»Ker se bo krivičnost povečala,
se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Dragi bratje in sestre,

ponovno se bliža Gospodova velika noč! Božja previdnost nam za pripravo nanjo vsako leto ponuja postni čas, »zakramentalno znamenje našega spreobrnjenja«,[1] ki naznanja in udejanja možnost vrnitve h Gospodu z vsem srcem in z vsem življenjem.

Tudi letos želim s to poslanico pomagati vsej Cerkvi živeti v veselju in resnici ta čas milosti. Prepustil se bom navdihu Jezusovih besed, ki jih beremo v evangeliju po Mateju: »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

To poved najdemo v govoru o koncu časov, ki ga je Jezus imel v Jeruzalemu, na Oljski gori, ravno tam, kjer se bo začelo njegovo trpljenje. Jezus odgovarja učencem in jim naznanja veliko stisko. Opisuje stanje, v katerem bi se lahko znašla skupnost vernikov: zaradi težkih dogodkov bodo vstali nekateri lažni preroki, ki bodo mnoge varali, tako da bodo v srcih ogrozili ljubezen, ki je središče vsega evangelija.

Lažni preroki
Prisluhnimo odlomku in se vprašajmo, kakšne podobe prevzemajo ti lažni preroki. Ti so kot »krotilci kač«: človekova čustva izkoriščajo, da bi jih zasužnjili in jih pripeljali tja, kamor sami hočejo. Koliko Božjih otrok zapade vplivu laskavih kratkotrajnih užitkov, ki jih zmotno pojmujejo kot srečo! Koliko moških in žensk očara in zaslepi denar, v resnici pa jih zasužnjuje z dobičkom ali bednimi koristmi. Koliko jih živi z mislijo, da so samozadostni, zato padejo v past osamljenosti!

Naslednji lažni preroki so sleparji, ki ponujajo svoja zdravila kot preprosto in takojšnjo rešitev trpljenja, čeprav se nato izkažejo za popolnoma neučinkovita. Kolikim mladim so kot lažno zdravilo ponujeni droge, odnosi v smislu »uporabi in odvrzi« ter lahki, a nepošteni zaslužki! Koliko se jih zapleta v popolnoma virtualno življenje, v katerem se sicer odnosi zdijo bolj preprosti in hitri, a se potem dramatično izkaže, da so brez smisla! Ti prevaranti, ki ponujajo stvari brez vrednosti, pa odvzamejo to, kar je najbolj dragoceno: dostojanstvo, svobodo in sposobnost ljubiti. Prevarajo nas z nečimrnostjo, zaradi katere postanemo podobni pavom, s čimer se osmešimo brez možnosti vrnitve. Kar pa ni čudno: hudič, ki »je lažnivec in oče laži« (Jn 8,44), od nekdaj predstavlja zlo kot dobro in lažno kot resnično z namenom, da bi zmedel človekovo srce. Vsakdo od nas je torej poklican, da v svojem srcu razločuje ter preverja, ali ga ogrožajo laži lažnih prerokov. Naučiti se moramo, da se ne ustavljamo na ravni takojšnjega, površnega, ampak prepoznavamo, kar v nas pušča dobre in trajne sledi ter prihaja od Boga in je za nas resnično dobro.

Ledeno srce
Dante Alighieri v svojem opisu pekla predstavlja hudiča, sedečega na ledenem prestolu,[2] kjer prebiva v ledu zadušene ljubezni. Vprašajmo se torej, kako se v nas dejavna ljubezen ohladi? Kateri znaki kažejo tveganje za ugasnitve ljubezni?

Dejavno ljubezen v prvi vrsti ugasne pohlep po denarju, »ki je korenina vsega zla« (1 Tim 6,10). Sledi zavrnitev Boga, da pri njem ne iščemo tolažbe. To pomeni, da raje kot podporo Bože Besede in zakramentov izberemo potrtost.[3] Vse to se spreminja v nasilje do tistih, ki ogrožajo našo »varnost«: nerojeno življenje, oboleli starostnik, popotnik, tujec, pa tudi bližnji, ki se ne ujema z našimi pričakovanji.

Tudi stvarstvo je tiha priča te ohlajene dejavne ljubezni: zemlja je zastrupljena z odpadki nemarnosti in dobičkaželjnosti; morja, tudi onesnažena, morajo žal prekriti ostanke tolikih brodolomov prisilnih migracij; nebo, ki v Božjem načrtu njemu poje slavo, je razbrazdano od strojev, ki dežujejo smrtonosna sredstva.

