V četrtek, 21. maja 2020, je izšla obsežna poslanica svetega očeta Frančiška Papeškim misijonskim družbam, ki naj bi se v teh dneh zbrali v Vatikanu na svojem letnem generalnem zasedanju.
Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vaša stvar da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,6-9).
Potem ko je Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sedel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala (Mr 16,19-20).
Peljal jih je ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga (Lk 24,50-53).
Dragi bratje in sestre!
Letos sem se odločil, da bom sodeloval na vaši letni skupščini 21. maja, na praznik Gospodovega vnebohoda. Potem je bila skupščina odpovedana zaradi pandemije, ki nas vse prizadeva. Zato sem vsem vam hotel poslati to sporočilo, da bi vam kljub vsemu povedal stvari, ki sem jih imel v srcu. Ta krščanski praznik v nepredstavljivih časih, ki jih doživljamo, se mi zdi še bolj rodoviten glede predlogov za pot in poslanstvo vsakega izmed nas in celotne Cerkve.
Vnebohod obhajamo kot praznik, in vendar nas spominja na Jezusovo slovo od svojih učencev in od tega sveta. Gospod gre v nebo in vzhodna liturgija govori o začudenju angelov, ko so videli človeka, ki se s svojim telesom povzpne na Očetovo desnico. Kljub temu, da se bo Kristus vsak čas vzpel v nebesa, se zdi, da učenci – ki so ga videli tudi vstalega – še vedno niso dobro razumeli, kaj se je zgodilo. On je na tem, da začne izpolnjevati svoje kraljestvo, oni pa se še vedno izgubljajo za svojimi domnevami. Sprašujejo ga, če bo obnovil izraelsko kraljestvo (prim. Apd 1,6). Ko pa jih Kristus zapusti, se namesto, da bi bili žalostni, vračajo v Jeruzalem »v velikem veselju«, kakor piše Luka (prim. 24,52). To bi bilo nekaj čudnega, če Jezus ne bi nečesa storil. Jezus jim je namreč že obljubil moč Svetega Duha, ki se bo ob binkoštih spustil nadnje. Ta čudež spremeni stvari. Oni postanejo bolj samozavestni, ko vse zaupajo Gospodu. So polni veselja. In veselje v njih je polnost tolažbe, polnost Gospodove navzočnosti.
Pavel piše Galačanom, da polnost veselja apostolov ni učinek čustev, ki bi jih zadovoljila in razveselila. To je prekipevajoče veselje, ki ga lahko doživljamo samo kot sad in dar Svetega Duha (prim. 5,22). Prejeti veselje Duha je milost. In to je edina moč, ki jo lahko imamo za oznanjevanje evangelija, za izpovedovanje vere v Gospoda. Vera je pričevanje veselja, ki nam ga daje Gospod. Takšnega veselja si nihče ne more dati sam.
Preden je Jezus odšel, je svojim rekel, da jim bo poslal Duha, Tolažnika. Tako je Duhu izročil apostolsko delovanje Cerkve skozi vso zgodovino, do svojega ponovnega prihoda. Skrivnost vnebohoda skupaj z izlitjem Duha na binkošti za vedno vtisne in prenese na poslanstvo Cerkve njeno najbolj intimno genetsko potezo: namreč da je delo Svetega Duha in ne posledica naših razmišljanj in namenov. To je poteza, ki poslanstvo lahko naredi rodovitno in ga obvaruje vsake domnevne samozadostnosti, skušnjave, da bi Kristusovo telo – ki je šlo v nebesa – vzeli za talca zaradi lastnih klerikalnih oblastnih projektov.
Kadar v poslanstvu Cerkve ne doumemo in spoznamo dejanskega in učinkovitega dela Svetega Duha, pomeni, da so celo besede poslanstva – tudi najbolj točne, tudi najbolj domišljene – postale kot »govori človeške modrosti«, uporabljeni za to, da bi dali slavo sami sebi ali da bi odmaknili in zakrinkali svoje notranje puščave.
Veselje evangelija
Odrešenje je srečanje z Jezusom, ki nas ima rad in nam odpušča, ko nam pošilja Duha, ki nas tolaži in brani. Odrešenje ni posledica naših misijonarskih pobud in ne naših govorov o učlovečenju Besede. Odrešenje se za vsakogar lahko zgodi samo skozi pogled v srečanju z Njim, ki nas kliče. Zaradi tega se skrivnost posebne ljubezni začenja in se lahko začne samo v vzgibu veselja, hvaležnosti. Veselje evangelija, »veliko veselje« ubogih žena, ki so na velikonočno jutro šle h Kristusovemu grobu in odkrile, da je prazen, ter potem prve srečale vstalega Jezusa in tekle to povedat drugim (prim. Mt 28,8-10). Samo na ta način lahko izbranost in izvoljenost pred celim svetom z našimi življenji pričuje o slavi vstalega Kristusa.
