»Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32) - Lažne novice in novinarstvo miru
Dragi bratje in sestre,
v Božjem načrtu je človeško sporočanje bistveni način za življenje v občestvu. Človeško bitje, podoba in sličnost Stvarnika, je sposobno izraziti ter podeliti resnično, dobro in lepo. Sposobno je pripovedovati o lastni izkušnji in o svetu ter tako graditi spomin in razumevanje dogodkov. Toda človek, če hodi za svojo ošabno sebičnostjo, lahko popači tudi uporabo sposobnosti sporočanja, kakor na to že od vsega začetka pokažejo svetopisemski dogodki o Kajnu in Abelu ter o Babilonskem stolpu (prim. 1Mz 4,1-16; 11,1-9). Pačenje resnice je značilen simptom takšne izkrivljenosti, bodisi na posameznikovem nivoju bodisi na tistem skupnem. Nasprotno pa po zvestobi Božji logiki postane sporočanje področje izražanja lastne odgovornosti v iskanju resnice ter v izgradnji dobrega. Danes smo v kontekstu vedno hitrejšega sporočanja ter znotraj digitalnega sistema priče pojavu »lažnih novic«, tako imenovanih »fake news«. To nas vabi k razmišljanju in me je napeljalo na to, da posvetim to poslanico tematiki o resnici, kakor so to že večkrat storili moji predhodniki, začenši s Pavlom VI. (prim. Sporočilo 1972, »Družbeno obveščanje v službi resnice«). S tem hočem ponuditi prispevek k skupnemu prizadevanju preprečevanja širjenja lažnih novic ter ponovno odkriti vrednost novinarskega poklica ter osebno odgovornost vsakega pri sporočanju resnice.
1. Kaj je lažno v »lažnih novicah«?
»Fake news« je kontroverzni izraz in je predmet razprav. Običajno se tiče dezinformacije, razširjene na omrežju ali preko tradicionalnih medijev. Ta izraz se torej nanaša na neutemeljene informacije, ki slonijo na neobstoječih ali izkrivljenih podatkih in imajo namen zavajati ali celo manipulirati z bralcem. Njeno razširjanje se vrši zaradi hotenega namena, vplivati na politične izbire in pospeševati ekonomske koristi.
»Fake news« je učinkovita predvsem zaradi svoje mimetične (posnemovalne) narave, torej zaradi svoje sposobnosti, da je prepričljiva. Nadalje, te novice so lažne, a verjetne, so varljive v smislu, da so sposobne pritegniti sposobnost naslovnikov, saj spodbujajo stereotipe in predsodke, razširjene znotraj družbenega tkiva in tako izkoriščajo preprosta in neposredno odzivajoča se čustva, kot je tesnoba, zaničevanje, jeza in razočaranje. Njihovo razširjanje lahko računa na manipulativno uporabo »družbenih omrežij« ter logik, ki zagotavljajo njihovo učinkovitost. Na ta način vsebine, čeprav neutemeljene, pridobijo takšno vidljivost, da celo verodostojni preklici težko uspejo zajeziti škodo.
Težava razkrivanja in izkoreninjenja »fake news« je tudi v tem, da osebe medsebojno vplivajo druga na drugo znotraj istovrstnih digitalnih področij, neprepustnih za drugačne vidike in mnenja. Izid te logike dezinformacij je lahko takšen, da namesto zdravega soočenja z drugimi viri informacij, ki bi lahko prebudila dvom v predsodke in bi odprla konstruktiven dialog, tvegamo, da neprostovoljno postanemo aktivni udeleženci razširjanja skrajnih in neutemeljenih mnenj. Dramatičnost dezinformacije je v diskreditaciji (vzetju dobrega imena) drugega, prikazati ga kot sovražnika, vse do demoniziranja, ki lahko poveča spore. Lažne novice tako razodevajo prisotnost drž, ki so istočasno nestrpne in preobčutljive, z edinim namenom, da bi lahko razširjale domišljavost in sovraštvo. To pa konec koncev vodi v zlaganost.
2. Kako jih lahko prepoznamo?
Nihče od nas ni oproščen odgovornosti, da bi se uprl tej zlaganosti. To početje sicer ni lahko, ker sloni dezinformacija na različnih izrazih, namenoma nejasnih in prefinjeno zavajajočih, saj se včasih poslužuje dobro izbranih mehanizmov. Zato so hvale vredne vzgojne pobude, ki omogočajo učenje branja in vrednotenja sporočevalnega konteksta ter poučevanja, da ti ne bodo nezavedni razširjevalci dezinformacij, temveč aktivni udeleženci njihovega razkrinkavanja. Prav tako so hvale vredne institucionalne in pravne pobude, s katerimi si prizadevajo določiti norme, namenjene zajezitvi tega pojava, kakor tudi tiste, ki so jih začele tehnološke in medijske družbe, sposobne določiti kriterije za preverjanje osebne identitete, ki se skrivajo za milijoni digitalnih profilov.
