Poslanica njegove svetosti
papeža Frančiška
za obhajanje

Svetovnega dneva molitve za skrb stvarstva

1. septembera 2016

Uporabimo usmiljenje do našega skupnega doma

V povezanosti s pravoslavnimi brati in sestrami, ter s pridružitvijo drugih Cerkva in krščanskih skupnosti, katoliška Cerkev obhaja danes vsakoletni Svetovni dan molitve za skrb stvarstva. Vsakoletno obhajanje namerava ponuditi posameznim vernikom kot skupnostim dragoceno priložnost za obnovitev osebne privolitve vsakemu lastni poklicanosti varuha stvarstva, za dviganje zahvale Bogu za čudovito Božje delo, ki ga je on zaupal naši skrbi. Prav tako bo mogoče prositi za pomoč pri varovanju stvarstva in za usmiljenje za grehe, ki smo jih storili proti svetu, v katerem živimo.«[1]

Zelo spodbudno je, da je zaskrbljenost za prihodnost planeta skupna tako Cerkvam kot krščanskim skupnostim, kakor tudi drugim verstvom. Dejansko so v zadnjih letih številne pobude osveščanja javnega mnenja glede nevarnosti zaradi neodgovornega izkoriščanja planeta začele verske oblasti in organizacije. Tukaj bi rad omenil patriarha Bartolomeja ter njegovega predhodnika Dimitrija, ki sta se vrsto let vztrajno izrekala proti grehu, ki povzroča škodo stvarstvu in s tem pritegnila pozornost na moralno in duhovno krizo, ki sta osnovi za okoljske probleme ter njegovo propadanje. Da bi odgovorila na naraščajočo pozornost za neokrnjenost stvarstva, je Tretja evropska ekumenska skupščina v Sibiu 2007 predlagala obhajanje 'časa stvarstva', ki bi trajal pet tednov med 1. septembrom, ko je pravoslavni spomin na božje stvarjenje in 4. oktobrom, ko obhajamo v katoliški Cerkvi ter v drugih zahodnih izročilih spomin sv. Frančiška Asiškega. Od tistega trenutka naprej je ta pobuda ob podpori Svetovnega sveta Cerkva navdihnila številne ekumenske dejavnosti v različnih delih sveta. Povod za veselje mora biti dejstvo, da po vsem svetu podobne pobude, ki pospešujejo okoljsko pravičnost, vnemo za revne in za odgovorno prizadevanje v družbi, privabljajo skupaj ljudi, predvsem mlade iz različnih verskih kontekstov. Kristjani in ne kristjani, verniki in ljudje dobre volje, moramo biti enotni v izražanju usmiljenja do našega skupnega doma, zemlje, in v polnosti ceniti svet, v katerem živimo, kot kraj medsebojne podelitve in občestva.

1. Zemlja vpije…

S to poslanico želim ponovno vzpostaviti dialog z vsako osebo, ki živi na tem planetu, glede trpljenja, ki prizadeva reveže in pustošenja okolja. Bog nam je dal v dar bujen vrt, a ga spreminjamo v širno onesnaženo področje razvalin, puščave in smeti. (Laudato si, 161). Ne smemo privoliti ali pa biti ravnodušni ob izginjanju biološke raznovrstnosti in ob uničevanju ekosistemov, ki jih pogosto povzroča naše neodgovorno in sebično ravnanje. »Zaradi nas na tisoče vrst ne bo moglo s svojim obstojem slaviti Boga, niti nam posredovati svojega sporočila. Te pravice nimamo« (ibid. 33).

Planet se še naprej ogreva, delno tudi zaradi človeške dejavnosti. Leto 2015 je bilo do sedaj zaznano kot najbolj vroče in leto 2016 bo verjetno še bolj. To povzroča sušo, poplave, požare ter vedno bolj hude ekstremne vremenske pojave. Klimatske spremembe prispevajo tudi k boleči krizi prisiljenih migrantov. Reveži sveta, ki pa so najmanj odgovorni za klimatske spremembe, so najbolj ranljivi in že čutijo vpliv.