V vsakem človeškem položaju so priče tisti, ki potrdijo, kar je izvršil nekdo drug. V tem smislu in samo v tem smislu smo mi lahko priče Kristusa in njegovega Duha. Po vnebohodu, kot pripoveduje zaključek Markovega evangelija, so apostoli in učenci »šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala« (16,20). Kristus s svojim Duhom izpričuje samega sebe po delih, ki jih uresničuje v nas in po nas. Cerkev – je pojasnjeval že sv. Avguštin – ne bi molila h Gospodu, da bi prosila, naj bo vera podarjena tistim, ki Kristusa ne poznajo, če ne bi verovala, da Bog sam obrača in priteguje k sebi voljo ljudi. Cerkev ne bi spodbujala k molitvi svojih otrok, da prosijo Gospoda, da bi vztrajali v veri v Kristusa, če ne bi verovala, da ima ravno Gospod v roki naša srca. Če bi namreč Cerkev Njega prosila za vse te stvari, mislila pa bi, da si jih lahko da sama, bi pomenilo, da so vse njene molitve nepristne, da so prazni obrazci, »način govorjenja«, spodobnosti, ki jih nalaga cerkveni konformizem (prim. Il dono della perseveranza. A Prospero e Ilario, 23, 63).
Če ne priznamo, da je vera Božji dar, tudi molitve, ki jih Cerkev namenja Njemu, nimajo smisla. Skoznje se prav tako ne izrazi nobena iskrena zavzetost za srečo in odrešenje drugih in tistih, ki ne priznavajo vstalega Kristusa, četudi ves čas porabimo za organizacijo spreobrnjenja sveta v krščanstvo.
Sveti Duh prižiga in varuje vero v srcih in priznanje tega dejstva spremeni vse. Duh je namreč tisti, ki vžiga in oživlja poslanstvo, mu vtiska »genetska« znamenja, posamezne poudarke in kretnje, zaradi česar je oznanjevanje evangelija in izpovedovanje krščanske vere nekaj drugega v primerjavi z vsakim političnim ali kulturnim, psihološkim ali verskim prozelitizmom.
Veliko teh značilnih potez poslanstva sem navedel v apostolski spodbudi Veselje evangelija. Nekaj jih povzemam.
Privlačnost. Skrivnost odrešenja je vstopila v svet in deluje naprej preko privlačnosti, ki lahko očara srca mož in žena, ker je in se kaže bolj privlačna od zapeljivosti, ki naredi vtis na sebičnost, ki je posledica greha. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal,« pravi Jezus v Janezovem evangeliju (6,44). Cerkev je vedno ponavljala, da se hodi za Jezusom in se oznanja njegov evangelij zaradi moči privlačnosti Kristusa samega in njegovega Duha. Cerkev – je dejal papež Benedikt XVI. – v svetu raste zaradi privlačnosti in ne zaradi prozelitizma (prim. Homilija pri maši ob začetku 5. generalne konference škofov Latinske Amerike in Karibov, Aparecida, 13. maja 2007: AAS 99 [2007], 437). Sv. Avguštin je dejal, da se nam Kristus razodeva tako, da nas privlači. Za ponazoritev te privlačnosti je navedel pesnika Virgila, po katerem vsakega privlači tisto, kar mu je všeč. Jezus ne prepriča samo naše volje, ampak tudi pritegne naše zadovoljstvo (Komentar k Janezovemu evangeliju, 26,4). Če bomo sledili Jezusu, srečni, da nas je pritegnil, bodo drugi to opazili. In morda bodo presenečeni. Veselje, ki izžareva iz tistih, ki sta jih pritegnila Kristus in njegov Duh, lahko naredi rodovitno vsako misijonarsko pobudo.
Hvaležnost in zastonjskost. Veselje ob oznanjevanju evangelija vedno sije na ozadju hvaležnega spomina. Apostoli niso nikoli pozabili trenutka, ko se je Jezus dotaknil njihovega srca: »Bilo je okrog desete ure« (Jn 1,39). Dogodek Cerkve zablesti, kadar se v njej kaže hvaležnost za zastonjsko Božjo pobudo, ker »nas je vzljubil« prvi (1 Jn 4,10), saj je Bog tisti, »ki daje rast« (1 Kor 3,7). Ljubeča Gospodova naklonjenost nas preseneča, čudenja pa po sami naravi mi ne moremo ne posedovati in tudi ne vsiliti. Ne moremo se »čuditi na silo«. Samo tako se lahko razcveti čudež zastonjskosti, zastonjskega daru samega sebe. Tudi misijonarske gorečnosti ne moremo nikoli doseči kot posledico razmišljanja in računanja. Stopiti v »stanje poslanstva« je odsev hvaležnosti. Je odgovor človeka, ki zaradi hvaležnosti postane poslušen Duhu in je zato svoboden. Če ne bi dojeli Gospodove naklonjenosti, ki nas dela hvaležne, bi celo spoznanje resnice in samo spoznanje Boga, ki bi se izpostavljala kot posest, ki jo treba doseči s svojimi močmi, dejansko postala »črka, ki ubija« (prim. 2 Kor 3,6), kakor sta kot prva pokazala sv. Pavel in sv. Avguštin. Samo v svobodi hvaležnosti v resnici spoznamo Gospoda. Ničemur pa ne služi in predvsem ni primerno vztrajati pri tem, da bi misijonsko dejavnost in oznanjevanje evangelija predstavljali, kot bi bila zavezujoča dolžnost, neke vrste »pogodbena obveznost« krščenih.
