»Saj smo med seboj deli enega telesa« (Ef 4,25)

Od skupnosti družbenih omrežij do človeškega občestva

Dragi bratje in sestre,

Cerkev si je od trenutka, ko je internet postal dostopen, vedno prizadevala, da bi bil v službi srečevanja in solidarnosti med vsemi. S to poslanico vas znova vabim, da razmislite o temeljih in pomenu človekove potrebe po vstopanju v odnos in da v veliki množici izzivov sodobne komunikacije odkrijete njegovo željo, da ne bi ostal zaprt v lastno samoto.

Prispodobi »mreža« in »skupnost«
Današnje medijsko okolje je tako zelo razširjeno, da ga ni več mogoče ločiti od področja vsakdanjega življenja. Omrežje je vir našega časa, vir znanja in odnosov, ki si jih nekoč ne bi mogli niti predstavljati. Zaradi velikih sprememb, ki jih je tehnologija vtisnila v logiko nastajanja, širjenja in uporabe vsebin, mnogi strokovnjaki poudarjajo tudi tveganja, ki ogrožajo iskanje in izmenjavo pristnih vsebin na svetovni ravni. Čeprav internet nudi izredno velike možnosti za dostopanje do znanja, se je izkazalo tudi, da je hkrati eno najbolj izpostavljenih področij za širjenje zavajajočih informacij in zavestno ter ciljno izkrivljanje dejstev in medosebnih odnosov, ki pogosto vodi v diskreditiranje.

Priznati je treba, da nam družbena omrežja po eni strani pomagajo k boljšemu medsebojnemu povezovanju, k temu, da se najdemo in si pomagamo, po drugi strani pa omogočajo tudi zlorabo osebnih podatkov, katere cilj je pridobivanje političnih ali gospodarskih koristi brez ustreznega spoštovanja človeka in njegovih pravic. Statistični podatki kažejo, da je med mladimi vsak četrti vpleten v spletno nasilje.[1]

V tej zapleteni zgodbi bi bilo koristno ponovno razmisliti o prispodobi mreže, ki je bila na začetku temelj interneta, in ponovno odkriti njen pozitivni potencial. Podoba mreže nas vabi k razmisleku o številnih poteh in vozliščih, ki ji zagotavljajo trdnost, čeprav nima središča, hierarhične strukture in organizacije vertikalne oblike. Mreža deluje v moči sodelovanja vseh njenih delov.

Z antropološkega vidika prispodoba mreže spominja na drugo pomenljivo podobo: na skupnost. Skupnost je toliko močnejša, če je enotna in nudi oporo, če jo poživlja zaupanje in zasleduje skupne cilje. Za skupnost kot mrežo solidarnosti sta nujno potrebna vzajemno poslušanje in dialog, ki temelji na odgovorni uporabi jezika.

Očitno je, da skupnosti družbenih omrežijv tem trenutku ne moremo nujno enačiti s skupnostjo. Čeprav lahko virtualne skupnosti v najboljših primerih pokažejo enotnost in solidarnost, pogosto ostanejo samo skupine posameznikov, ki se prepoznavajo v skupnih interesih ali zanimanjih, za katere so značilne šibke vezi. Poleg tega identiteta družbene mreže prepogosto temelji na nasprotovanju bližnjemu, tujcu v skupini: bolj se opredeljujemo glede na to, kaj nas ločuje, kot na to, kaj nas povezuje; dopuščamo sumničenje in razcvet vseh vrst predsodkov (etničnih, spolnih, verskih in drugih). Ta težnja spodbuja skupine, ki izključujejo raznolikost, da tudi v digitalnem okolju gojijo nebrzdani individualizem, kar se včasih konča s podpihovanjem spiral sovraštva. Na ta način postane tisto, kar bi moralo biti okno v svet, izložba, kjer se razkazuje lastno samovšečnost.

Mreža lahko spodbuja srečanje z drugimi, lahko pa se posameznik vanjo ujame kot v pajčevino, kar še poveča njegovo osamitev. Mladi so najbolj izpostavljeni utvari, da jih lahko družbena omrežja na ravni odnosov popolnoma zadovoljijo; postajajo celo »družbeni samotarji«, zato je nevarno, da se popolnoma odtujijo od družbe. To dramatično dejstvo razkriva resen razkol v odnosnem družbenem tkivu, ki ga ne moremo prezreti.

Ta mnogovrstna in nevarna stvarnost sproža različna vprašanja etične, družbene, pravne, politične in gospodarske narave ter zadeva tudi Cerkev. Medtem ko vlade skušajo pravno urediti področje interneta in zaščiti prvotno vizijo svobodnega, odprtega in varnega medmrežja, imamo vsi priložnost in odgovornost spodbujati njegovo pozitivno uporabo.

Jasno je, da medsebojnega razumevanja ne moremo okrepiti s tem, da povečamo število stikov. Kako torej lahko najdemo svojo pravo občestveno istovetnost ob zavedanju odgovornosti, ki jo imamo v medmrežju tudi do drugih?

