1. »Upanje, ki ga imajo ubogi, ne bo nikoli razočaralo.« (Ps 9,19). Te besede so aktualne tudi v današnjem času. Izražajo globoko resnico, ki jo vera vtisne predvsem v srca najbolj ubogih: povrnitev upanja, ki je bilo izgubljeno spričo krivic, trpljenja in nestalnosti življenja.
Psalmist opiše položaj ubogega in ošabnost njegovega izkoriščevalca (prim. Ps 10,1-10). Kliče Božjo sodbo, ki bo povrnila pravico in odpravila krivičnost (prim. Ps 10,14-15). Zdi se, da v njegovih besedah skozi tek stoletij do današnjega dne odzvanja vprašanje, kako more Bog dopuščati takšno neenakost. Zakaj ne priskoči na pomoč, ko so ubogi poniževani? Zakaj so krivičniki v svojem početju srečni, ko pa Bog njihovo ravnanje obsoja ravno spričo trpljenja ubogih?
V času nastajanja tega psalma je potekal obširen gospodarski razvoj. Kot je v takšnem stanju običajno, je tudi takrat prišlo do občutnega družbenega neravnovesja. Neenakomerna delitev dobrin je ustvarila številčno skupino revnih, katerih stanje je bilo v primerjavi z bogastvom redkih privilegiranih še dodatno dramatično. Sveti pisec motri in opisuje situacijo resnicoljubno in realistično.
To je bil čas, ko so prevzetni ljudje brez posluha za Boga potiskali uboge v sužnost in si prilaščali še tisto njihovo malo, kar so imeli. Danes ni dosti drugače. V času gospodarske krize so mnogi prišli do premoženja, ki se v primerjavi z neštevilnimi izkoriščanimi ubogimi, ki jim manjka najosnovnejše in ki jih srečujemo na naših ulicah, zdi še večja nepravilnost. Na misel nam pridejo besede iz Knjige razodetja: »Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.« (Raz 3,17) Tečejo stoletja, a stanje bogatih in revnih ostaja nespremenjeno, kot da nas zgodovinska izkušnja ne bi ničesar naučila. Besede psalma se torej ne tičejo preteklosti, ampak naše sedanjosti, postavljene pred Božjo sodbo.
2. Tudi dandanes poznamo mnoge oblike suženjstva, v katerem so ujeti milijoni moških, žensk, mladih in otrok.
Vsakodnevno srečujemo družine, primorane zapustiti svojo zemljo, da bi si vire preživetja poiskale drugje. Srečujemo sirote, ki so izgubile starše ali pa so jim bili nasilno iztrgani zaradi izkoriščevalskih namenov. Srečujemo mlade, ki iščejo poklicno uresničitev, a jih je kratkovidna gospodarska politika prikrajšala za delo. Srečujemo žrtve številnih oblik nasilja, od prostitucije do droge, ki so najgloblje ponižane. Kako pozabiti na milijone priseljencev, ki so žrtve mnogih skritih interesov, pogosto politično zlorabljeni in prikrajšani za solidarnost in enakopravnost? Vidimo tudi mnoge odrinjene in brezdomne osebe, ki tavajo po ulicah naših mest.
Kolikokrat vidimo siromake, kako na smetiščih brskajo med odpadom in našimi viški, da bi si našli košček hrane in obleke! Oni sami so obravnavani kot človeški odpadek, soodgovorni pa za to pohujšanje ne čutijo nobene krivde. Reveži so pogosto označeni kot zajedavci družbe, odpusti pa se jim ne niti njihova revščina. Na njih povsod preži kritika. Okolica jih vedno dojema kot grožnjo ali kot nesposobne, zato si ne morejo dovoliti, da bi se počutili kako drugače, npr. nemočne in prestrašene.
V že tako dramatičnem položaju jim ni dovoljeno uzreti konca predora. Prišli smo celo tako daleč, da nekateri razmišljajo o arhitekturi, ki bi revežem onemogočala prisotnost na ulicah, ki so značilen kraj sprejemanja vseh ljudi. Pohajajo z enega konca mesta na drugega in upajo, da najdejo delo, hišo ali vsaj sočutje. Vsaka možnost, ki se jim ponudi, postane svetlobna spirala; tudi tam, kjer bi morali najti vsaj pravičnost, se nad njimi razbesni tiranija. Pod žgočim soncem so prisiljeni neskončne ure pobirati pridelke, prejmejo pa posmehljivo nizko plačilo. Ni poskrbljeno za njihovo varnost pri delu in za razmere, v katerih bi se lahko počutili enaki drugim. Zanje ni ne zdravstvenega ne nezgodnega zavarovanja; tako rekoč ne obstaja možnost, da bi zboleli.
