Dragi bratje in sestre,

tudi danes mnogo ljudi ne pozna Jezusa Kristusa, zato ima misijonsko delo ad gentes (k ljudem), h kateremu so poklicani vsi člani Cerkve, še vedno velik pomen. Cerkev je po svoji naravi misijonska: rodila se je v »izhodu«. Svetovni dan misijonov je poseben trenutek, ko se verniki z raznih celin v molitvi in z dobrimi deli združijo v solidarnosti in podpori mladim Cerkvam v misijonskih deželah. To je praznovanje milosti in veselja. Gre za milost, kajti Sveti Duh, poslan od Očeta, daje modrost in moč vsem, ki so odprti za njegovo delovanje. In gre za veselje, kajti Jezus Kristus, Sin Očeta, poslan, da bi evangeliziral svet, spremlja in podpira našo misijonsko dejavnost. Prav ob Kristusovem veselju in veselju učencev izpostavljam biblično podobo iz evangelija po Luku (prim. Lk 10,21–23).

1. Evangelist pripoveduje, da je Gospod poslal dvainsedemdeset učencev po dva in dva v mesta in vasi, da bi oznanjali, da se je približalo Gospodovo kraljestvo, in bi pripravili ljudi na srečanje z Jezusom. Potem ko so učenci opravili poslanstvo oznanjevanja, so se vrnili h Gospodu polni veselja: veselje je prevladujoč motiv te prve in nepozabne misijonske izkušnje. Učitelj jim odvrne: »Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih. Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: ›Slavim te, Oče […].‹ Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: ›Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!‹« (prim. Lk 10,20–21.23).

Luka predstavlja tri prizore. Najprej Jezus spregovori učencem, nato se obrne k Očetu in zatem spet k njim. Jezus želi, da so učenci deležni njegovega veselja, ki je bilo drugačno ali večje od tistega, ki so ga izkusili sami.

2. Učenci so bili polni veselja, navdušeni nad tem, da ljudi lahko osvobajajo demonov. Kljub temu jih je Jezus opomnil, naj se ne veselijo toliko nad pridobljeno močjo kot nad ljubeznijo, ki so jo dobili, »kajti vaša imena so zapisana v nebesih« (Lk 10,20). Darovana jim je bila namreč izkušnja Božje ljubezni in tudi možnost, da jo delijo naprej. Izkušnja učencev je razlog za veselo hvaležnost, za Jezusovo srce. Luka je ujel to radost v povsem trinitarični perspektivi: ko se je Jezus obrnil k Očetu in se mu zahvalil, »se je razveselil v Svetem Duhu«. Ta trenutek intimnega veselja izvira iz Jezusove globoke sinovske ljubezni do Očeta, Gospoda nebes in zemlje, ki je te stvari prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem (prim. Lk 10,21). Bog je prikril in razkril. V tej molitvi izstopa predvsem »odkriti«. Kaj je Bog razkril in kaj je prikril? Skrivnosti svojega kraljestva, uveljavitev božjega prvenstva v Jezusu ter njegovo zmago nad satanom.

Bog je vse to prikril tistim, ki so preveč polni sami sebe in zahtevajo, da bi že sedaj vse vedeli. Prevzetnost jih »zaslepi«, zato ne puščajo prostora Bogu. Z lahkoto lahko pomislimo na nekatere Jezusove sodobnike, ki jih je večkrat tudi opomnil. Gre za nevarnost, ki je vedno prisotna in zadeva tudi nas. »Otročiči« so preprosti, ponižni, ubogi, zavrženi, brez glasu, utrujeni in obteženi; Jezus jih je imenoval »blaženi«. Pomislimo lahko na Marijo, Jožefa, na galilejske ribiče in učence, ki so bili poklicani na pot med Jezusovim oznanjevanjem.

