Ne gre le za migrante

Dragi bratje in sestre,

vera nam zagotavlja, da je na skrivnosten način Božje kraljestvo že navzoče tukaj na zemlji (prim. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 39). Toda v času, v katerem živimo, nas preveva žalost ob pogledu na ovire in nasprotovanja, s katerimi se srečuje. Nasilni spopadi in načelne vojne še naprej ločujejo človeštvo. Krivice in diskriminacija si sledijo ena za drugo. Gospodarska in socialna neravnovesja na lokalni in svetovni ravni so zelo težko obvladljiva. Poleg tega ceno za našteto plačujejo najrevnejši med revnimi in socialno najbolj ogroženi.

Gospodarsko najnaprednejše družbe so priča rastočemu trendu skrajnega individualizma v povezavi z utilitaristično miselnostjo, ki ga krepijo mediji in ki ustvarja »globalizacijo ravnodušnosti«. Migranti, begunci, razseljene osebe in žrtve trgovine z ljudmi so v tem scenariju postali simboli izključenosti. Poleg tega, da živijo v težkih socialnih razmerah, ki so posledica njihovega položaja, nanje pogosto gledamo zviška in jih pojmujemo kot vir vseh družbenih težav. Takšen odnos kaže na moralni propad, s katerim se bomo morali soočiti, če bomo še naprej popuščali kulturi odmetavanja. Če bo nadaljevali tako, obstaja dejanska nevarnost, da bo vsakdo, ki ne bo v okviru sprejetih meril telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, potisnjen v ozadje in izključen.

Zato je navzočnost migrantov, beguncevin ranljivih ljudi nasplohvabilo k povrnitvi nekaterih bistvenih razsežnosti krščanskega obstoja in človečnosti, za katere je nevarno, da jih v cvetoči družbi prezremo. Ne gre le za migrante. Ko jim izkazujemo svojo skrb, izkazujemo tudi skrb zase, za vsakogar. Ko skrbimo zanje, rastemo vsi. Ko jih poslušamo, dajemo glas tudi tistemu v sebi, kar morda skrivamo, ker dandanes ni spoštovano.

»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,27). Ne gre le za migrante – gre tudi za naše strahove. Zaradi znakov hudobije, ki jih vidimo okrog sebe, se krepi »naš strah pred 'drugim'«, pred neznanci, pred ljudmi na obrobju, pred tujci ... To je danes še zlasti vidno, ko se soočamo s prihodom migrantov in beguncev, ki trkajo na naša vrata, da bi našli zaščito, varnost in boljšo prihodnost. Do neke mere je naš strah upravičen tudi zato, ker na to srečanje nismo dovolj dobro pripravljeni« (Homilija v Sacrofanu, 15. februarja 2019). Težava pa ni v naših dvomih in strahovih, ampak v tem, da ti pogojujejo naš način razmišljanja in delovanja vse do tega, da postanemo nestrpni, zaprti in – ne da bi se tega zavedali – morda celo rasistični. Tako nam strah vzame željo in zmožnost, da bi se srečali z drugim, s človekom, ki je drugačen od nas. Strah nam vzame priložnost, da bi se srečali z Gospodom (prim. Homilija pri maši ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev, 14. januarja 2018).

»Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji?« (Mt 5,46). Ne gre le za migrante – gre za dejavno ljubezen. Z dejanji ljubezni izkazujemo svojo vero (prim. Jak 2,18). In najvišja oblika dejavne ljubezni je tista, ki jo izkažemo ljudem, ki nam ne morejo povrniti ali se morda niti zahvaliti. »Gre tudi za obraz, ki ga želimo dati svoji družbi, in za vrednost vsakega človeškega življenja. [...] Napredek naših narodov [...] je odvisen predvsem od naše odprtosti, da se nas dotaknejo in nas ganejo tisti, ki potrkajo na naša vrata. Njihovi obrazi uničujejo in razkrinkavajo vse lažne malike, ki lahko prevzamejo naša življenja in jih zasužnjijo, malike, ki obljubljajo zavajajočo, bežno srečo, ki je slepa za življenja in trpljenje drugih« (Govor v škofijski Karitas v Rabatu, 30. marca 2019).

»Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil« (Lk 10,33). Ne gre samo za migrante – gre za našo človečnost. Sočutje je nagovorilo Samarijana, ki je bil v judovskih očeh tujec, da ni šel mimo. Sočutja ni mogoče razložiti na zgolj razumski ravni. Sočutje zaigra na najbolj občutljive strune naše človečnosti in sproži živahno potrebo po tem, da bi bili »bližnji« vsem tistim, ki so v težavah. Kot nas uči sam Jezus (prim. Mt 9,35–36; 14,13–14; 15,32–37), biti sočuten pomeni prepoznati trpljenje drugega in nemudoma ukrepati, da bi njegove rane omilili, jih zacelili in ga rešili. Biti sočuten pomeni ustvariti prostor za nežnost, ki jo današnja družba pogosto spregleda. »Odpiranje sebe drugim ne vodi v siromašenje, temveč v bogatitev, ker nam omogoča večjo človečnost: da prepoznavamo sebe kot udeleženca v večji celoti in svoje življenje razumemo kot dar za druge, ki mu niso cilj lastni interesi, temveč dobro človeštva« (Govor v mošeji Heydarja Alijeva v Bakuju, 2. oktobra 2016).

»Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10). Ne gre le za migrante – gre za to, da nikogar ne izključujemo. Današnji svet do izključenih postaja vse bolj elitističen in krut. V državah v razvoju se še naprej izčrpavajo najboljši naravni in človeški viri v korist nekaterih privilegiranih trgov. Vojne prizadenejo le nekatere regije sveta, orožje zanje pa izdelujejo in prodajajo v drugih regijah, ki niso pripravljene nuditi zatočišča beguncem, posledicam spopadov. Ceno vedno plačujejo majhni, ubogi, najranljivejši, ki jim ne dovolimo, da bi sedeli za mizo. Njim od gostije ostanejo le »drobtine« (prim. Lk 16,19–21). Kot »potujoča Cerkev« […] znamo narediti prvi korak, smelo prevzamemo pobudo, gremo naproti, iščemo oddaljene in pridemo na razpotja ter povabimo izključene« (Veselje evangelija, 24). V razvoju, ki izključuje, bogati postajajo še bogatejši in revni še revnejši. Po drugi strani pa resnični razvoj vključuje vse moške in ženske na svetu, spodbuja njihovo celostno rast in skrbi za prihodnje generacije.

»Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,43–44). Ne gre le za migrante – gre za to, da zadnje postavimo na prvo mesto. Jezus Kristus nas prosi, naj ne popuščamo logiki sveta, ki opravičuje nepravičnost do drugih zaradi lastne koristi ali koristi lastne skupine: »Najprej jaz, potem pa drugi!« Pravi moto krščanstva je: »Zadnji bodo prvi!« »Individualistični duh je plodna zemlja za rast brezbrižnosti do naših bližnjih, v luči katere nanje gledamo zgolj z ekonomskega vidika, premalo skrbimo za njihovo človečnost in nazadnje vodi v občutke strahu in cinizma. Ali ni res, da imamo do revnih, odrinjenih na rob in najmanjših v družbi pogosto takšen odnos? In koliko teh 'najmanjših' imamo v naših družbah! Med njimi mislim predvsem na migrante, ki nosijo bremena težkih socialnih razmer in trpljenja, ko vsak dan, pogosto v obupu, iščejo prostor, kjer bi živeli v miru in dostojanstvu« (Govor diplomatskemu zboru, 11. januarja 2016). V logiki evangelija bodo zadnji prvi, zato jim moramo služiti.

»Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Ne gre le za migrante – gre za človeka v celoti in za vse ljudi. V Jezusovih besedah naletimo na jedro njegovega poslanstva: poskrbeti, da bi vsi prejeli dar življenja v njegovi polnosti, v skladu z Očetovo voljo. Osebo moramo v vseh njenih vidikih, vključno z duhovno razsežnostjo, v vsaki politični dejavnosti, v vsakem načrtu, v vsakem pastoralnem delovanju postaviti v središče. To velja za vse ljudi, kajti treba je priznati njihovo temeljno enakost. Posledično se razvoj »ne omejuje le na gospodarsko rast. Če naj bo pristen, mora biti celosten, to se pravi, pomagati mora najprej vsakemu človeku in celotnemu človeku« (sveti Pavel VI., O delu za razvoj narodov, 14).

»Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Ne gre le za migrante – gre za gradnjo Božjega in človekovega mesta. V našem času, ki ga lahko imenujemo tudi obdobje migracij, mnogi nedolžni ljudje postanejo žrtve »velike prevare« neomejenega tehnološkega in potrošniškega napredka (prim. Hvaljen, moj Gospod, 34). Zato se odpravijo proti »raju«, ki njihova pričakovanja neizogibno pušča na cedilu. Njihova navzočnost, ki je včasih neprijetna, pomaga v pravi luči prikazati mit o napredku, ki koristi manjšini, sloni pa na izkoriščanju mnogih. Zato moramo najprej videti sami »in nato pomagati drugim, da vidijo, kako migranti in begunci ne predstavljajo le problemov, ki jih moramo rešiti, temveč da so bratje in sestre, ki naj jih sprejmemo, spoštujemo in ljubimo. Migranti in begunci predstavljajo priložnost, ki nam jo naklanja Božja previdnost, da bi gradili bolj pravično družbo, bolj popolno demokracijo, bolj solidarno državo, bolj bratski svet in bolj odprto krščansko skupnost v skladu z evangelijem« (Sporočilo za svetovni dan migrantov in beguncev2014).

Dragi bratje in sestre, odgovor na izzive sodobnih migracij lahko povzamemo s štirimi glagoli: sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključevati. Ti glagoli pa ne veljajo le za migrante in begunce. Opisujejo cerkveno poslanstvo v dobro vseh tistih, ki živijo na robu preživetja, ki jih je treba sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključevati. Če bomo te štiri glagole uresničevali, bomo pomagali graditi Božje in človeško mesto. Spodbujali bomo celostni razvoj vseh ljudi. Poleg tega bomo tudi svetovni skupnosti pomagali dosegati cilje trajnostnega razvoja, ki si jih je zastavila sama in bi jih brez takšnega pristopa težko dosegla.

Pri vsem tem torej ne gre le migrante, ampak za vse nas ter za sedanjost in prihodnost človeške družine. Migranti, zlasti najbolj ranljivi, nam pomagajo razbirati »znamenja časov«. Gospod nas po njih kliče k spreobrnjenju, nas osvobaja izključevanja, brezbrižnosti in kulture odmetavanja. Gospod nas po njih vabi, da v polnosti sprejmemo svoje krščansko življenje in prispevamo, vsak v skladu s svojo poklicanostjo, k izgradnji sveta, ki bo vse bolj v sozvočju z Božjim načrtom.

S tem pobožnim upanjem in po priprošnji Device Marije, Božje Matere, kličem obilnega Božjega blagoslova na migrante in begunce po vsem svetu ter na vse tiste, ki jih spremljajo na njihovi poti.

V Vatikanu, 27. maja 2019

Frančišek