Ponižnost. Če resnica in vera, če sreča in odrešenje niso naša posest, cilj, ki ga dosežemo s svojimi zaslugami, lahko Kristusov evangelij oznanjamo samo s ponižnostjo. Nikoli ne smemo misliti, da služimo poslanstvu Cerkve z nadutostjo kot posamezniki in preko naprav, z oholostjo, ki tudi dar zakramentov in najbolj pristne besede krščanske vere popači v plen, ki smo si ga zaslužili. Lahko smo ponižni, ne zaradi dobre vzgoje, ne ker bi želeli izpasti privlačni. Ponižni smo, če sledimo Kristusu, ki je svojim rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Sv. Avguštin se sprašuje, zakaj se je Jezus po vstajenju dal videti samo svojim učencem, ne pa tistim, ki so ga križali; in odgovarja, da Jezus ni hotel dati vtisa, da »bi na tak način izzival svoje morilce. Zanj je bilo bolj pomembno naučiti ponižnosti prijatelje, kot pa sovražnikom očitati resnico« (Govor 284, 6).
Olajšati, ne zapletati. Naslednja poteza pristnega misijonarskega dela se nanaša na Jezusovo potrpežljivost, ki je tudi v evangeljskih pripovedih vedno z usmiljenjem spremljal korake rasti pri ljudeh. Majhen korak sredi velikih človeških omejenosti lahko Božjemu srcu prinese več zadovoljstva kot velikanski koraki nekoga, ki v življenju napreduje brez velikih težav. Misijonarsko srce spozna stvarno stanje, v katerem se nahajajo ljudje, z njihovimi omejenostmi, grehi, krhkostjo, in postane »slabotno s slabotnimi« (1 Kor 9,22). »Oditi« na misijon, da bi prišli do človeških obrobij, ne pomeni tavati brez smeri in smisla kot nepotrpežljivi prodajalci, ki se pritožujejo, ker so ljudje preveč neomikani in primitivni, da bi se zanimali za njihovo blago. Včasih gre za upočasnitev koraka, da bi spremljali nekoga, ki je ostal na robu ceste. Včasih je potrebno posnemati očeta iz prilike o izgubljenem sinu, ki pusti vrata odprta in vsak dan preiskuje obzorje, ko čaka vrnitev svojega sina (prim. Lk 15,20). Cerkev ni carina in kdor na kakršen koli način sodeluje pri poslanstvu Cerkve, je poklican, da ne dodaja nepotrebnih bremen že tako utrujenim življenjem ljudi, da ne nalaga prefinjenih in napornih vzgojnih poti, da bi užival to, kar Gospod podarja z lahkoto. Ne postavljajmo ovir želji Jezusa, ki moli za vsakega izmed nas in želi ozdraviti vse, odrešiti vse.
Bližina v življenju »v dejanju«. Jezus je svoje prve učence srečal na obali Galilejskega jezera, ko so bili zatopljeni v svoje delo. Ni jih srečal na kakem sestanku ali na seminarju za vzgojo ali v templju. Jezusovo oznanilo odrešenja ljudi vedno doseže tam, kjer so in takšne, kakršni so, v njihovem dejanskem življenju. Vsakdanjost življenja, soudeležba pri potrebah, upanju in problemih je prostor in pogoj, v katerem lahko tisti, ki je spoznal Kristusovo ljubezen in prejel dar Svetega Duha, daje razlog za vero, upanje in ljubezen tistim, ki po tem sprašujejo, ko hodi skupaj z drugimi, poleg vseh. Zlasti v času, v katerem živimo, ne gre za to, da bi si izmišljali »posvečene« tečaje usposabljanja, da bi ustvarjali vzporedne svetove, da bi ustvarjali medijske mehurčke, v katerih bi odmevali naši slogani, naše izjave o namenih, zreducirane na pomirjajoče »deklaracijske nominalizme«. Kot primer sem že večkrat omenil, da so v Cerkvi tudi taki, ki vzneseno ponavljajo slogan »Sedaj je ura laikov!«, medtem ko se zdi, da se je ura ustavila.
»Sensus fidei« Božjega ljudstva. V svetu obstaja stvarnost, ki ima neke vrste »nos« za Svetega Duha in njegovo delovanje. Gre za Božje ljudstvo, ki ga je Jezus poklical in vzljubil, in ki s svoje strani še naprej išče Njega in v skrbeh življenja stalno sprašuje po Njem. Božje ljudstvo prosi za dar njegovega Duha: svoje pričakovanje zaupa preprostim besedam molitve in nikdar ne uživa v domnevni samozadostnosti. Sveto Božje ljudstvo, ki ga je Gospod zbral in mazilil, postane v moči tega maziljenja nezmotljivo »v verovanju«, kakor uči izročilo Cerkve. Delo Svetega Duha oskrbi verno ljudstvo s »čutom« vere – sensus fidei, ki mu pomaga, da se ne moti, ko veruje Božje reči, tudi če ne pozna teoloških utemeljitev in formul, da bi definiralo darove, ki jih doživlja. Skrivnost ljudstva, ki roma, ki s svojo ljudsko duhovnostjo hodi v svetišča in se zaupa Jezusu, Mariji in svetnikom, dosega in kaže sonaravnost s svobodno in zastonjsko Božjo pobudo, ne da bi moralo slediti načrtom pastoralne mobilizacije.
Posebna ljubezen do malih in ubogih. Vsak misijonarski polet, če ga žene Sveti Duh, kaže posebno ljubezen do ubogih in malih kot znamenje in odsev Gospodove naklonjenosti do njih. Ljudje, ki so neposredno vključeni v misijonarske pobude in strukture Cerkve, ne smejo nikoli opravičevati nepozornosti do ubogih z izgovorom – v nekaterih cerkvenih okoljih ga veliko uporabljajo – da mora svoje moči osredotočiti na naloge, ki so za misijon prednostne. Posebna ljubezen do ubogih za Cerkev ni izbirna možnost.
