5, 661); zakrament prehoda iz smrti v življenje, iz tega sveta k Očetu, ki pričakuje vsakogar v nebeškem Jeruzalemu.

5. Sporočilo te poslanice za 20. svetovni dan bolnikov »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila«, se ozira v prihodnost na bližajoče se leto vere, ki se bo začelo 11. oktobra 2012, dobrodošla in dragocena priložnost za ponovno odkritje moči in lepote vere, za spoznanje njene vsebine in za njeno pričevanje v vsakodnevnem življenju (prim. Apostolsko pismo Vrata vere, 11. oktober 2011). Bolnike in trpeče želim spodbuditi, da bi vedno našli varno pribežališče v veri, ki se hrani s poslušanjem Božje besede, z osebno molitvijo in zakramenti, medtem ko vabim duhovnike k pripravljenosti, da bi jih (zakramente) zanje radi obhajali. V posnemanju vzora Dobrega pastirja in kot voditelji črede, ki jim je zaupana, naj bi bili duhovniki polni veselja, pozorni do šibkih, preprostih in grešnikov, in jim oznanjali neskončno Božje usmiljenje s tolažilnimi besedami upanja (prim. sv. Avguštin, Pismo 95, 1: PL 33, 351–352).

Vsem, ki delajo v zdravstvu in družinam, ki v svojih sorodnikih gledajo trpeči obraz Gospoda Jezusa, še enkrat izražam zahvalo v svojem imenu in v imenu Cerkve, saj v svojem poklicnem, strokovnem delu in molku konkretno oznanjajo Kristusa, pogostokrat brez omembe njegovega imena (prim. Pridiga pri krizmeni maši, 21. april 2011).

K Mariji, Materi usmiljenja in Zdravju bolnikov, dvigujemo svoj zaupajoči pogled in svojo molitev. Naj njeno materinsko sočutje, ki ga je izražala, ko je stala poleg svojega umirajočega Sina na križu, spremlja in podpira vero in upanje vsakega bolnika in trpečega na poti ozdravljenja telesnih in duhovnih ran!

Vsem zagotavljam svoj molitveni spomin in vsakemu podeljujem poseben apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 20. novembra 2011, na praznik Kristusa Kralja vesoljstva

papež Benedikt XVI.

prevedel: Roman Travar CM; strokovna recenzija: dr. Anton Štrukelj