Ljubezen se ohlaja tudi po naših skupnostih. V apostolski spodbudi Veselje evangelija sem skušal opisati najočitnejša znamenja pomanjkanja ljubezni: sebična naveličanost, jalov pesimizem, skušnjava po osamitvi, vpletenost v nenehne »bratomorne vojne«, posvetna miselnost, ki vodi v ukvarjanje z navideznim ter zmanjševanje misijonarske gorečnosti.[4]

Kaj storiti?
Če v svoji notranjosti ter okoli nas opazimo pravkar opisana znamenja, nam Cerkev kot mati in učiteljica, skupaj z včasih grenkim zdravilom, v tem postnem času ponuja sladko sredstvo molitve, miloščine in posta.

Več časa posvetimo molitvi in omogočimo svojemu srcu, da odkrije skrivne laži, s katerimi varamo sami sebe,[5] in končno začnimo iskati tolažbo v Bogu. On je naš Oče in želi, da živimo.

Dajanje miloščine nas osvobaja pohlepnosti ter nam pomaga odkriti, da je drugi naš brat, saj to, kar imamo, ni nikoli samo naše. O, kako si želim, da bi vsi dajanje miloščine prevzeli za svoj življenjski slog! O, kako si želim, da bi kristjani posnemali zgled apostolov in bi v možnosti deljenja svojih dobrin z drugimi videli konkretno pričevanje občestva, ki ga živimo v Cerkvi. Glede tega vas spodbujam skupaj s sv. Pavlom, ki je povabil Korinčane, naj pripravijo nabirko za skupnost v Jeruzalemu: »to namreč koristi vam« (2 Kor 8,10). To še na poseben način velja med postnim časom, ko mnoge organizacije zbirajo za Cerkve in ljudi v težavah. O, kako si želim, da bi v naših vsakodnevnih odnosih v bratu, ki prosi pomoč, slišali klic božje Previdnosti, saj je vsako dejanje miloščine priložnost sodelovanja z Bogom v skrbi za njegove otroke. In če se danes On poslužuje mene, da bi pomagal bratu, kako ne bo jutri poskrbel za moje potrebe, On, ki ga v velikodušnosti nihče ne prekaša?[6]

In končno, post odvzame moč našemu nasilju, nas razoroži ter nam daje pomembno priložnost za rast. Po eni strani nam omogoča okušati, kar občutijo tisti, ki jim res manjka najbolj potrebno ter prenašajo vsakodnevno lakoto, po drugi strani pa izraža stanje našega duha, lačnega dobrote in žejnega Božjega življenja. Post nas prebudi, naredi nas bolj pozorne do Boga in do bližnjega ter razvname voljo za pokorščino Bogu, ki edini nasiti našo lakoto.

Želim, da moj glas seže onkraj meja Katoliške cerkve ter doseže vse moške in ženske dobre volje, ki ste odprti za poslušanje Boga. Če ste kot mi prizadeti zaradi širjenja krivičnosti v svetu, če vas skrbi led, ki hromi srca in dejanja, če vidite, da se zmanjšuje skupen čut za človeško, se nam pridružite, da bomo tako skupaj klicali Boga, se skupaj postili in boste skupaj z nami, kolikor morete, podarjali ter tako pomagali bratom in sestram.

Ogenj velike noči
Vabim, predvsem člane Cerkve, da z vso gorečnostjo, podprti z miloščino, postom in molitvijo, stopijo na pot postnega časa. Če se včasih zdi, da v mnogih srcih ugaša dejavna ljubezen, pa v Božjem srcu ni tako! On nam podarja vedno nove priložnosti za vedno nove začetke ljubezni.

Ugodna priložnost bo tudi letos pobuda »24 ur za Gospoda«, ki nas znotraj evharističnega češčenja vabi k obhajanju zakramenta sprave. V letu 2018 bomo tej pobudi sledili v petek, 9., in v soboto, 10. marca z besedami iz Psalma 130,4: »Pri tebi je odpuščanje«. V vsaki škofiji bo vsaj ena cerkev odprta nepretrgoma 24 ur z možnostjo češčenja Najsvetejšega in zakramentalne spovedi.

V velikonočni vigiliji bomo ponovno priče pomembnemu obredu prižiganja velikonočne sveče: luč, prižgana pri »novem ognju«, bo postopoma pregnala temo in razsvetlila občestvo, zbrano pri bogoslužju. »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha«,[7] da bomo lahko vsi podoživeli izkušnjo emavških učencev. Ko bomo poslušali Gospodovo besedo in se hranili z evharističnim kruhom, bomo dovolili svojemu srcu, da bo ponovno zagorelo v veri, upanju in dejavni ljubezni. Iz srca vas blagoslavljam ter molim za vas. Ne pozabite moliti zame.

Iz Vatikana, 1. novembra 2017,
na slovesni praznik vseh svetih.

Frančišek