Zgoraj opisane dinamike in pristopi so del poslanstva Cerkve, ki jo oživlja Sveti Duh. Ponavadi se v cerkvenih izjavah in govorih priznava in potrdi potreba po Svetem Duhu kot viru poslanstva Cerkve. A dogaja se tudi, da se to priznanje skrči na neke vrste »formalni poklon« Sveti Trojici, nekakšno konvencionalno uvodno formulo za teološke razprave in pastoralne načrte. V Cerkvi je veliko situacij, ko prvenstvo milosti ostane samo teoretična podmena, abstraktna formula. Dogaja se, da veliko pobud in organizmov, povezanih s Cerkvijo, namesto da bi pustile, da iz njih preseva delovanje Svetega Duha, na koncu izpričujejo zgolj svoje ukvarjanje s seboj. Zdi se, da je številne cerkvene sisteme na vseh ravneh vsrkala obsedenost s promocijo sebe in svojih pobud. Kot bi bilo to cilj in obzorje njihovega poslanstva.
Do tukaj sem hotel povzeti in ponovno predložiti merila in pobude o poslanstvu Cerkve, ki sem jih obširneje že izpostavil v apostolski spodbudi Veselje evangelija. To sem storil, ker verjamem, da je tudi za PMD koristno in rodovitno – in ne odložljivo – soočiti se s temi merili in predlogi na tem delu svoje poti.
PMD in sedanji čas
Talenti, ki jih je treba razviti, skušnjave in bolezni, ki se jim moramo izogibati.
Kam naj se ozremo za sedanjost in prihodnost PMD? Kakšen balast grozi, da bo otežil pot?
V podobi identitete Papeških misijonskih družb odkrivamo nekatere značilne poteze – nekatere so tako rekoč genetske, druge pridobljene na zgodovinski poti – ki jih pogosto prezremo ali jih jemljemo kot samoumevne. Vendar pa lahko prav te poteze, zlasti v sedanjem času, varujejo in napravljajo dragocen prispevek te »mreže« vesoljnemu misijonu, h kateremu je poklicana celotna Cerkev.
- Misijonske družbe so se rodile spontano, iz misijonarske gorečnosti, izražene po veri krščenih. Med Misijonskimi družbami in sensus fidei, ki je v verovanju zvestega Božjega ljudstva nezmotljiv, je in ostaja notranje sozvočje, domačnost.
- Misijonske družbe so vse od začetka napredovale po dveh »tirih« ali bolje vzdolž dveh nasipov, ki sta vedno vzporedna, in sta v svoji elementarnosti vedno domača srcu Božjega ljudstva: eden je molitev, drugi je ljubezen v obliki miloščine, ki »rešuje smrti in očiščuje vsakega greha« (Tob 12,9), »goreča ljubezen«, »ki pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8). Začetniki Misijonskih družb, začenši s Pauline Jaricot, si niso izmislili molitev in del, katerim bi zaupali svoje želje glede oznanjevanja evangelija, ampak so jih preprosto črpali iz neizčrpnega zaklada drž, ki so za Božje ljudstvo na poti skozi zgodovino najbolj domače in običajne.
- Misijonske družbe, ki so zastonjsko nastale v življenju Božjega ljudstva, so po njihovi preprosti in konkretni obliki prepoznali rimska Cerkev in njeni škofje, ki so v zadnjem stoletju prosili, da bi jih lahko sprejeli kot značilna orodja služenja vesoljni Cerkvi. Na ta način je bila tem družbam pripisana oznaka »Papeške«. Od tega trenutka dalje v podobi PMD izstopa njihova značilnost orodja za služenje in podporo posebnih Cerkva, v oznanjevanju evangelija. Na isti način so se Papeške misijonske družbe poslušno ponudile kot orodje služenja Cerkvi v okrilju njenega vesoljnega poslanstva, ki ga vrši papež in rimska Cerkev, ki »predseduje v ljubezni«. Na ta način so Papeške misijonske družbe s svojo potjo, ne da bi vstopale v zapletene teološke razprave, zanikale argumente tistih, ki tudi v cerkvenih okoljih neprimerno postavljajo v nasprotje karizme in ustanove, ko odnose med temi resničnostmi vedno berejo preko zavajajoče »dialektike načel«. Medtem ko v Cerkvi tudi stalne strukturne prvine – kot so zakramenti, duhovništvo in apostolsko nasledstvo – nenehno ponovno ustvarja Sveti Duh in niso na voljo Cerkvi kot predmet pridobljene posesti (prim. Kard. J. Ratzinger, I movimenti ecclesiali e la loro collocazione teologica. Nagovor na svetovnem srečanju cerkvenih gibanj, Rim, 27-29 maj 1998).
- Misijonske družbe so se od svojega prvega širjenja oblikovale kot kapilarna mreža, razširjena v Božjem ljudstvu, popolnoma zasidrana in dejansko »imanentna« mrežam prej obstoječih ustanov in resničnosti cerkvenega življenja, kot so škofije, župnije, redovne skupnosti. Posebne poklicanosti ljudi, vključenih v misijonske družbe, niso nikoli videli in razumeli kot alternativno pot, kot »zunanjo« pripadnost glede na redne oblike življenja posebnih Cerkva. Spodbujanje k molitvi in zbiranju sredstev za misijone so vedno vršili kot služenje cerkvenemu občestvu.
