Utrdite svoja srca (Jak 5,8)

Dragi bratje in sestre!

Postni čas je čas prenove Cerkve, skupnosti in posameznih vernikov ter predvsem ”čas milosti” (2 Kor 6,2). Bog od nas ne zahteva ničesar, česar bi nam prej že ne podaril: ”Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil” (1 Jn 4,19). Bog ni brezbrižen do nas. Vsakega od nas nosi v svojem srcu, pozna nas po imenu, skrbi za nas in nas išče, ko ga zapustimo. Zanima se za vsakega izmed nas; v svoji ljubezni ga zanima vse, kar se dogaja z nami. Ko živimo udobno življenje in nam gre vse dobro, se včasih zgodi, da pozabimo na druge (česar Bog Oče ne naredi nikoli), se ne zanimamo za njihove težave, trpljenje in krivice, ki se jim dogajajo … Tedaj naše srce zapade v brezbrižnost. Medtem ko se počutim precej dobro in prijetno, pozabljam na tiste, ki so v težavah. Ta egoistična razvada, ravnodušnost, ima danes svetovne razsežnosti, zato lahko govorimo o globalizaciji brezbrižnosti. Gre za stisko, s katero se kristjani moramo soočiti.

Ko se Božje ljudstvo spreobrne k njegovi ljubezni, najde odgovore na vprašanja, ki mu jih zgodovina vedno znova zastavlja. Eden izmed največjih izzivov, pri katerem se želim ustaviti v tej poslanici, je ravno globalizacija brezbrižnosti.

Ravnodušnost do bližnjih in do Boga je resnična preizkušnja tudi za nas kristjane, zato moramo v vsakem postu slišati krik prerokov, ki so povzdigovali glas in nas tako prebujali.

Bog ni brezbrižen do sveta, ampak ga ljubi do te mere, da pošlje svojega Sina za odrešenje vsakega človeka. V učlovečenju, zemeljskem življenju, smrti in vstajenju se dokončno odpirajo vrata med Bogom in človekom, med nebom in zemljo. Cerkev je z oznanjevanjem Božje besede, obhajanjem zakramentov in pričevanjem vere, ki se uresničuje v dobrodelnosti (prim. Gal 5,6), kakor roka, ki vrata drži odprta. Toda svet teži k temu, da se zapre vase in zapre tista vrata, skozi katera Bog vstopa v svet in svet vanj. Tako roka, ki je Cerkev, ne sme biti nikoli presenečena, če je odrinjena, stisnjena in poškodovana.

Božje ljudstvo potrebuje prenovo, da ne bi postalo brezbrižno, da se ne bi zaprlo samo vase. Predlagam tri korake, o katerih premišljujemo na poti prenove.

1. ”Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli” (1 Kor 12,26) – Cerkev

Cerkev nam s svojim učiteljstvom in predvsem z zgledom dobrodelnosti ponuja Božje usmiljenje, ki razbija spone smrti, ki jih povzroča brezbrižnost in jih ustvarjamo z zapiranjem vase. Pričujemo lahko samo o tistem, kar smo že prejeli in izkusili. Kristjan dovoli Bogu, da ga obleče s svojo dobroto in usmiljenjem, da ga pokrije s Kristusom, da mu postane podoben –služabnik Bogu in ljudem. Na to nas opominja bogoslužje velikega četrtka z obredom umivanja nog. Peter ni želel, da bi mu Jezus umil noge, potem pa je spoznal, da Jezus noče biti le zgled medsebojnega služenja. To dejanje lahko stori samo tisti, ki je že pustil, da mu Kristus umije noge. Samo ta ima ”delež” z Njim (Jn 13,8) in lahko služi ljudem.

Postni čas je primerno obdobje, da dovolimo Kristusu, da nam streže, in tako postanemo kakor On. To se lahko zgodi, ko poslušamo Božjo besedo in prejemamo zakramente, še posebej evharistijo. V njej postanemo tisto, kar prejemamo – Kristusovo telo. V tem telesu ni prostora za brezbrižnost, za katero se zdi, da obvladuje naša srca. Kajti kdor je Kristusov, pripada samo enemu telesu in v Njem ne moremo biti brezbrižni drug do drugega. ”Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi” (1 Kor 12,26).

Cerkev je občestvo svetnikov – communio sanctorum, ker v njej sodelujejo vsi svetniki in ker je občestvo svetih reči: razodeta Božja ljubezen in Kristus v vseh njegovih darovih. Med njimi je tudi odgovor vseh, ki dopustijo, da jih doseže ta ljubezen. V občestvu svetnikov sodeležnosti pri svetih rečeh nihče ne poseduje samo zase, ampak je vse, kar ima, za vse. Ker smo včlenjeni v Boga, lahko storimo nekaj tudi za oddaljene in za tiste, ki jih s svojimi močmi ne moremo nikoli doseči. Kajti z njimi in zanje prosimo Boga, da bi se vsi odprli njegovemu odrešilnemu delovanju.

2. ”Kje je tvoj brat?” (1Mz 4,9) – župnije in skupnost

Kar smo povedali za katoliško Cerkev, je treba prevesti tudi v življenje skupnosti in župnij. Ali lahko v takih cerkvenih okoljih izkusimo in doživimo, da smo člani enega samega telesa? Telo, ki hkrati prejema in daruje, kar mu želi podariti Bog? Telo, ki pozna svoje majhne, revne in šibkejše ude in skrbi zanje? Ali se zatekamo k neki univerzalni ljubezni, ki se samo od daleč približa svetu, vendar pred zaprtimi vrati pozabi na sedečega Lazarja (prim. Lk 16,19–31)?

