Dragi bratje in sestre!

Misijonska nedelja 2015 je umeščena v okvir leta posvečenega življenja, od koder dobiva spodbudo za molitev in razmislek. Če je vsak krščeni poklican pričevati za Gospoda Jezusa tako, da izpoveduje vero, ki jo je prejel kot dar, velja to še prav posebej za posvečeno osebo, saj sta posvečeno življenje in misijonsko poslanstvo zelo tesno povezana. Hoditi za Jezusom, ki je dal prostor posvečenemu življenju znotraj Cerkve, pomeni odgovoriti na klic, da vzamemo svoj križ in gremo za njim, da posnemamo njegovo vdanost Očetu in njegova dejanja služenja in ljubezni, da izgubimo življenje, zato da ga najdemo. In glede na to, da ima vse Kristusovo bivanje misijonski značaj, velja to tudi za može in žene, ki mu sledijo bolj od blizu.

Misijonska razsežnost, ki sodi v samo naravo Cerkve, je torej neločljivi del vsake oblike posvečenega življenja in je ni mogoče zanemarjati, ne da bi pri tem nastala vrzel, ki bi izmaličila karizmo. Misijonsko poslanstvo ni prozelitizem ali gola strategija, ampak je del »slovnice« vere, nujno potrebna za tiste, ki poslušajo glas Duha, ki šepeta »pridi« in »pojdi«. Kdor hodi za Kristusom, nujno postane misijonar in »ve, da Jezus hodi z njim, govori z njim, diha z njim, dela z njim. Čuti, da je Jezus z njim sredi misijonarskega dela.« (VE, 266)

»Misijon je vnetost za Jezusa in hkrati vnetost za njegovo ljudstvo. Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nas nosi. Če nismo slepi, začenjamo dojemati, da se ta Jezusov pogled razširja in usmerja poln ljubezni in notranjega žara na vse njegovo ljudstvo. Tako na novo odkrijemo, da nas hoče vzeti kot orodje, da bi se vedno bolj približal svojemu ljubljenemu ljudstvu« (prim. prav tam 268) in vsem tistim, ki ga iščejo z iskrenim srcem. Jezusovo naročilo »pojdite« obsega vedno nove okoliščine in izzive, s katerimi se v evangelizacijskem poslanstvu sooča Cerkev. V njej so k temu, da oznanjajo evangelij s pričevanjem življenja, poklicani vsi, prav posebej pa velja za posvečene, naj poslušajo glas Duha, ki jih kliče, naj gredo na velika obrobja misijonov, med tiste, do katerih evangelij še ni prišel.

Petdesetletnica koncilskega odloka o misijonski dejavnosti Cerkve Ad gentes (M) nas vabi, naj znova preberemo in premišljujemo ta dokument, ki je v ustanovah posvečenega življenja sprostil močne misijonske pobude. V kontemplativnih skupnostih je na novo zasvetil in spregovoril lik sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov in navdihovalke globoke notranje povezanosti kontemplativnega življenja in misijonskega poslanstva. Za mnoge kongregacije aktivnega posvečenega življenja se je hrepenenje po misijonih, ki ga je prebudil 2. vatikanski cerkveni zbor, začelo neverjetno široko odpirati misijonskemu poslanstvu ad gentes, ki ga je pogosto spremljalo sprejemanje bratov in sester iz dežel in kultur, ki so jih odkrile pri evangelizaciji, zato lahko danes govorimo o zelo razširjeni medkulturnosti znotraj posvečenega življenja. Prav zato je zelo pomembno, da je ideal misijonskega poslanstva Jezus Kristus in da ta ideal zahteva popolno podaritev sebe za oznanjevanje evangelija. Pri tem ne more biti nobenega izmikanja: kdor po Božji milosti prejme poslanstvo, ga je poklican tudi živeti. Za tiste postane oznanjevanje Kristusa na različnih obrobjih sveta način življenja in način hoje za Kristusom. To poplača vse napore in odpovedi. Kakršnakoli težnja, da bi se od tega poslanstva oddaljili, pa čeprav iz vzvišenih nagibov, povezanih z mnogimi pastoralnimi, cerkvenimi ali človekoljubnimi potrebami, ni v skladu Gospodovim klicem, naj bomo osebno v službi evangelija. V misijonskih ustanovah so vzgojitelji poklicani, da jasno in odkrito predstavijo ta vidik življenja in delovanja pa tudi odločno razločujejo pristen misijonski poklic. Obračam se posebno na mlade, ki so še sposobni, da pogumno pričujejo in se velikodušno lotijo junaških del, čeprav plavajo proti toku: ne pustite si vzeti sanj o pristni misijonski poklicanosti, hoji za Kristusom, ki prinaša s seboj popolno podaritev samega sebe. V svoji najgloblji vesti se vprašajte, kaj je razlog, da ste izbrali misijonarsko posvečeno življenje, in premerite svojo pripravljenost, da ga boste sprejeli kot to, kar zares je: dar ljubezni v službi oznanjevanja evangelija. Ob tem se zavedajte, da oznanjevanje evangelija ni toliko potreba za tiste, ki evangelija še ne poznajo, ampak bolj nuja za tiste, ki ljubijo Učitelja.