- Misijonske družbe, ki so sčasoma postale mreža, razširjena po vseh celinah, po svoji oblikovanosti odsevajo raznoterost poudarkov, pogojev, problemov in darov, ki so značilni za življenje Cerkve na različnih krajih sveta. Ta pluralnost lahko zavaruje pred ideološkimi poenotenji in kulturnimi enostranskostmi. V tem smislu lahko tudi preko PMD doživljamo skrivnost vesoljnosti Cerkve, v kateri nenehno delovanje Svetega Duha ustvarja ubranost med različnimi glasovi, medtem ko rimski škof s svojo službo ljubezni, ki jo izvršuje tudi preko Papeških misijonskih družb, varuje edinost v veri.
Vse doslej opisane značilnosti lahko pomagajo Papeškim misijonskim družbam, da se izognejo pastem in boleznim, ki prežijo na njihovi poti in na poti tolikih drugih cerkvenih ustanov. Nekaj jih bom izpostavil.
Pasti, ki se jim moramo izogniti
Samozadostnost. Poleg dobrih namenov posameznikov Cerkvene organizacije in ustanove včasih zapadejo zapiranju vase, ko moči in pozornost namenjajo predvsem lastni promociji in oglaševalskemu načinu slavljenja svojih pobud. Za druge se zdi, da jim gospoduje obsedenost z nenehnim ponovnim določanjem svoje pomembnosti in prostora znotraj Cerkve, kar opravičujejo s tem, da hočejo kar najbolje oživiti svoje poslanstvo. Na ta način – je nekoč dejal tedanji kardinal Joseph Ratzinger – se goji varljiva predstava, da je nekdo toliko bolj kristjan, kolikor bolj se ukvarja od znotraj s Cerkvenimi strukturami, medtem ko v resnici skoraj vsi krščeni vero, upanje in ljubezen živijo v svojem vsakdanjem življenju, ne da bi se kdaj pojavili v cerkvenih odborih in ne da bi se ukvarjali z najnovejšim razvojem cerkvene politike (prim. Una compagnia sempre riformanda, Predavanje na srečanju v Riminiju, 1. septembra 1990).
Nemir ukazovanja. Včasih se zgodi, da se ustanove in organizmi, ki so nastali zato, da bi pomagali cerkvenim skupnostim, s tem da služijo darovom, ki jih je v njih prebudil Sveti Duh, sčasoma začnejo težiti za tem, da bi izvrševali premoč in nadzor nad skupnostmi, ki bi jim morali služiti. Takšno obnašanje skoraj vedno spremlja domišljanje, da opravljamo vlogo »varuhov«, ki delijo potrdila o upravičenosti v odnosu do drugih. V teh primerih se dejansko obnašamo, kot bi bila Cerkev proizvod naših analiz, naših programov, dogovorov in odločitev.
Elitizem. Med člani organizmov in ustanov, organiziranih v Cerkvi, se večkrat širi elitistični občutek, neizrečena misel o pripadnosti aristokraciji. Neki višji razred specialistov, ki skuša razširiti svoj prostor s pajdašenjem ali v tekmovanju z drugimi cerkvenimi elitami, in svoje pripadnike uči v skladu s svetno logiko aktivnega delovanja ali tehnično-profesionalne usposobljenosti, vedno s prvenstvenim namenom spodbujati lastne oligarhične pravice.
Izolacija od ljudstva. Skušnjavo elitizma v nekaterih ustanovah, povezanih s Cerkvijo, včasih spremlja čut večvrednosti in nestrpnosti do množice krščenih, do Božjega ljudstva, ki morda hodi v župnije in svetišča, a v njem ni »aktivistov«, ki so dejavni v katoliških organizacijah. V teh primerih se tudi na Božje ljudstvo gleda kot na nedejavno maso, ki jo je stalno treba spodbujati in mobilizirati preko »ozaveščanja«, ki ga je treba spodbujati z utemeljevanjem, pozivi, poučevanjem. Deluje se, kot bi bila gotovost vere posledica prepričevalnega govora ali metod usposabljanja.
Abstrakcija. Kadar organizmi in ustanove, povezane s Cerkvijo, postanejo samozadostni, izgubijo stik z resničnostjo in zbolijo za abstrakcijo. Množijo se nekoristni kraji strateškega obdelovanja, da bi pripravili načrte in smernice, ki služijo samo kot sredstva samopromocije tistega, ki si jih izmišlja. Vzamejo problem in ga razčlenjujejo v intelektualnih laboratorijih, v katerih je vse prirejeno, polakirano glede na prednostne ideološke ključe. Kjer se zunaj stvarnega konteksta vse kristalizira v videz, celo navezovanje na vero ali besedno sklicevanje na Jezusa in Svetega Duha.
Funkcionalizem. Samozadostne in elitistične organizacije tudi v Cerkvi pogosto vse stavijo na posnemanje svetnih vzorov učinkovitosti, kot so tisti, ki jih vsiljuje zaostrena gospodarska in družbena konkurenca. Odločitev za funkcionalizem zagotavlja iluzijo »urejanja problemov« z umirjenostjo, držo stvari pod nadzorom, večanjem lastne pomembnosti, izboljšanjem rednega upravljanja obstoječega. Toda kot sem vam rekel že na srečanju, ki smo ga imeli leta 2016, je Cerkev, ki se boji zaupati Božji milosti in stavi na učinkovitost aparatov, že mrtva, četudi bodo strukture in programi v dobro klerikov in »samozaposlenih« laikov trajale še stoletja.