Kakor je razvidno iz celostne ekologije, so človeška bitja globoko povezana drug z drugim ter s stvarstvom v njegovi celovitosti. Ko grdo ravnamo z naravo, grdo ravnamo tudi s človeškimi bitji. Istočasno pa ima vsaka stvaritev njej lastno vrednost, ki mora biti spoštovana. Prisluhnimo torej »tako kriku zemlje kot kriku revežev« (ibid., 49) in skušajmo pozorno razumeti, kako zagotoviti primeren in hiter odgovor.

2. …ker smo grešili

Bog nam je podaril zemljo, da bi jo obdelovali in varovali (prim. 1Mz 2,15) in sicer s spoštljivostjo in uravnoteženostjo. 'Preveč' jo obdelovati - torej izkoriščati jo na kratkoviden in sebičen način – in premalo jo varovati, je greh.

Pogumno je dragi ekumenski patriarh Bartolomej ponavljal in preroško izpostavil naše grehe proti stvarstvu: »Ko človeška bitja uničujejo biološko raznovrstnost v Božjem stvarstvu; ko človeška bitja ogrožajo neokrnjenost zemlje ter prispevajo h klimatskim spremembam z razgaljanjem zemlje, odstranjujoč naravne gozdove ali uničujoč vlažna področja, ko človeška bitja onesnažujejo vodo, površino zemlje, zrak: vse to so grehi. Saj je »zločin proti naravi, zločin proti nam samim ter je greh proti Bogu.«[2]

O da bi lahko za vse to, kar se dogaja v našem domu, jubilej Usmiljenja priklical verne kristjane »k globokemu notranjemu spreobrnjenju« (Laudato si, 217), še posebej podprtim z zakramentom sprave. V tem jubilejnem letu se učimo iskati Božje usmiljenje za grehe proti stvarstvu, tiste torej, ki jih do sedaj še nismo prepoznali in se jih izpovedali. Zavzemimo se narediti konkretne korake na poti ekološke spreobrnitve, ki zahteva, da jasno zavzamemo stališče glede naše odgovornosti do nas samih, bližnjih, stvarstva in do Stvarnika (prim. ibid. 10; 229).

3. Spraševanje vesti in kesanje

Prvi korak na tej poti je vedno spraševanje vesti, ki »najprej vključuje hvaležnost in zastonjskost, se pravi priznanje, da je svet dar, ki smo ga prejeli po Očetovi ljubezni, iz česar izhaja drža zastonjskega odrekanja in velikodušnih dejanj…Vključuje tudi ljubeznivo zavest, da nismo ločeni od drugih stvaritev, temveč sestavljamo z drugimi bitji v vesolju čudovito vesoljno skupnost. Kristjani sveta ne zremo od zunaj, temveč od znotraj. Pri tem prepoznavamo vezi, s katerimi nas je Oče povezal z vsemi bitji (ibid., 220).

K temu Očetu polnem usmiljenja in dobrote, ki pričakuje vrnitev vsakega od svojih otrok, se lahko obrnemo tako, da mu priznamo svoje grehe do stvarstva, do revežev in do prihodnjih generacij. »Z mero, s katero vsi mi povzročamo majhno ekološko škodo«, smo poklicati priznati »naš prispevek, majhen ali velik za sprevračanje in uničevanje okolja.«[3] To je prvi korak na poti spreobrnjenja.

Leta 2000, ko je bilo prav tako jubilejno leto, je moj predhodnik sv. Janez Pavel II. povabil katoličane k priznanju krivde zaradi pretekle in sedanje verske nestrpnosti, kakor tudi za krivice storjene Judom, ženam, domorodnim ljudstvom, migrantom, revežem in nerojenim otrokom. V tem izrednem jubileju Usmiljenja vabim vsakega od vas, da storite isto. Kot posamezniki, žal navajeni na stil življenja, v katerega vas je bodisi vpeljala napačno razumljena kultura blagostanja, bodisi »neurejena želja porabljati več kot res potrebujemo« (ibid., 123) in kot udeleženci sistema, »ki je vsilil logiko dobička za vsako ceno, ne da bi pri tem pomislili na družbeno izključevanje ali na uničevanje narave,«[4] se pokesajmo zla, ki ga povzročamo našemu skupnemu domu.