»Saj smo med seboj deli enega telesa«
Odgovor lahko morebiti izpeljemo iz tretje prispodobe – telesa in delov enega telesa–, ki jo sveti Pavel uporablja za opis vzajemnega odnosa med ljudmi na temelju organizma, ki jih povezuje. »Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa« (Ef 4,25). Biti del enega telesaje velika spodbuda, s katero nas apostol poziva, da opustimo laž in govorimo resnico. Resnica se razodeva v skupnosti, laži pa so po drugi strani sebično zavračanje dejstva, da smo del enega telesa: če se ne želimo razdajati drugim, izgubimo edini način, da se najdemo.

Prispodoba telesa in njegovih delov nas vodi k razmišljanju o naši identiteti, ki temelji na občestvu in na »bližnjem«. Kristjani se pojmujemo kot deli enega telesa, čigar glava je Kristus. To nam pomaga, da ljudi ne vidimo kot potencialnih tekmecev, ampak da celo sovražnike vidimo kot osebe. Ne potrebujemo več nasprotnika, da bi vedeli, kdo smo, ker nas vseobsegajoči pogled, ki se ga učimo od Kristusa, vodi k odkrivanju bližnjega na nov način, kot sestavnega dela odnosa in bližine ter pogoja zanju.

Takšna zmožnost razumevanja in komunikacije med ljudmi temelji na občestvu ljubezni med Božjimi osebami. Bog ni samota, ampak Skupnost; on je Ljubezen in zato komunikacija, kajti ljubezen vedno občuje in se posreduje, da bi srečala bližnjega. Da bi se sporazumeval z nami in se nam posredoval, se je Bog prilagodil našemu jeziku in v človeški zgodovini vzpostavil pravi dialog s človeštvom (prim. II. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, 2).

Na podlagi dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi, po podobi Boga, ki je skupnost in se nam posreduje, v srcu vedno nosimo hrepenenje po življenju v občestvu, po pripadnosti skupnosti. »Pravzaprav nič ni tako specifično za našo naravo kot dejstvo, da vstopamo v odnose z drugimi, naša potreba po bližnjem,« je zapisal sveti Bazilij.[2]

Današnje razmere nas pozivajo k vlaganju v odnose in potrditvi medosebne narave našega človeštva – tudi na internetu in po njem. Kristjani smo še toliko bolj poklicani k uresničevanju takšnega občestva, ki bo zaznamovalo našo versko identiteto. Vera je pravzaprav odnos, srečanje in ob spodbudi Božje ljubezni se lahko sporazumevamo, sprejemamo in razumemo dar bližnjega in se nanj odzovemo.

Občestvo v podobi Trojice je tisto, kar človeka loči od posameznika. Iz vere v Boga, ki je Troedini, izhaja dejstvo, da potrebujem bližnje, da bi lahko bil jaz. Resnični človek, resnična oseba sem le, če sem povezan z bližnjimi. Beseda »oseba« pravzaprav pomeni človeka kot »obraz«, ki je obrnjen k bližnjemu in se mu posveča. Naše življenje postaja bolj človeško, kolikor naša narava postaja manj individualna in bolj osebna. To pristno pot v doseganju večje človeškosti lahko vidimo v človeku, ki iz posameznika, ki razume bližnjega kot tekmeca, postane človek, ki prepozna bližnjega kot sopotnika.

Od »všečka« do »amena«
Podoba telesa in njegovih delov nas opominja, da je uporaba družbenega omrežjadopolnilo konkretnemu srečanju, ki se uresničuje po telesu, srcu, očeh, pogledu in dihu bližnjega. Če se internet uporablja kot razširitev ali pričakovanje takšnega srečanja, potem koncept omrežja ne zavaja in ostaja vir za skupnost. Internet je vir, če ga družina uporablja, da bi bila bolj povezana, da bi se srečala za mizo in si zazrla v oči. Internet je vir, če cerkvena skupnost svoje delovanje usklajuje z njegovo pomočjo, da potem skupaj praznuje evharistijo. Internet je vir, če postane priložnost za izmenjavo zgodb in izkušenj o lepoti ali trpljenju, ki so fizično oddaljene od nas, da bi skupaj molili in skupaj poiskali dobro, da bi ponovno odkrili, kaj nas združuje.

Tako lahko preidemo od diagnoze k zdravljenju: odpiramo pot za dialog, za srečanje, za nasmehe, za nežnost ... To je internet, ki ga želimo. Mreža, ki ni namenjena pastem, ampak osvobajanju, varovanju občestva ljudi, ki so svobodni. Že Cerkev sama je mreža, ki jo spleta evharistično občestvo, kjer enotnost ne temelji na »všečkih«, ampak na resnici, na besedi »amen«, s katero se vsakdo oklepa Kristusovega telesa in sprejema bližnje.

V Vatikanu, 24. januarja 2019, na god sv. Frančiška Saleškega

FRANČIŠEK