3. »Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč« (Lk 10,21). Jezusovo trditev moramo razumeti v luči njegove notranje radosti, kjer všečnost nakazuje odrešilni načrt Očeta do ljudi. V kontekstu te všečnosti ali Božje dobrohotnosti se Jezus razveseli, ker se je Oče odločil, da bo ljudi ljubil z enako ljubeznijo, kakor ljubi svojega Sina. Poleg tega nas Luka opominja na radost, podobno Marijini: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku« (Lk 1,47). Gre za veselo novico, ki nas privede do odrešenja. Medtem ko je Marija nosila pod svojim srcem Jezusa, evangelizatorja v pravem pomenu besede, je srečala Elizabeto in se vzradostila v Svetem Duhu, tako da je zapela svoj Magnifikat. Ko je Jezus videl uspeh misijonskega dela svojih učencev in njihovo veselje, se je razveselil v Svetem Duhu in se v molitvi obrnil na svojega Očeta. V obeh primerih gre za veselje zaradi odrešenja, ki se uresničuje, kajti Očetova ljubezen po Sinu in delovanju Svetega Duha prihaja do nas, nas objema in nam omogoča, da vstopimo v trinitarično življenje.

Oče je izvir veselja; Sin je njegovo uresničenje in Sveti Duh njegov animator. Evangelist Matej nam pripoveduje, da nas Sin takoj zatem, ko se je zahvalil Očetu, povabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (apostolska spodbuda Veselje evangelija, 1).

Svojevrstno je tudi srečanje Jezusa in Device Marije, ki je s posebno izkušnjo postala »začetek našega veselja«. Učenci so bili poklicani k življenju z Jezusom in On jih je poslal oznanjat (prim. Mr 3,14); tako so ponovno postali polni veselja. Zakaj ne bi tudi mi vstopili v ta tok veselja?

4. »Velika nevarnost sedanjega sveta z njegovo mnogovrstno in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz osamljene zavesti« (Veselje evangelija, 2). Človeštvo mora zato zajemati iz Kristusovega odrešenja. Učenci so tisti, ki se prepustijo Kristusovi ljubezni in jih zaznamuje gorečnost za Božje kraljestvo, da bi postali prinašalci evangeljskega veselja. Vsi Gospodovi učenci so poklicani, da se napajajo z veseljem do evangelizacije. Škofje imajo kot prvi odgovorni za oznanjevanje nalogo, da omogočajo povezanost lokalne Cerkve v pomoči misijonski dejavnosti. Ta zajema tako veselje do oznanjevanja Jezusa Kristusa v najbolj oddaljenih krajih kot tudi skrb za najbolj uboge.

V številnih pokrajinah primanjkuje duhovnih in redovnih poklicev. Pogosto je razlog za to odsotnost apostolske gorečnosti v skupnosti, ki bi »okužila« mlade, zato jih ne navduši in pritegne. Veselje evangelija izhaja iz srečanja z Jezusom in pomoči ubogim. Zato spodbujam župnijska občestva, gibanja in skupine, da živijo močno bratsko življenje, ki temelji na ljubezni do Jezusa in je pozorna na pomoč potrebnim. Tam, kjer so ljubezen, gorečnost, želja prinašati Kristusa drugim, izvirajo pristni duhovni poklici. Med njimi ne smemo pozabiti laiških misijonarjev. Povečali sta se zavest istovetnosti in misijonskega dela med vernimi laiki v Cerkvi in tudi zavest, da so poklicani prevzeti vse vidnejšo vlogo pri razširjanju evangelija. Za učinkovito apostolsko delovanje je zato pomembna primerna vzgoja.

5. »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Svetovni dan misijonov je tudi trenutek, da poživimo željo in obudimo moralno dolžnost veselega prispevka oznanjevanja k ljudem. Osebni materialni dar je znamenje lastnega darovanja najprej Gospodu, nato tudi bratom; tako ta dar postane orodje oznanjevanja v človeštvu, ki gradi na ljubezni.

Dragi bratje in sestre, na letošnji svetovni dan misijonov imam v mislih predvsem lokalne Cerkve. Ne pustimo, da nam ukradejo veselje do evangelizacije! Vabim vas, da se potopite v veselje evangelija in se napajate v ljubezni, ki bo sposobna razsvetliti vaš misijonski poklic. Spodbujam vas, da si prikličete v spomin »prvo ljubezen«, s katero je Gospod Jezus Kristus ogrel srce vsakega izmed vas, ne zaradi nostalgije, ampak da bi vztrajali v veselju. Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z Njim, ko izpolnjuje njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko ljubezen.

K Mariji, vzoru ponižne in vesele evangelizacije, obračamo svojo molitev, da bi Cerkev postala hiša za mnoge, mati vsem narodom, in bi omogočila rojstvo novega sveta.

V Vatikanu, 8. junija 2014, na binkoštni praznik.

Frančišek