Nasveti za pot
Ko gledamo na sedanjost in prihodnost in tudi na poti PMD, iščemo sredstva, da bi premagali pasti na poti in šli naprej, si dovolim dati nekaj predlogov, da bi pomagal vašemu razločevanju. Glede na to, da ste se lotili tudi premisleka PMD, za katerega želite, da bi ga navdihovala tudi papeževa pojasnila, vaši pozornosti ponujam splošna merila in pobude, ne da bi se spuščal v podrobnosti tudi zaradi tega, ker različne okoliščine lahko zahtevajo prilagoditve in variante.
1) Kolikor lahko in ne da bi si ob tem ustvarili preveč predpostavk, ohranite ali ponovno odkrijte vključenost PMD v Božje ljudstvo, njihovo povezanost s stvarnim življenjem, v katerem so se rodile. Dobra bi bila njihova močnejša »potopitev« v stvarno življenje ljudi, kakršno je. Vsem dobro dene, če stopimo iz zaprtosti svojih notranjih problemov, kadar sledimo Jezusu. Koristno je, da se spustimo v konkretne okoliščine in pogoje tudi tako, da skrbimo za ali skušamo ponovno vključiti razvejanost delovanja in stikov PMD z njihovo prepletenostjo s cerkveno mrežo (škofije, župnije, skupnosti, skupine). Če dajemo prednost lastni bližini z Božjim ljudstvom, z njegovimi lučmi in težavami, lahko celo bolje uidemo pasti abstrakcije. Bolj kot oblikovati in množiti predloge je potrebno na stvarna vprašanja in zahteve dati odgovore. Morda lahko v boju mož na moža z življenjem, kakršno je, ne pa iz zaprtih krožkov ali teoretičnih analiz lastnih notranjih dinamik, pridejo tudi koristni uvidi za spremembo in izboljšanje naših operativnih postopkov, ko jih prilagodimo različnim okoljem in različnim okoliščinam.
2) Predlagam, da zagotovite, da bo bistvena zasnova PMD ostala povezana z molitvami in zbiranjem sredstev za misijone, kar je dragoceno in ljubo ravno zaradi svoje prvinskosti in konkretnosti. Izraža sorodnost PMD z vero Božjega ljudstva. Ob vsej prožnosti in potrebnih prilagoditvah je koristno, da tega osnovnega namena PMD ne pozabimo ali popačimo. Molitve h Gospodu, saj On odpira srca za evangelij, in prošnje vsem, da bi tudi konkretno podprli misijonsko delo. V tem obstaja neka preprostost in konkretnost, ki jo lahko vsak občuti v sedanjem času, v katerem tudi pod bičem te pandemije vsepovsod čutimo željo, da bi srečali in ostali blizu vsega, kar je preprosto Cerkev. Iščite tudi nove poti, nove oblike za svoje služenje, a pri tem ne koristi, če zapletamo to, kar je preprosto.
3) PMD so in morajo živeti kot orodje služenja poslanstvu posebnih Cerkva na obzorju poslanstva Cerkve, ki vedno objema ves svet. V tem je njihov vedno dragoceni prispevek oznanjevanju evangelija. Vsi smo poklicani, da z ljubeznijo in hvaležnostjo, pa tudi z vašimi deli, pazimo na poganjke božjega življenja, ki mu je Sveti Duh dal vzcveteti in rasti tam, kjer on hoče, tudi v puščavah. Prosim vas, v molitvi najprej prosite, naj nas Gospod naredi vse bolj pripravljene za umevanje znamenj njegovega delovanja, da bi jih potem pokazali vsemu svetu. Samo to je lahko koristno: prositi, da za nas, za notranjost našega srca, klicanje k Svetemu Duhu ne bi bilo skrčeno na nerodoviten in obilen postulat naših srečanj in homilij. Medtem ko ni koristno, da ustvarjamo domneve in teoretiziramo o super strategijah ali »centralnih navodilih« poslanstva, na katere bi kot na domnevne in nadute »skrbnike« misijonske razsežnosti Cerkve prenesli ponovno podžiganje misijonarskega duha ali dajanje misijonarskih dovoljenj drugim. Če v nekaterih okoliščinah misijonske gorečnosti zmanjkuje, je to znamenje, da zmanjkuje vere. V takih primerih domišljanje, da bomo s strategijami in govori poživili plamen, ki ugaša, plamen samo še bolj oslabi, puščava pa napreduje.
4) Služba, ki jo opravljajo PMD, po svoji naravi vodi delavce v stik z neštetimi resničnostmi, položaji in dogodki, ki so del velikega toka življenja Cerkve na vseh celinah. V tem toku lahko naletimo na mnoge slabosti in okostenelosti, ki spremljajo cerkveno življenje, pa tudi na zastonjske darove ozdravljanja in tolažbe, ki jih Sveti Duh trosi v vsakdanjem življenju tega, kar bi lahko imenovali »srednji razred svetosti«. In vi se lahko veselite in radujete, ko doživljate srečanja, ki se vam zgodijo po zaslugi dela v PMD in se jim pustite presenetiti. Mislim na poročila, ki smo jih poslušali, o mnogih čudežih, ki se zgodijo med otroki, ki morda srečajo Jezusa preko pobud, ki jih predlaga Misijonsko otroštvo. Vaše delo zato ne bo nikoli »sterilizirano« v zgolj birokratsko-profesionalno razsežnost. Zato pa lahko vaša hvaležnost postane dar in pričevanje za vse. S sredstvi, ki jih imate, lahko brez izumetničenosti v spodbudo vsem pokažete doživetja ljudi in skupnosti, ki jih vi lažje srečate kot drugi, ljudi in skupnosti, v katerih zastonjsko odseva čudež vere, upanja in ljubezni.