Takšno preprečevanje in identificiranje mehanizmov dezinformacije pa zahteva tudi temeljito in pozorno razločevanje. To, kar je potrebno razkrinkati, je tisto, kar bi lahko definirali kot »logika kače«, ki se je sposobna povsod zakrinkati ter nato ugrizniti. Gre za strategijo, ki jo je uporabila »prekanjena kača«, o kateri govori Prva Mojzesova knjiga in je bila na začetkih človeštva avtorica prve »fake news« (prim. 1Mz 3,1-15) ter z njo prinesla tragične posledice greha, ki so se pokazale v prvem bratomoru (prim. 1Mz 4) in v drugih številnih oblikah zla proti Bogu, bližnjemu, družbi in stvarstvu. Strategija tega spretnega »očeta laži« (Jn 8,44) je ravno v posnemanju (mimesis), v potuhnjenem in nevarnem zapeljevanju, ki si utira pot do srca človeka z lažnim in mamljivim dokazovanjem. V pripovedi o izvirnem grehu se skušnjavec približa ženi s hlinjenjem, da je njen prijatelj, da mu je mar za njeno dobro in jo nagovori s trditvijo, ki je samo delno resnična: »Ali je res Bog rekel: 'Ne smeta jesti od nobenega drevesa v vrtu'?« (1Mz 3,1). To kar je Bog rekel Adamu, v resnici ni bilo, da naj ne jesta od nobenega drevesa, temveč samo od enega drevesa: »Od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej« (1Mz 2,17). Žena kači odgovori in ji to razloži, vendar se pusti pritegniti provokaciji: »Toda o drevesu, ki je sredi vrta, je rekel Bog: 'Ne jejta od njega, tudi dotikajta se ga ne, drugače bosta umrla'.« Ta odgovor je legalističen in pesimističen, saj se je žena s tem, ko je dala prav lažnivcu ter se pustila pritegniti njegovi razvrstitvi dejstev, pustila zapeljati. Pozornost je namreč namenila njegovemu zagotovilu: »Nikakor ne bosta umrla« (v. 4). Zatem skušnjavčeva razlaga dobi navidezno verodostojnost: »Bog ve, da se vama bodo tisti dan, ko bosta jedla od njega, odprle oči in bosta kakor Bog, spoznala bosta dobro in hudo« (v. 5). Na koncu se pride do razvrednotenja očetovskega priporočila Boga, ki je bilo zaradi dobrega in se gre za mamljivim zapeljevanjem sovražnika: »Žena je tedaj videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled« (v. 6). Ta svetopisemski dogodek razkriva bistveno dejstvo za našo razpravo, da nobena dezinformacija ni nenevarna, saj zaupanje v to, kar je lažno, prinese nesrečne posledice. Tudi navidezno majhno izkrivljanje resnice ima lahko nevarne posledice.
Pri tem gre namreč za naše poželenje. »Fake news« pogosto postanejo nalezljive, saj se zelo hitro razširijo in jih je težko zajeziti, ne toliko zaradi logike podelitve, značilne za »družabna omrežja«, temveč zaradi njenega oprijema nenasitljivega poželenja, ki se z lahkoto prebudi v človeškem bitju. Prav tako imajo tudi ekonomski in koristoljubni nameni za dezinformacijo svoje korenine v žeji po oblasti, imeti in uživati, zaradi katere je za žrtve prevare veliko bolj tragično od vsake njene posamezne manifestacije, saj prehaja iz laži v laž, da bi nam ukradla svobodo srca. Sedaj je jasno, zakaj vzgoja za resnico pomeni vzgojo za razločevanje, preverjanje in preudarjanje želja ter nagnjenj, ki se gibljejo znotraj nas, da ne bi brez dobrega v sebi zagrizli v vsako skušnjavo.
3. »Resnica nas bo osvobodila« (Jn 8,32)
Nenehna okužba z varljivo govorico namreč zatemni notranjost osebe. Dostojevski je napisal nekaj zelo pomenljivega glede tega: »Kdor laže samemu sebi ter prisluhne lastnim lažem, pride do te točke, da ne more več zaznati resnice, tako znotraj sebe, kakor zunaj sebe in ne ceni več tako samega sebe kakor drugih. Zatem, ker ne ceni več nikogar, preneha tudi ljubiti in tedaj se zaradi pomanjkanja ljubezni, da bi se čutil zaposlenega in da bi se razvedril, začne vdajati strastem in prostaškim užitkom ter tako zaradi svojih strasti postane kot žival. Vse to torej iz nenehnega laganja drugim in samemu sebi« (Bratje Karamazovi, II., 2).