Po resnem spraševanju vesti ter s takšnim kesanjem v nas, lahko izpovemo svoje grehe proti Stvarniku, proti stvarstvu, proti našim bratom in našim sestram. »Katekizem katoliške Cerkve nam spovednico pokaže kot kraj, na katerem nas resnica osvobaja preko srečanja.«[5] Vemo, da je »Bog veliko večji od našega greha«[6], od vseh grehov, tudi tistih proti stvarstvu. Izpovedujemo se jih, ker se kesamo in to želimo spremeniti. In usmiljena milost Boga, ki jo prejmemo v zakramentu ,nam bo pomagala to tudi udejanjiti.

4. Spremeniti smer

Spraševanje vesti, kesanje in spoved Očetu bogatem v usmiljenju, vodijo k trdnemu sklepu: spremeniti življenje. To pa se mora prevesti v konkretne drže in obnašanje, ki bolj spoštuje stvarstvo, kakor je na primer premišljena uporaba plastike in papirja, ne potratna uporaba vode, hrane in elektrike, ločevanje odpadkov, pozorno ravnanje do živih bitij, uporaba javnega prevoza, da več oseb uporablja isto vozilo in tako naprej (prim. Laudato si, 211). Ne smemo si misliti, da so ta prizadevanja premajhna za izboljšanje sveta. Takšna dejanja »v nedrih te zemlje spodbujajo dobro, ki vedno, včasih tudi nevidno, teži k razširjanju« (ibid., 212) ter spodbujajo »k preroškemu in kontemplativnemu slogu bivanja, ki je sposobno globokega veselja, ne da bi bili obsedeni z nebrzdano porabo« (ibid., 222).

Enako pa mora sklep po spremembi življenja vplivati na način, s katerim prispevamo k izgradnji kulture in družbe, katere del smo, kajti skrb za naravo je sestavni del življenjskega sloga, ki vsebuje zmožnost živeti skupaj in v občestvu« (ibid., 228). V ekonomiji in politiki, v družbi in kulturi ne sme prevladati miselnost: 'vse v kratkem roku' ter iskanje takojšnjega finančnega zaslužka ali volilnega uspeha. Na teh področjih se je treba čim prej obrniti nazaj k skupnemu dobremu, ki vsebuje tudi trajnost in skrb za stvarstvo.

Konkreten primer je 'ekološki dolg' severnega dela sveta do južnega (prim. ibid., 51-52). Povrnitev le-tega bi pomenila, da se začne skrbeti za okolje najbolj revnih držav, tako da se jim pomaga tako finančno, kot s tehnično pomočjo, s katero bodo sposobni sanirati posledice klimatskih sprememb ter spodbujati trajnostni razvoj.

Varovanje skupnega doma zahteva vedno večje politično soglasje. V tem smislu smo lahko zadovoljni, da so septembra 2015 države sveta sprejele Cilje trajnostnega razvoja ter so potem decembra 2015 to potrdile s Pariškim sporazumom o klimatskih spremembah, ki si zastavlja zahteven in bistven cilj, obvladovati porast globalnega segrevanja. Vlade morajo torej spoštovati obveze, ki so jih sprejele, medtem ko morajo podjetja sprejeti svoj del odgovornosti, na državljanih pa je, da zahtevajo izvedbo le-tega, še več, da se stegujejo k vedno bolj ambicioznim ciljem.

Spremeniti smer torej pomeni »skrbno izpolnjevati izvirno zapoved ohranjanja stvarstva pred vsakim zlom, bodisi zaradi dobrega do nas samih, bodisi za dobro do drugih človeških bitij.«[7] To vprašanje lahko pomaga, da ne izgubimo izpred oči tega cilja: »Kakšen svet želimo zapustiti zanamcem, otrokom, ki odraščajo?« (Laudato si, 160).