Psalmist z neizprosnim realizmom opiše obnašanje bogatinov, ki plenijo revežem: »Na skrivnem preži kakor lev v zasedi, preži, da bi ujel nesrečnika; ujame nesrečnika, tako da ga potegne v svojo mrežo.« (Ps 10,9) Videti je, kot bi šlo za lov s pogonom, v katerem so reveži pognani v beg in naravnost v roke lovcem. V takšnih razmerah se srca mnogih zaprejo in želijo si postati nevidni. To množico revnih in ubogih vsakodnevna retorika prikazuje kot prenašanje nadloge. Postanejo prosojni, saj njihov glas nima več moči v družbi. To so moški in ženske, ki med našimi bivališči postajajo vedno bolj odtujeni in odrinjeni na rob.
3. Psalm nam predstavi okoliščine, ki zaradi krivic, bridkosti in grenkobe zbujajo žalost. Kljub temu na lep način opiše ubogega. To je tisti, ki »zaupa v Gospoda« (prim. Ps 9,11), saj ima gotovost, da ne bo nikoli zapuščen. Ubogi oz. stiskani je v Svetem pismu človek zaupanja. Sveti pisec poda tudi razlog tega zaupanja: on »pozna svojega Gospoda« (prim. Ps 9,11), v biblični govorici pa poznati pomeni imeti oseben odnos, zaznamovan z naklonjenostjo in ljubeznijo.
Takšen opis je za nas docela nepričakovan in naredi močan vtis. Gre predvsem za izraz veličine Boga, ko stoji pred ubogim. Njegova stvariteljska moč presega sleherno človeško pričakovanje in postane konkretna v spominjanju te konkretne osebe (prim. Ps 9,13). Prav takšno zaupanje v Gospoda in gotovost, da On ne pozabi, odpira vrata upanju. Ubogi ve, da ga Bog ne more zapustiti, zato vedno živi v prisotnosti Boga, ki se ga spominja. Njegova pomoč presega trenutno situacijo trpljenja in zarisuje pot osvoboditve, saj podpira v globini in spreminja srce.
4. To je stalni refren Svetega pisma, ko opisuje delovanje Boga v prid revnim in ubogim. On »posluša«, »posreduje«, »ščiti«, »brani«, »odkupi«, »reši« … Ubogi ne more imeti Boga, ki bi spričo njegove molitve ostal ravnodušen ali molčeč. Bog uresničuje pravičnost in ne pozablja (prim. Ps 40,18; 70,6); še več, je njegovo zatočišče in mu vedno prihiti na pomoč (prim. Ps 10,14).
Možno se je obdati z zidovi in zapreti vhode, da bi imeli občutek gotovosti zaradi svojega bogastva, na škodo onih, ki so ostali zunaj. Ne bo pa tako za vedno. »Gospodov dan«, kot ga opisujejo preroki (prim. Am 5,18; Iz 2-5; Jl 1-3), bo uničil pregrade med deželami in ošabnost maloštevilnih nadomestil s solidarnostjo mnogoštevilnih. Položaj odrinjenosti, ki ga trpijo milijoni, ne more več dolgo trajati. Njihovi klici se krepijo in objemajo celotno zemljo. Don Primo Mazzolari je zapisal: »Revež je stalen protest zoper naše krivice; revež je kot sod smodnika. Če mu daš iskro, se bo obrnil svet.«
5. Nikoli ni mogoče spregledati moči sporočila, ki ga Sveto pismo pripisuje ubogim. Na vseh mestih Božja beseda označuje kot uboge tiste, ki nimajo nujnih stvari za življenje in so torej odvisni od drugih. To so stiskani, ponižani in pobiti na tla. Kljub temu Jezus ni imel zadržka, da se ne bi poistovetil z vsakomer iz te trume siromakov: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Zbežati pred takšnim poistovetenjem bi pomenilo razvodeniti razodetje in evangelij oropati konkretnosti. Bog, ki ga je želel razodeti Jezus, je velikodušen Oče, usmiljen, neizčrpen v svoji dobroti in milosti in podarja upanje zlasti tistim, ki so razočarani in brez prihodnosti.
