Sprejeti, zaščititi, pospeševati ter integrirati migrante in begunce
Dragi bratje in sestre, »Tujec, ki biva med vami, vam bo kakor domačin, kakor eden izmed vas. Ljubil ga boš kakor samega sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi. Jaz sem Gospod, vaš Bog.« (3 Mz 19,34)
V prvih letih pontifikata sem vedno znova izrazil svojo posebno skrb glede žalostne situacije mnogih migrantov in beguncev, ki bežijo pred vojnami, preganjanji, naravnimi nesrečami in revščino. Nedvomno gre za »znamenje časov«, katerega sem si prizadeval razumeti, v prošnji za luč Svetega Duha, vse od mojega obiska na Lampedusi 8. julija 2013. Z ustanovitvijo novega Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju sem želel, da bi poseben oddelek, ki je začasno (ad tempus) neposredno pod mojim vodstvom, izrazil skrb Cerkve za migrante, za tiste, ki so morali zapustiti svoje domove, begunce ter žrtve trgovine z ljudmi.
Vsak tujec, ki trka na naša vrata, je priložnost za srečanje z Jezusom Kristusom, ki se poistoveti s sprejetim ali zavrnjenim tujcem vsake dobe (prim. Mt 25, 35.43). Gospod materinski ljubezni Cerkve zaupa vsako človeško bitje, ki je primorano zapustiti lastno državo v iskanju boljše prihodnosti.[1]Tovrstna skrb se mora konkretno izraziti v vseh stopnjah migrantske izkušnje: od odhoda na pot do prihoda ob povratku. Gre za veliko odgovornost, ki jo namerava Cerkev deliti z vsemi verniki ter moškimi in ženskami dobre volje, ki so poklicani na številne izzive, ki jih postavljajo sodobne migracije, odgovoriti z velikodušnostjo, prizadevnostjo, modrostjo in daljnosežnostjo, vsak glede na lastne možnosti.
V zvezi s tem želim ponovno poudariti, da »bi lahko naš skupni odgovor izoblikovali okoli štirih glagolov, ki so utemeljeni na načelih Cerkvenega nauka: sprejeti, zaščititi, pospeševati in integrirati.«[2]
Glede na trenutno situacijo, sprejeti pomeni predvsem ponuditi migrantom in beguncem večje možnosti za varen in zakonit vstop v ciljne države. V tem smislu je zaželeno konkretno prizadevanje, da bi razvili in poenostavili podeljevanje humanitarnih vizumov ter ponovno združevanje družin. Hkrati si želim, da bi več držav sprejelo programe zasebnega in skupnostnega pokroviteljstva ter odprlo humanitarne koridorje za najbolj ranljive begunce. Poleg tega bi bilo primerno predvideti posebne začasne vizume za osebe, ki bežijo zaradi spopadov v sosednjih državah. Skupinski in samovoljni izgoni migrantov in beguncev niso primerna rešitev, še posebno kadar so izvršene proti državam, ki ne morejo zagotoviti spoštovanja dostojanstva in temeljnih pravic.[3] Ponovno poudarjam, da je pomembno migrantom in beguncem nuditi primerno in spodobno prvo nastanitev. »Zdi se, da programi za sprejem, ki že delujejo na različnih krajih, omogočajo osebno srečanje, dopuščajo kvalitetnejše usluge in zagotavljajo več uspeha«.[4] Načelo o središčnosti človeške osebe, ki ga je odločno zagovarjal moj ljubljeni predhodnik Benedikt XVI.[5], nas zavezuje, da dajemo osebni varnosti vedno prednost pred državno. Posledično je potrebno ustrezno formirati osebje, ki izvaja mejni nadzor. Pogoji migrantov, prosilcev za azil in beguncev predpostavljajo, da so jim zagotovljeni osebna varnost ter dostop do osnovnih storitev. V imenu osnovnega dostojanstva vsake osebe si je potrebno v primeru tistih, ki vstopijo na narodno področje brez dovoljenja, prizadevati dajati prednost rešitvam, ki so alternativne zaporu.[6]
Drugi glagol, zaščititi, je povezan z vrsto dejanj, ki se nanašajo na varovanje pravic in dostojanstva migrantov in beguncev, ne glede na njihov migrantski položaj.[7] Tovrstna zaščita se začenja v domovini in temelji na zagotavljanju gotovih in preverjenih informacij že pred odhodom ter obvarovanju pred nezakonitim novačenjem.[8] Zaščita naj bi se nadaljevala, kolikor je to mogoče, v deželi imigracije, z zagotavljanjem primerne konzularne pomoči migrantom; s pravico, da imajo vedno s seboj osebne dokumente; enakopravnim dostopom do pravice, z možnostjo odprtja osebnega bančnega računa ter zagotovilom minimalne življenjske osnove. V kolikor so primerno prepoznane in ovrednotene sposobnosti ter usposobljenosti migrantov, prosilcev za azil in beguncev predstavljajo pravi vir za skupnosti, ki jih sprejmejo.