5) Hvaležnost spričo čudežev, ki jih Gospod dela med svojimi izvoljenimi, ubogimi in malimi, ko jim razodeva stvari, ki so modrim prikrite (prim. Mt 11,25-26), lahko tudi vam olajša izogibanje pastem samozadostnega zapiranja vase in izhod iz sebe, ko sledite Jezusu. Zamisel o samozadostnem misijonarstvu, ki preživlja čas v kontemplaciji in laskanju samemu sebi zaradi lastnih pobud, bi bila nesmiselna sama v sebi. Ne porabljajte preveč časa in sredstev »za gledanje nase«, za izdelovanje načrtov, ki so usmerjeni na notranje mehanizme, na funkcionalnost in usposobljenost lastnega aparata. Poglejte ven, ne glejte v ogledalo. Razbijte vsa ogledala v hiši. Kriteriji, ki jim je treba slediti tudi pri uresničevanju programov, naj bodo bolj usmerjeni v razširjenje, v večjo prožnost struktur in postopkov, kot pa v obteževanje mreže PMD z dodatnimi elementi. Vsak narodni direktor naj si na primer v času svojega mandata prizadeva, da bo odkril svojega morebitnega naslednika, pri čemer naj bo edino merilo, da ne bo priporočal ljudi iz svojega kroga prijateljev ali tovarišev cerkvene »naveze«, ampak ljudi, za katere se mu zdi, da imajo več misijonarske gorečnosti od njega.
6) Kar zadeva zbiranje sredstev za pomoč misijonom, sem na naših preteklih srečanjih že spomnil na nevarnost, da bi PMD spremenili v NVO (nevladno organizacijo), ki bi bila v celoti predana iskanju in nakazovanju sredstev. To je bolj odvisno od srca, s katerim delamo stvari, kot od stvari, ki jih delamo. Pri zbiranju sredstev je zagotovo priporočljivo in celo primerno ustvarjalno uporabiti tudi posodobljene metodologije za pridobivanje sredstev od morebitnih in zaslužnih dajalcev. Toda če se na nekaterih področjih nabirka darov manjša tudi zaradi oslabelega krščanskega spomina, lahko pride do skušnjave, da bi problem rešili mi tako, da bi »pokrili« resničnost in se usmerili na kak bolj učinkovit sistem zbiranja, ki išče velike darovalce. Trpljenja zaradi zmanjšanja vere in tudi zaradi upadanja virov pa ne smemo odvrniti, ampak ga moramo položiti v Gospodove roke. Kakor koli že, je dobro, da je prošnja za darove za misijone še naprej prvenstveno namenjena vsej množici krščenih, tudi tako da se na nov način osredotoči na nabirko za misijone, ki poteka po vseh cerkvah po vseh državah v oktobru, ob Svetovnem dnevu misijonov. Cerkev od nekdaj napreduje tudi z darom uboge vdove, s prispevkom vse neštevilne trume ljudi, ki čutijo, da jih je Jezus ozdravil in potolažil, in zato v prekipevajoči hvaležnosti darujejo to, kar imajo.
7) Kar zadeva uporabo darov, ki smo jih prejeli, razporeditev sredstev vedno pretresite s primernim sensus Ecclesiae za podporo struktur in načrtov, ki na različne načine uresničujejo apostolsko poslanstvo in oznanjevanje evangelija po različnih koncih sveta. Vedno upoštevajte resnične prvenstvene potrebe skupnosti, istočasno pa se izogibajte oblikam pomoči, ki na konec koncev ohladijo srca in tudi v Cerkvi gojijo pojave zajedavskega klientelizma, namesto da bi nudile sredstva za misijonarsko gorečnost. S svojim prispevkom bodite usmerjeni na konkretne odgovore na objektivne potrebe, brez zapravljanja sredstev za pobude, za katere je značilna abstraktnost, samozadostnost ali so se rodile iz klerikalnega narcisizma posameznika. Ne popuščajte kompleksom manjvrednosti ali skušnjavi, da bi se zgledovali po super-funkcionalnih organizacijah, ki zbirajo sredstva za upravičene razloge, a jih potem v precejšnjem odstotku uporabijo za financiranje lastnega aparata in za oglaševanje svoje znamke. Tudi to lahko včasih postane pot, na kateri skrbimo predvsem za svoje interese, čeprav kažemo, da delamo v prid ubogih in tistih, ki so v potrebi.
8) Kar zadeva uboge, tudi vi ne pozabite nanje. To priporočilo so na Jeruzalemskem koncilu apostoli Peter, Janez in Jakob dali Pavlu, Barnabu in Titu, ki so prišli, da bi se pogovorili o svojem delovanju med neobrezanimi: »Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev« (Gal 2,10). Po tem priporočilu je Pavel organiziral nabirke za brate v Jeruzalemski Cerkvi (prim. 1 Kor 16,1). Posebna ljubezen do ubogih in malih je vse od začetka del poslanstva oznanjevanja evangelija. Duhovna in telesna dela usmiljenja do njih kažejo na »Božjo naklonjenost«, ki poziva versko življenje vseh kristjanov, da so poklicani imeti isto čutenje, kot je v Jezusu (prim. Flp 2,5).