Kako se torej ubraniti? Najbolj korenito zdravilo za virus lažnosti je ta, da se pustimo očistiti resnici. V krščanskem videnju resnice ta ni samo pojmovna resničnost, ki se tiče sodbe o stvareh ter določitve o njihovi resničnosti in lažnosti. Resnica tudi ni samo to, da se da na svetlo temačne stvari, »razkritje resničnosti«, kakor jo označuje in nas navaja na to misel grški pojem aletheia(iz a-lethès, »ne skrito«). Resnica se tiče tudi celotnega življenja. V Svetem pismu vsebuje pomen podpore, solidarnosti, zaupanja, kakor to lahko tudi razumemo iz besedne korenine »aman«, iz katere izhaja bogoslužni »amen«. Resnica je torej to, na kar se je mogoče nasloniti, da ne bi padli. V tem odnosnem smislu je edini, ki je res zanesljiv in zaupanja vreden, na katerega je moč računati, oziroma »resničen«, le živi Bog. Tukaj pride do izraza Jezusova trditev: »Jaz sem resnica« (Jn 14,6). Človek torej odkrije in ponovno odkrije resnico, ko jo v samem sebi doživlja kot zvestobo in zanesljivost tistega, ki ga ljubi. Samo to osvobaja človeka: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32).
Osvoboditev od lažnosti in iskanje odnosov sta dve sestavini, ki ne moreta manjkati, da bodo naše besede in naše geste resnične, pristne in zanesljive. Za razločevanje resnice je potrebno presejati to, kar podpira občestvo in pospešuje dobro ter od tega, kar nasprotno teži k osamitvi, ločevanju in nasprotovanju. Resnice si ne moremo resnično prisvojiti tedaj, ko je vsiljena kot nekaj zunanjega in neosebnega, saj ta izvira iz svobodnih odnosov med osebami, iz medsebojnega poslušanja. Poleg tega, ne smemo nikoli prenehati iskati resnico, saj se lahko vedno kaj lažnega vrine, tudi ko govorimo resnico. Brezhibno dokazovanje, četudi se naslanja na neovrgljiva dejstva, a se uporabi z namenom, da se s tem rani drugega ter mu v očeh drugih vzame ugled, četudi se zdi še tako pravično, to ni resnica. Po sadovih lahko spoznamo resnico izjav. Če povzročajo polemiko, povečujejo razkol, poglabljajo sprijaznjenost v usodo, ali pa če nasprotno vodijo v zrelo in zavestno razmišljanje, v konstruktivni dialog in koristno delovanje.
4. Mir je resnična novica
Najboljši protistrup zoper zlaganost niso strategije, temveč osebe. Osebe, ki so osvobojene poželenja pripravljene poslušati ter preko napora iskrenega dialoga omogočijo, da pride resnica na plan, torej osebe, ki jih je pritegnilo dobro postanejo odgovorne pri uporabi govorice. Če je izhod iz razširjanja dezinformacij odgovornost, je še posebej po službeni dolžnosti vključen v to, da je odgovoren pri sporočanju novinar oziroma »varuh novic«. Ta v današnjem svetu ne opravlja samo poklic, ampak pravo in resnično poslanstvo. V mrzlici novic ter v vrtincu serije novic ima nalogo opominjati, da v središču novice ni njena hitrost objavljanja ter vpliv na občinstvo temveč osebe. Zato sta skrbnost virov in varovanje sporočanja prava in resnična procesa razvoja dobrega, ki rojeva zaupanje in odpira poti sporočanja in miru.
Zato želim povabiti k spodbujanju novinarstva miru. S tem ne mislim na preveč popustljivo novinarstvo, ki bi zanikalo težke probleme in bi prevzelo osladen ton. Nasprotno, mislim na nehlinjeno novinarstvo, sovražno do zlaganosti z odmevnimi izjavami bodisi v programski misli bodisi dejansko. Novinarstvo od oseb za osebe, kar se razume v službi vseh oseb, še posebej tistih – in te so na svetu v večini -, ki so brez glasu. Novinarstvo, ki ne sežiga novic, ampak ki si prizadeva poiskati resnične vzroke sporov ter tako spodbuja razumevanje izvora in preraščanje preko sprožanja procesov tasti v krepostih. Novinarstvo, ki si prizadeva kazati na alternativne rešitve povečanju trušča in besednega nasilja.
Za to se, navdihnjeni po frančiškovski molitvi, lahko obrnemo na poosebljeno Resnico:
Gospod, naredi nas za orodje svojega miru.
Pomagaj nam prepoznati vrinjajoče se zlo v sporočanje, ki ne ustvarja občestva.
Daj nam sposobnost odstranjati strup iz naših sodb.
Pomagaj nam govoriti o drugih kot o bratih in sestrah.
Ti si zvest in vreden zaupanja.
Stori, da bodo naše besede za svet semena dobrega;
stori, da bomo tam, kjer je hrup, uresničevali poslušanje;
stori, da bomo tam, kjer je zmeda, navdihovali soglasje;
stori, da bomo tja, kjer je dvoumnost, prinašali jasnost;
stori, da bomo tja, kjer je izključevanje, prinašali podeljevanje;
stori, da bomo tam, kjer je senzacionalnost, uporabljali treznost;
stori, da bomo tam, kjer je površinskost, postavljali resnična vprašanja;
stori, da bomo tam, kjer so predsodki, prebujali zaupanje;
stori, da bomo tja, kjer je napadalnost, prinašali spoštovanje;
stori, da bomo tja, kjer je zlaganost, prinašali resnico.
Amen.
Iz Vatikana, 24. januarja 2018, na god sv. Frančiška Saleškega.
Frančišek