[9] Zato upam, da jim bodo iz spoštovanja do njihovega dostojanstva omogočeni: svoboda gibanja v državi sprejema, možnost dela ter dostop do telekomunikacijskih sredstev. Za tiste, ki se odločijo, da se vrnejo v domovino, izpostavljam možnost za razvoj programov delovne in družbene reintegracije. Mednarodna konvencija o otrokovih pravicah nudi vsesplošno pravno osnovo za zaščito mladoletnih migrantov. Glede njih se je potrebno izogniti vsakršni obliki pripora, povezanega z njihovim migrantskim položajem, medtem ko je potrebno zagotoviti reden dostop do osnovnega izobraževanja. Prav tako je potrebno zagotoviti redno stalno bivanje ob dopolnjeni polnoletnosti ter možnost nadaljevanja šolanja. Za tiste mladoletnike, ki so brez spremstva ali so ločeni od svoje družine, je pomembno zagotoviti programe začasnega varstva ali skrbništva.[10] V spoštovanju splošne pravice do državljanstva se le-ta prizna in ustrezno potrdi vsem otrokom ob rojstvu. Brezdomovinskosti, v kateri se včasih znajdejo migranti in begunci, se je z lahkoto moč izogniti z »zakonodajo o državljanstvu, ki je v skladu s temeljnimi načeli mednarodnega prava.«[11] Migrantski status ne bi smel omejevati dostopa do javnega zdravstva in pokojninskih sistemov, kot tudi do prenosa njihovih prispevkov v primeru vrnitve v domovino.
Pospeševati pomeni predvsem prizadevati si, da bi mogli imeti vsi migranti in begunci, kot tudi skupnosti, ki jih sprejmejo, pogoje, da bi se mogli uresničiti kot osebe v vseh razsežnostih, ki tvorijo človeškost, kot jo je želel Stvarnik.[12] Med njimi je potrebno priznati pravo vrednost verski razsežnosti, zagotavljajoč vsem tujcem, prisotnim na ozemlju, svobodo veroizpovedi in verske prakse. Mnogi migranti in begunci imajo poklicno usposobljenost, ki jo je potrebno ovrednotiti z ustreznim potrdilom. Glede na to, da »je človeško delo po naravi določeno za to, da ljudi povezuje,«[13] spodbujam k prizadevanju, da bi pospeševali družbeno-delovno vključevanje migrantov in beguncev, zagotavljajoč vsem – vključno s prosilci za azil – možnost dela, izobraževanje na področju jezikov in aktivnega državljanstva ter ustrezne informacije v njihovih izvirnih jezikih. V primeru mladoletnih migrantov mora biti vključevanje v delovne dejavnosti urejeno na način, da se preprečijo zlorabe in nevarnosti v njihovi normalni rasti. Leta 2006 je Benedikt XVI. poudarjal, naj bo v migracijskem kontekstu družina »kraj in vir kulture življenja ter dejavnik združevanja vrednot.«[14] Vedno je potrebno pospeševati njeno celovitost, spodbujajoč ponovno družinsko združitev – vključno s starimi starši, brati in sestrami ter vnuki – , ne da bi jo kadarkoli podredili ekonomskim zmožnostim. Za migrante, prosilce za azil in begunce s posebnimi potrebami je potrebno zagotoviti večjo pozornost in podporo. Kljub temu, da so hvalevredna dosedanja prizadevanja mnogih držav na področju mednarodnega sodelovanja in humanitarne pomoči, upam, da se bodo v nudenju tovrstnih pomoči upoštevale potrebe (npr. zdravniška in socialna oskrba ter izobraževanje) držav v razvoju, ki sprejemajo ogromne tokove beguncev in migrantov ter ravno tako, da bi med prejemnike vključili tudi lokalne skupnosti, ki se nahajajo v situacijah materialnega pomanjkanja in ranljivosti.[15]
Zadnji glagol, integrirati, je povezan z nivojem priložnosti medkulturne obogatitve, ki jo ustvarja prisotnost migrantov in beguncev. Integracija ni »asimilacija, ki vodi migrante k potlačitvi ali zanikanju njihove kulturne identitete. Stiki z drugimi vodijo k odkrivanju lastne skrivnosti, k večji odprtosti, da bi tako prispevali k boljšemu medsebojnemu poznavanju. To je dolgotrajen proces, ki ima za cilj svojega prizadevanja oblikovanje take družbe in kulture, ki vse bolj postajata odsev raznovrstnih darov, ki jih je Bog dal človeku.«[16] Tovrstni proces je mogoče pospešiti preko nudenja državljanstva, ki ni povezano z ekonomskimi in jezikovnimi zahtevami ter z načini izrednih ureditev za migrante, da bi mogli v državi ostati dalj časa. Ponovno vztrajam pri tem, da je potrebno na vsak način spodbujati kulturo srečanja, pomnožiti priložnosti za medkulturne izmenjave, dokumentirati in širiti »dobre prakse« integracije ter razvijati programe, ki bodo pripravili lokalne skupnosti na integrativne procese. Rad bi izpostavil poseben primer tujcev, ki so primorani zapustiti državo imigracije zaradi humanitarnih kriz. Tem osebam je potrebno zagotoviti primerno pomoč za vrnitev v domovino ter programe delovne reintegracije v domovini.