Našim očem ne more uiti, da se razglasitev blagrov, s katerimi je Jezus začel pridigati o Božjem kraljestvu, začne z besedami »blagor ubogim« (Lk 6,20). Smisel tega paradoksalnega oznanila je v tem, da ravno ubogim pripada Božje kraljestvo, saj so v takšni situaciji, da ga lahko sprejmejo. Koliko ubogih srečamo vsak dan! Včasih se zdi, da z razvojem civilizacije njihovo število narašča, namesto da bi se zmanjševalo. Tekom stoletij evangeljski blagor postaja vedno bolj paradoksalen; ubogi so vedno bolj ubogi, najbolj ubogi so ravno danes. Jezus pa, ki je vpeljal svoje Kraljestvo tako, da je v njegovo središče postavil uboge, nam želi povedati naslednje: vpeljal ga je on, nam, svojim učencem, pa je zaupal nalogo, da ga odgovorno razvijamo – dajajoč upanje ubogim. Nujno je, še posebej danes, ponovno oživiti upanje in povrniti zaupanje. Te naloge krščanska skupnost ne sme podcenjevati. Iz nje izhajata moč in verodostojnost našega oznanjevanja in pričevanja.
6. V bližini ubogih Cerkev sama sebe prepoznava kot ljudstvo, razpršeno med številne narode, s poslanstvom, da vse vključi na skupno pot odrešenja in da se nihče ne čuti tujca ali izključenega. Stanje ubogih nas obvezuje, da se na noben način ne oddaljimo od Gospodovega skrivnostnega Telesa, ki trpi v njih. Poklicani smo, da se dotikamo njegovega Telesa; takšno služenje je pristna evangelizacija. Socialno zavzemanje za uboge ni dejavnost, ki bi bila privesek evangeljskega oznanila, marveč ravno nasprotno; dokazuje realizem krščanske vere in njeno zgodovinsko vrednost. Ljubezen, ki rojeva vero v Jezusa, njegovim učencem ne dovoljuje, da bi se zaprli v zadušljiv individualizem, skrit med drobce intimne duhovnosti, brez vpliva na življenje družbe (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 183).
Pred kratkim smo objokovali smrt velikega apostola ubogih; Jean Vanier je s svojo predanostjo odprl nove poti sobivanja z osebami z družbenega obrobja. Od Boga je dobil dar, da svoje življenje posveti bratom in sestram, ki jih družba zaradi njihovih posebnih potreb pogosto izključuje. Bil je naš »svetnik za sosednjimi vrati«. S svojim navdušenjem je znal zbrati okrog sebe mnoge mlade, moške in ženske, ki so vsakodnevno delili ljubezen in povrnili nasmeh nebogljenim in ranljivim. Ponudil jim je barko rešitve proti osamljenosti in odrinjenosti. Njegovo pričevanje je spremenilo življenja številnih ljudi in pomagalo svetu gledati na najbolj ranljive in slabotne z drugačnimi očmi. Klic ubogih je bil slišan in obnovilo se je neporušljivo upanje z vidnimi in otipljivimi znamenji konkretne ljubezni, ki je še danes dostopna našim rokam.
7. »Odločitev za uboge, ki jih družba zametuje in odmetava,« (Evangelii gaudium, 195) je prednostna izbira, ki so ji Kristusovi učenci poklicani slediti, da ne bi izdali verodostojnosti Cerkve in bi podarili učinkovito upanje nezaščitenim. Krščanska ljubezen najde v njej svojo potrditev, saj kdor svoje trpljenje zlije s Kristusovo ljubeznijo, prejme moč in evangeljskemu oznanilu daje veljavo.
Dejavnosti kristjanov, tako ob priložnosti letošnjega svetovnega dneva ubogih kot še bolj v vsakdanjem življenju, ne obsegajo le pobud pomoči, sicer nujnih in hvalevrednih, ampak morajo ciljati na rast do polne pozornosti, ki jo dolgujemo vsakemu, ki se je znašel v stiski. »Takšna pozornost je začetek prave skrbi« (Evangelii gaudium, 199) za uboge, ko iščemo njihovo resnično dobrobit. Ni enostavno biti pričevalec krščanskega upanja sredi kulture potrošništva in odmetavanja viškov, saj je vse usmerjeno v površno in začasno zadovoljevanje potreb. Da bi znova odkrili bistvo in konkretizirali učinkovito oznanilo Božjega kraljestva, je treba spremeniti miselnost.
Upanje dajemo tudi preko tolaženja, ki se udejanja, ko spremljamo uboge z vztrajnim naporom in ne le v trenutkih, ko smo polni navdušenja. Ubogi prejmejo resnično upanje, kadar v naši žrtvi prepoznajo zastonjsko dejanje ljubezni, ki ne pričakuje povračila, in ne takrat, ko vidijo, da se mi sami počutimo dobro, ker smo jim posvetili nekaj svojega časa.