Da bi lahko prejeli, kar nam podarja Bog, in bi to obrodilo sadove, moramo preseči vidne meje Cerkve v dveh smereh.

Najprej se v molitvi pridružimo nebeški Cerkvi. Ko zemeljska Cerkev moli, se vzpostavi občestvo vzajemne pomoči in dobrega, ki pride do Božjega obličja. S svetniki, ki so že dosegli polnost občestva z Bogom, sestavljamo tisti del skupnosti, v kateri ljubezen premaga brezbrižnost. Nebeška Cerkev ni zmagoslavna, ker bi obrnila hrbet zemeljskim težavam in bi uživala sama s seboj. Svetniki so namreč tisti, ki se že veselijo in zrejo dejstvo, da sta Kristusova smrt in vstajenje dokončno premagala brezbrižnost, trdoto srca in sovraštvo. Dokler ta zmaga ne prešine celega sveta, bodo svetniki hodili med nami kot romarji. Cerkvena učiteljica sveta Terezija Deteta Jezusa iz Lisieuxa je prepričano zapisala, da nebeško veselje za zmago križane ljubezni ne more biti popolno, dokler je na zemlji vsaj en človek, ki trpi in ječi: ”Računam s tem, da v nebesih ne bom mirovala, kajti moja želja je, da bi delovala še naprej za Cerkev in za duše” (Pismo 254, 14. julij 1897).

Tudi mi smo deležni zaslug svetnikov, ki sodelujejo z našim bojem ter našo željo po miru in spravi. Njihovo veselje je zmaga v vstalem Kristusu in za nas predstavlja vir moči, da lahko premagamo številne oblike brezbrižnosti in trdoto srca.

Na drugi strani je potrpežljivo pričevanje Njega, ki hoče vse in vsakega privesti do Očeta. Ljubezen ne more zamolčati poslanstva. Cerkev Jezusu Kristusu sledi na njegovi poti, da bi dosegla vsakega človeka, do skrajnih meja sveta (prim. Apd 1,8). Tako lahko vidimo v svojem bližnjem brata in sestro, za katera je Kristus umrl in vstal od mrtvih. Kar smo prejeli, smo prejeli tudi za njiju in prav to, kar so ti bratje prejeli, je dar za Cerkev in celotno človeštvo.

Dragi bratje in sestre, tako močno si želim, da bi kraji, kjer je prisotna Cerkev – še posebej naše župnije in skupnosti – postali otoki usmiljenja v morju brezbrižnosti.

3. ”Utrdite svoja srca” (Jak 5,8) – vsak vernik

Tudi kot posamezniki smo v nevarnosti, da postanemo brezbrižni. Nasičeni smo s tragičnimi novicami in podobami, ki nam pripovedujejo o človeškem trpljenju, obenem pa čutimo nemoč, da bi ukrepali. Kaj naj storimo, da se ne bomo prepustili tej spirali strahu in nemoči?

V prvi vrsti lahko molimo v edinosti z zemeljsko in nebeško Cerkvijo. Ne podcenjujmo moči skupinske molitve! Pobuda 24 ur za Gospoda, za katero upam, da se bo 13. in 14. marca odvijala po vsej Cerkvi in tudi na škofijski ravni, želi biti izraz nujnosti molitve.

Na drugem mestu lahko pomagamo s konkretnimi dobrodelnimi dejanji, ki dosežejo bližnje in oddaljene v številnih karitativnih ustanovah v Cerkvi. Post je primeren čas, da pokažemo zanimanje za drugega tudi s simbolnim, vendar konkretnim dejanjem svojega sodelovanja pri skupni dobrodelnosti.

Na tretjem mestu pa je trpljenje bližnjih, ki predstavlja nenehni klic k spreobrnitvi, saj me morajo potrebe mojega brata opominjati na krhkost mojega življenja, moje odvisnosti od Boga in drugih bratov. Če ponižno prosimo za Božjo milost in sprejmemo omejitve svojih zmožnosti, tedaj lahko zaupamo v neizmerne možnosti, ki nam jih namenja Božja ljubezen. Tako se bomo lahko zoperstavili hudičevi skušnjavi, ki nas zavaja v misel, da lahko odrešimo sebe in svet z lastnimi močmi.

Da bi lahko presegli brezbrižnost in lastne težnje po vsemogočnosti, želim, da bi vsi preživeli postni čas kot obdobje oblikovanja srca, kot je dejal Benedikt XVI. (okrožnica Bog je ljubezen, 31). Imeti usmiljeno srce ne pomeni šibkega srca. Kdor želi biti usmiljen, mora imeti srce hrabro, močno, zaprto za Skušnjavca in odprto za Boga. Srce, ki prepušča Svetega Duha, spremlja na pot ljubezni tudi brate in sestre. To je skromno srce, ki pozna lastne omejitve in se razdaja za druge.

Dragi bratje in sestre, zato želim v tem postnem času z vami prositi Kristusa z besedami: ”Upodobi naša srca po svojem srcu” (iz litanij Srca Jezusovega). Tako bomo imeli hrabro, usmiljeno srce, ki se ne bo zapiralo samo vase, temveč bo radodarno, pripravljeno za pomoč in ne bo zapadlo v vrtinec globalizacije brezbrižnosti.

To vam želim in molim, da bi vsak vernik in vsaka cerkvena skupnost uspešno prehodila pot postnega časa, hkrati pa prosim, da molite zame. Naj vas blagoslavlja Gospod in varuje Mati Marija.

V Vatikanu, 4. oktobra 2014, na praznik sv. Frančiška Asiškega.

Frančišek