»Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20)

Dragi bratje in sestre,

Gospod nam tudi letos naklanja ugoden čas, v katerem lahko prenovimo srca in se pripravimo na praznovanje velike skrivnosti Jezusove smrti in vstajenja, ki je temelj našega krščanskega življenja, osebnega in občestvenega. S srcem in mislijo se moramo nenehno vračati k tej skrivnosti, ki nenehno raste v nas, če se odpiramo njeni duhovni moči ter se nanjo svobodno in velikodušno odzivamo.

1 Velikonočna skrivnost kot temelj spreobrnjenja
Krščansko veselje izvira iz poslušanja in sprejemanja vesele novice o Jezusovi smrti in vstajenju, kerygme. Ta povzema skrivnost ljubezni, ki »je tako resnična, tako prava, tako konkretna, da nam ponuja odnos, ki je poln iskrenega in rodovitnega pogovora« (Christus Vivit, 117). Kdor veruje v te besede, zavrača laž, da naše življenje izvira iz nas samih. V resnici se življenje rojeva iz ljubezni do Boga, našega Očeta, iz njegove želje, da nam podarja življenje v obilju (prim. Jn 10,10). Če namesto tega poslušamo mamljiv glas »očeta laži« (Jn 8,44), lahko potonemo v globočino nesmisla in doživimo pekel tukaj na zemlji, čemur so žal priča premnogi tragični dogodki osebnega in skupnega človeškega izkustva.

V postu 2020 bi vsakemu kristjanu želel sporočiti to, kar sem mladim zapisal v apostolski spodbudi Christus Vivit: »Glej razprostrte roke križanega Kristusa, spet in spet se mu pusti odrešiti. In ko se približaš, da se spoveš svojih grehov, trdno veruj v njegovo usmiljenje, ki te osvobaja krivde. Opazuj njegovo kri, prelito s toliko ljubezni, in pusti se ji očistiti. Tako se boš lahko znova in znova rojeval« (123). Jezusova velika noč ni pretekli dogodek; po moči Svetega Duha je vedno aktualna in nam daje priložnost, da v veri vidimo Kristusovo telo in se ga dotikamo v trpečih.

2 Nujnost spreobrnjenja
Prav je, da poglobljeno razmišljamo o velikonočni skrivnosti, po kateri nam je Bog naklonil svoje usmiljenje. Usmiljenje lahko dosežemo le »iz oči v oči« s križanim in vstalim Gospodom, »ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20), v iskrenem, prijateljskem dialogu. Zato je molitev v postu tako pomembna. Molitev je več kot dolžnost; je odraz naše potrebe po tem, da odgovarjamo na Božjo ljubezen, ki nas vedno vodi in krepča. Kristjani molimo v vednosti, da smo kljub svoji nevrednosti vedno ljubljeni. Molitev ima lahko veliko poljubnih oblik, v Božjih očeh pa je resnično pomembno, da prodre globoko v nas in omehča naša trda srca ter nas še naprej spreobrača k Bogu in njegovi volji.

V tem ugodnem času si torej dovolímo, da nas Bog vodi v puščavo kot Izrael (prim. Oz 2,14), da bomo lahko končno slišali glas Ženina, ki bo še globlje odmeval v nas. Bolj bomo živeli njegovo besedo, globlje bomo doživljali usmiljenje, ki nam ga podarja. Ta milostni čas ne sme iti mimo nas, medtem ko živimo v nespametni utvari, da lahko nadzorujemo, kdaj in kako se bomo spreobrnili k njemu.

3 Goreča Božja volja do dialoga s svojimi otroki
Dejstva, da nam Gospod znova naklanja ugoden čas za spreobrnjenje, ne bi smeli imeti za samoumevnega. Ta nova priložnost bi morala v nas prebuditi občutek hvaležnosti in nas zbuditi iz lenobnosti. Čeprav je včasih tragično, da je zlo navzoče v našem življenju in v življenju Cerkve in sveta, je priložnost, da spremenimo svojo pot, odraz Božje neomajne volje do neprekinjenega odrešenjskega dialoga z nami. Oče je Križanega Jezusa, ki ni poznal greha, zavoljo nas storil za greh (prim. 2 Kor 5,21) in v tem odrešenju naložil Sinu breme naših grehov. Po besedah papeža Benedikta XVI. se je tako zgodil »božji obrat proti samemu sebi« (Bog je ljubezen, 12). Kajti Bog ljubi tudi svoje sovražnike (prim. Mt 5,43-48).

Dialog, ki ga želi Bog vzpostaviti z vsakim od nas v velikonočni skrivnosti njegovega Sina, nima nič skupnega s praznim govorjenjem, ki so ga pripisovali starodavnim prebivalcem Aten, ki »namreč ne poznajo večjega užitka kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice« (Apd 17,21). Za takšno govorjenje, ki ga zaznamuje prazna in površna radovednost, je v vsakem času značilna posvetnost; v našem času ta lahko vodi v neprimerno uporabo medijev.

4 Bogastvo, ki ga moramo deliti, ne obdržati zase
Ko velikonočno skrivnost postavimo v središče svojega življenja, postanemo sočutni do ran križanega Kristusa, ki so navzoče v številnih nedolžnih žrtvah vojn, v napadih na življenje še nerojenih ali starejših in v različnih oblikah nasilja. Prav tako so navzoče tudi v okoljskih katastrofah, neenakomerni porazdelitvi zemeljskih dobrin, v vseh oblikah trgovine z ljudmi in v nebrzdani želji po dobičku, ki je vrsta malikovanja.

Može in žene dobre volje je treba tudi danes nagovarjati, naj v obliki miloščine delijo svoje dobrine s tistimi, ki jih najbolj potrebujejo, in tako osebno prispevajo k izgrajevanju boljšega sveta. Dobrodelnost nas počlovečuje, medtem ko nas lahko kopičenje razčloveči, ker nas zapira v lastno sebičnost. Lahko gremo in moramo iti še dlje. Upoštevati moramo strukturne vidike svojega gospodarskega življenja. Zato sem sredi postnega časa, v času od 26. do 28. marca, v Assisi poklical mlade ekonomiste, podjetnike in oblikovalce sprememb, da bi oblikovali pravičnejše in bolj vključujoče gospodarstvo. Kot cerkveno učiteljstvo pogosto poudarja, je politično življenje izjemna oblika dobrodelnosti (prim. Pij XI., nagovor Italijanske zveze študentov katoliške univerze, 18. decembra 1927). Enako velja za ekonomsko življenje, h kateremu lahko pristopamo v istem evangeljskem duhu, duhu blagrov.

K sveti Devici Mariji se obračam za priprošnjo, da bi se nam v postnem času odprla srca, da bi slišali Božji klic, naj se spravimo z njim, da bi uprli pogled v velikonočno skrivnost in da bi se spreobrnili k odprtemu in iskrenemu dialogu z njim. Tako bomo postali to, kar Kristus prosi svoje učence: sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13-14).

Frančišek

Rim, v cerkvi svetega Janeza v Lateranu, 7. oktobra 2019
Praznik rožnovenske Matere Božje

Prevedla: Irena Modrijan