V skladu s svojo pastoralno tradicijo je Cerkev pripravljena v prvi osebi zavzeti se za uresničitev vseh zgoraj omenjenih predlogov, vendar pa je za dosego želenih rezultatov nepogrešljiv prispevek politične skupnosti in civilne družbe, glede njima lastne odgovornosti.
Med vrhom Združenih narodov, ki je potekal v New Yorku 19. septembra 2016, so svetovni voditelji jasno izrazili pripravljenost, da si bodo prizadevali v dobro migrantov in beguncev, da bodo reševali njihova življenja ter varovali njihove pravice, in sicer tako, da bodo tovrstno odgovornost razširili na svetovno raven. V ta namen so se države obvezale, da bodo do konca leta 2018 sestavile in sprejele dva globalna dogovora (Global Compacts), enega za begunce, drugega za migrante.
Dragi bratje in sestre, v luči teh procesov, ki so se že pričeli, predstavljajo prihodnji meseci posebno priložnost za to, da bi predstavili in podprli konkretna dejanja, ki sem jih hotel izraziti s štirimi glagoli. Vabim vas, torej, da izkoristite vsako priložnost, da bi podelili to sporočilo z vsemi političnimi in družbenimi akterji, ki so vključeni ali želijo sodelovati pri procesu, ki bo vodil do sprejetja dveh globalnih dogovorov.
Danes, 15. avgusta, obhajamo slovesnost vnebovzetja Presvete Marije. Božja Mati je osebno izkusila trdoto izgnanstva (prim. Mt 2,13-15), z ljubeznijo spremljala pot Sina na Kalvarijo in skupaj z njim večno deli slavo. Njeni materinski priprošnji izročamo upanja vseh migrantov in beguncev sveta ter hrepenenja skupnosti, ki jih sprejemajo, da bi se, v skladu z največjo Božjo zapovedjo, vsi naučili ljubiti drugega, tujca, kakor same sebe.
Iz Vatikana, 15. avgusta 2017,
na slovesni praznik vnebovzetja Blažene Device Marije.
FRANČIŠEK
[1] Prim. Pij XII., Apostolska konstitucija Exsul Familia, Titulus Primus, I.
[2] Govor udeležencem Mednarodnega foruma »Migracije in Mir«, 21. februar 2017.
[3] Prim. Nagovor stalnega predstavnika Svetega sedeža na 103. zasedanju Sveta Mednarodne organizacije za migracije, 26. november 2013.
[4] Nagovor udeležencev Mednarodnega foruma »Migracije in Mir«.
[5] Prim. Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici, 47.
[6] Prim. Govor stalnega opazovalca Svetega sedeža na 20. zasedanju Sveta za človekove pravice, 22. junij 2012.
[7] Prim. Benedikt XVI., Okrožnica Ljubezen v resnici, 62.
[8] Prim. Papeški svet za pastoralo migrantov in potujočih, Navodilo Kristusova ljubezen do migrantov, 6.
[9] Prim. Benedikt XVI. Govor udeležencem 6. svetovnega kongresa za pastoralo migrantov in beguncev, 9. november 2009.
[10] Prim. Benedikt XVI., Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev(2010) in S. Tomasi, Nagovor na 26. izrednem zasedanju Sveta za človekove pravice o človekovih pravicah migrantov, 13. junij 2014.
[11] Papeški svet za Pastoralo migrantov in potujočih in Papeški svet Cor Unum, Sprejeti Kristusa v beguncih in prisilno preseljenih osebah, 2013, 70.
[12] Prim. Pavel VI., Okrožnica O delu za razvoj narodov, 14.
[13] Janez Pavel II., Okrožnica Ob stoletnici, 27.
[14] Benedikt XVI., Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev (2007).
[15] Prim. Papeški svet za Pastoralo migrantov in potujočih in Papeški svet Cor Unum, Sprejeti Kristusa v beguncih in prisilno preseljenih osebah, 2013, 30-31.
[16] Janez Pavel II., Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev (2005), 24. november 2004.