5. Eno novo delo usmiljenja

»Nič bolj ne poveže z Bogom, kakor dejanje usmiljenja, pa naj bo to usmiljenje, s katerim nam Bog odpušča naše grehe, kakor milost, ki nam jo nakloni, da v njegovem imenu izvršujemo dela usmiljenja.« [8]

Če parafraziramo svetega apostola Jakoba: »Usmiljenje brez del je v sebi mrtvo… Zaradi sprememb našega globaliziranega sveta so se nekatere materialne in duhovne revščine pomnožile: dajmo torej prostor fantaziji dejavne ljubezni, da bi našli nove oblike dejavnosti. Na ta način bo pot usmiljenja postala vedno konkretnejša.«[9]

Krščansko življenje vključuje opravljanje telesnih in duhovnih del usmiljenja.[10] Po navadi mislimo na posamezna dela usmiljenja, zlasti v povezavi z neko dobrodelnostjo, na primer: bolnišnice za bolne, menze za lačne, prenočišča za popotnike, šole za izobraževanje, spovednica in duhovno vodstvo za tiste, ki potrebujejo nasvet in odpuščanje… Če pa jih gledamo skupaj, vidimo, da je usmiljenje namenjeno človekovemu življenju v celoti.[11]

Jasno je torej, da človeško življenje v svoji celovitosti vključuje tudi skrb za skupni dom. Dovolil si bom torej dopolniti ta dva tradicionalna seznama sedmih del usmiljenja, da bom na vsakega dodal skrb za skupni dom.

Kod duhovno delo usmiljenja, skrb za skupni dom zahteva »hvaležno zrenje sveta« (Laudato si, 214), kar nam omogoča »po vsaki stvari odkrivati nekaj od nauka, ki nam ga želi Bog posredovati« (ibid., 85). Kot telesno delo usmiljenja, pa skrb za skupni dom zahteva preprosta vsakdanja dejanja, s katerimi prekinjamo logiko nasilja, izkoriščanja, sebičnosti… in se izraža v vseh dejanjih, s katerimi se skuša graditi boljši svet« (ibid., 230-231).

6. Za zaključek, molimo

Ne glede na naše grehe in na strašljive izzive, ki so pred nami, ne smemo nikoli izgubiti upanja: »Stvarnik nas ne zapušča, v svojem načrtu ljubezni, ne dviga rok nad nami in se ne kesa nad tem, da nas je ustvaril… saj se je dokončno združil z našo zemljo. Njegova ljubezen pa nas vodi, da bi še naprej najdevali nove poti« (ibid., 13; 245).

Še posebej 1. septembra in potem vse leto molimo:
O Bog revežev,
pomagaj nam, da bomo na tej zemlji
odkupili zapuščene in pozabljene,
ki so v tvojih očeh veliko vredni…
O Bog ljubezni, pokaži nam naše mesto v tem svetu,
da bomo orodje tvoje ljubezni do vseh stvari na zemlji« (ibid., 246).
O Bog usmiljenja, podeli nam, da bomo prejeli tvoje odpuščanje
in bomo posredovali tvoje usmiljenje v ves naš skupni dom.
Laudato si.
Amen.

Iz Vatikana, 1. septembra 2016.

[1] Ustanovno pismo Svetovnega dneva molitve za skrb stvarstva, 6. avgust 2015

[2] Govor v Sveti Barbari v Kaliforniji 8. novembra 1997.

[3] Bartolomej I., Poslanica za dan molitve za ohranjanje stvarstva; 1. september 2012.

[4] Govor na svetovnem srečanju ljudskih gibanj v Santa Cruz de la Sierra v Boliviji, 9. julija 2015.

[5] Tretja meditacija. Duhovna obnova med jubilejem duhovnikov v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja, 2. junija 2016.

[6] Kateheza med splošno avdienco 30. marca 2016.

[7] Bartolomej, Poslanica za dan molitve za ohranjanje stvarstva, 1. september 1997

[8] Uvodni del in trije nasveti. Duhovna obnova med jubilejem duhovnikov v baziliki sv. Janeza Lateranskega 2. junija 2016.

[9] Kateheza med splošno avdienco 30. junija 2016.

[10] Telesna dela usmiljenja:
- lačne nasičevati
- žejne napajati
- popotnike sprejemati
- nage oblačiti
- bolnike obiskovati
- jetnike reševati
- mrliče pokopavati

Duhovna dela usmiljenja:
- grešnike svariti
- nevedne učiti
- dvomljivcem prav svetovati
- žalostne tolažiti
- krivico voljno trpeti
- žalivcem iz srca odpustiti
- za žive in mrtve Boga prositi.

[11] Tretja meditacija. Duhovna obnova med jubilejem duhovnikov v Baziliki sv. Pavla zunaj obzidja 2. junija 2016.