9) PMD s svojo mrežo, razširjeno po vsem svetu, naj odsevajo bogato različnost »ljudstva s tisoč obrazi«, ki ga je zbrala Kristusova milost, skupaj z njegovo misijonarsko gorečnostjo. Ta gorečnost ni vedno in povsod enako močna in živa. A vendar se, ko med seboj delimo isto nujnost izpovedovati mrtvega in vstalega Kristusa, izraža z različnimi poudarki, ko se prilagodi različnim okoljem. Evangeljsko razodetje se ne poistoveti z nobeno kulturo; v srečanju z novimi kulturami, ki niso prejele krščanskega oznanjevanja, ni potrebno skupaj z evangeljsko ponudbo naložiti določene kulturne oblike. Danes je tudi pri delu PMD bolje, da ne nosite težke prtljage; bolje je ohraniti njihov različen profil in njihovo skupno sklicevanje na bistvene poteze vere. Univerzalnost krščanske vere lahko zasenči tudi zahteva, da bi standardizirali obliko oznanila, ko bi se morda osredotočili na klišeje in slogane, ki so v modi v določenih krogih določenih kulturno in politično prevladujočih držav. V zvezi s tem tudi poseben odnos, ki povezuje PMD s papežem in rimsko Cerkvijo, prestavlja vir in oporo svobodi, ki vsem pomaga, da se izognejo prehodni modi, prilagajanju enostranskim miselnim šolam ali kulturnim poenotenjem z neokolonialističnim pečatom. Te pojave je žal zaznati tudi v cerkvenih okoljih.
10) PMD v Cerkvi niso neodvisen organizem, ki bi visel v prazno. Med njihovimi posebnostmi, ki jih je treba vedno negovati in obnavljati, je posebna vez, ki jih združuje s škofom rimske Cerkve, ki predseduje v ljubezni. Lepo in tolažilno je spoznati, da se ta vez kaže v delu, ki se opravlja v veselju, brez iskanja priznanj ali postavljanja zahtev. Delo, ki se prav v svoji zastonjskosti prepleta s službo papeža, ki je služabnik Božjih služabnikov. Prosim vas, naj bo značilna poteza vaše bližine z rimskim škofom ravno to: podelitev ljubezni do Cerkve kot odsev ljubezni do Kristusa, ki jo živite in izražate v molku, brez napihovanja, brez označevanja »svojih teritorijev«. Z vsakdanjim delom, ki črpa iz ljubezni in iz njene skrivnosti zastonjskosti. V delu, ki podpira neštete ljudi, ki so notranje hvaležni, čeprav morda niti ne vedo, komu naj se zahvalijo, saj niti imena PMD ne poznajo. Skrivnost ljubezni v Cerkvi se uresničuje tako. Skupaj pojdimo naprej, zadovoljni, da napredujemo med preizkušnjami s pomočjo Gospodovih darov in tolažb. Medtem pa na vsakem koraku z veseljem priznavamo, da smo nekoristni služabniki, začenši z mano.
Zaključek
Pojdite z navdušenjem. Na poti, ki vas čaka, je treba toliko storiti. Če so v postopkih potrebne spremembe, je dobro, da so usmerjene na olajšanje in ne na povečanje bremen; naravnane naj bodo na doseganje operativne prožnosti, ne na ustvarjanje dodatnih togih aparatov, ki jih stalno ogroža usmerjenost navznoter. Ob upoštevanju, da pretirana centralizacija namesto, da bi pomagala, lahko zaplete misijonarsko dinamiko. Celo zgolj členjenje pobud na čisto nacionalni ravni, ogroža samo podobo PMD in izmenjavo darov med Cerkvami in lokalnimi skupnostmi, ki jo živimo kot sad in otipljivo znamenje ljubezni med brati v občestvu z rimskim škofom.
V vsakem primeru vedno zahtevajte, da vsak premislek, ki zadeva operativno ureditev PMD, osvetli edina potrebna stvar: nekaj resnične ljubezni do Cerkve kot odsev ljubezni do Kristusa. Vaša služba je služba apostolske gorečnosti, se pravi polet teologalnega življenja, ki ga v Božjem ljudstvu lahko uresničuje samo Sveti Duh. Mislite na to, da boste dobro opravili svoje delo, »kot bi bilo vse odvisno od vas, vedoč, da je v resnici vse odvisno od Boga« (sv. Ignacij Lojolski). Kot sem vam na nekem našem srečanju že dejal, imejte Marijino pripravljenost. Ko je Marija šla k Elizabeti, tega ni storila kot svoje dejanje: šla je kot dekla Gospoda Jezusa, ki ga je nosila pod srcem. Sama od sebe ni povedala ničesar, samo nosila je Sina in slavila Boga. Ni bila ona protagonistka. Šla je kot služabnica Njega, ki je tudi edini protagonist misijonskega delovanja. In ni izgubljala časa, šla je v naglici, da bi storila, kar je bilo potrebno za nego njene sorodnice. Ona nas uči te pripravljenosti, naglice zvestobe in češčenja.
Marija naj varuje vas in Papeške misijonske družbe, naj vas blagoslovi njen Sin, naš Gospod Jezus Kristus. On nam je, preden se je dvignil v nebo, obljubil, da bo vedno ostal z nami. Do konca časov.
V Rimu, pri sv. Janezu v Lateranu, 21. maja 2020, na praznik Gospodovega vnebohoda.
Frančišek