8. Številne prostovoljce, ki so pogosto zaslužni, da so prvi dojeli pomembnost takšne pozornosti do ubogih, prosim, da napredujejo v svoji zavzetosti. Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da v vsakem ubogem, ki ga srečate, iščete njegove resnične potrebe; ne ustavite se pri prvi materialni potrebi, ampak odkrijte dobroto, ki se skriva v njegovem srcu. To vas bo napravilo pozorne na kulturo in načine izražanja ubogih, kar bo začetek pristnega bratskega dialoga z njimi. Pustimo ob strani razlike, ki izhajajo iz ideoloških in političnih nazorov, ter uprimo pogled v bistvo, ki ne potrebuje mnogih besed, ampak ljubeč pogled in iztegnjeno roko. Nikoli ne pozabite, da »najhujša diskriminacija ubogih obstaja v pomanjkanju duhovne pozornosti« (Evangelii gaudium, 200).
Ubogi najbolj od vsega potrebujejo Boga, njegovo ljubezen, ki jo vidno naredijo sveti ljudje, ki živijo ob njih in katerih preprostost življenja izraža in dovaja moč krščanske ljubezni. Bog se poslužuje mnogih poti in neskončnih orodij, da doseže srca ljudi. Drži, da ubogi pridejo do nas, ker jim delimo hrano, a njihove resnične potrebe presegajo sendvič ali topel obrok, ki jim ga postrežemo. Potrebujejo naše roke, da si bodo opomogli, naša srca, da bodo znova začutili čustveno toplino, našo navzočnost, da bodo premagali osamljenost. Preprosto, potrebujejo ljubezen.
9. Včasih že majhna stvar zadošča, da oživi upanje: ustaviti se, nasmehniti se, poslušati. Za en dan pozabimo na statistike: ubogi niso številke, na katere se bi sklicevali in se ponašali s projekti in aktivnostmi v njihov prid. Ubogi so osebe, ki jim gremo naproti: so osamljeni mladi in stari, ki jih lahko povabimo na dom in z njimi delimo obrok. So moški, ženske in otroci, ki pričakujejo prijateljsko besedo. Ubogi so naši rešitelji, saj nam omogočajo, da srečamo obraz Jezusa Kristusa.
Očem sveta se zdi nerazumno misliti, da bi uboštvo in revščina mogla biti rešilna moč, a ravno to uči apostol, ko pravi: »Ni vas veliko modrih po človeški plati, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta neplemenito in zaničevano, tisto, kar je nično, da bi izničil bivajoče, da se pred Bogom ne bi nihče ponašal.« (1 Kor 26-29) Človeške oči ne morejo videti te rešilne moči. Oči vere pa vidijo in v prvi osebi doživljajo njeno delovanje, ki utripa v srcu Božjega ljudstva, ki je na poti. Nikogar ne izključuje, ampak vse vključuje v romanje spreobrnjenja zato, da bi uboge videli in ljubili.
10. Gospod ne zapusti tistih, ki ga iščejo in prosijo za pomoč, »ne pozabi vpitja nesrečnih« (Ps 9,13), saj je njegovo uho vedno pozorno na njihov glas. Upanje, ki ga ima ubogi, se zna soočiti tudi s smrtjo, trpljenjem in izključenostjo, saj se zaveda, da ga Bog ljubi na poseben način. Njegovo stanje uboštva mu ne vzame dostojanstva, ki ga je dobil od Stvarnika. Živi v gotovosti, da mu bo dostojanstvo v polni meri povrnil sam Bog, ki ni ravnodušen do usode svojih najšibkejših otrok, marveč vidi njihove nadloge in bolečine, jih vzame v svoje roke ter jim da moč in pogum (prim. Ps 10,14). Upanje ubogega dobi moč v gotovosti, da ga je Gospod sprejel, da bo v njem našel resnično pravičnost in da ga bo v srcu okrepil za vztrajanje v ljubezni (prim. Ps 10,17).
Učenci Gospoda Jezusa so postavljeni v položaj, da sejejo otipljiva znamenja upanja, če želijo biti zvesti evangelizatorji. Vse krščanske skupnosti in vse, ki vidijo potrebo po prinašanju upanja in tolažbe ubogim, prosim, da si prizadevajo, da bo letošnji svetovni dan ubogih v mnogih ljudeh okrepil voljo za dejansko sodelovanje z namenom, da se ne bi nihče počutil prikrajšanega za bližino in solidarnost. Naj nas spremljajo besede preroka, ki naznanja drugačno bodočnost: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti.« (Mal 3,20)
V Vatikanu, na god sv. Antona Padovanskega, 13. junija 2019
Frančišek
Prevedel Danilo Jesenik Jelenc