Danes se misijonstvo srečuje s tem, da spoštuje potrebo vseh narodov, da bi izhajali iz lastnih korenin in ohranjali vrednote vsakokratne kulture. Gre za to, da bi razumeli druga izročila in filozofske sisteme, se z njimi spoštljivo srečevali ter vsakemu narodu in vsaki kulturi priznali, da se s pomočjo lastne kulture bliža razumevanju Božje skrivnosti ter sprejemanju Jezusovega evangelija, ki je za te kulture luč in moč, ki spreminja.

Ob tej kompleksni dinamiki se moramo vprašati: »Komu naj bo predvsem namenjeno oznanjevanje evangelija?« Odgovor je jasen in ga najdemo v evangeliju: ubogi, mali, bolni, tisti, ki so pogosto zapostavljeni in pozabljeni, tisti, ki ti ne morejo povrniti (prim. Lk 14,13–14). Evangelizacija, ki se prednostno obrača k tem ljudem, je znamenje Božjega kraljestva, za katero je prišel Jezus, da nam ga prinese. »Obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi. Ubogih nikdar ne pustimo samih.« (VE, 48) To mora biti jasno predvsem osebam, ki so se odločile za misijonsko posvečeno življenje: z zaobljubo uboštva izberejo hojo za Kristusom v tej posebni ljubezni do ubogih, in sicer ne ideološko, ampak prav tako kakor on, da se poistovetijo z ubogimi, da kakor oni živijo v negotovosti vsakdanjega življenja in se odpovedo vsakršni oblasti, da tako postanejo bratje in sestre zadnjih med zadnjimi ter jim prinašajo pričevanje evangeljskega veselja in izraz Božje ljubezni.

Da bi posvečene osebe živele krščansko pričevanje in znamenja Očetove ljubezni med malimi in ubogimi, so poklicane, da za služenje v misijonskem poslanstvu pridobivajo tudi verne laike. Že 2. vatikanski cerkveni zbor je trdil, da »laiki sodelujejo pri evangelizacijskem delu Cerkve in imajo kot priče ter hkrati kot živo orodje delež pri njenem odrešilnem poslanstvu« (M, 41). Misijonarji redovniki se morajo vedno bolj pogumno odpirati tistim, ki so – četudi samo za omejeno obdobje – pripravljeni z njimi sodelovati in si pridobiti misijonske izkušnje. Gre za brate in sestre, ki želijo biti deležni misijonskega poslanstva, ki so ga prejeli pri krstu. Misijonske hiše in ustanove so primerni kraji, kjer jih lahko sprejmemo ter podpremo človeško, duhovno in apostolsko.

Misijonske ustanove in delovanje v Cerkvi so v celoti v službi in na voljo tistim, ki še ne poznajo Jezusovega evangelija. Da bi uspešno dosegale ta cilj, potrebujejo karizmo in misijonsko zavzetost posvečenih, hkrati pa tudi posvečeni potrebujejo v svojem služenju strukturo pomoči, ki je izraz skrbi rimskega škofa zanje, da bo zajamčena koinonía in bosta tako sodelovanje in sinergija sestavni del misijonskega pričevanja. Jezus je edinost učencev postavil kot pogoj, da bi svet veroval (prim. Jn 17,21). To zbliževanje ni enako temu, da bi se pravno-organizacijsko podvrgli institucionalnim organizmom in ustanovam ali da bi zadušili tisto domišljijo Duha, ki prebuja različnost, ampak naj dá evangeljskemu sporočilu večjo učinkovitost in poudarja tisto edinost namenov, ki je tudi sad Duha.

Misijonske ustanove Petrovega naslednika imajo vesoljno apostolsko obzorje. Prav zato je potrebno veliko karizem posvečenega življenja, da morejo zaobjeti ogromna obzorja evangelizacije in zagotoviti primerno navzočnost na mejah in že doseženih ozemljih.

Dragi bratje in sestre! Misijonar gori za evangelij. Sv. Pavel je dejal: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1 Kor 9,16). Evangelij je izvir veselja, osvobojenosti in odrešenja za vse ljudi. Cerkev se zaveda tega daru, zato se ne utrudi nenehno oznanjati vsem tega, »kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli« (1 Jn 1,1). Poslanstvo služabnikov Besede – škofov, duhovnikov, redovnikov in laikov – je, da vse, brez razlike, pripeljejo do osebnega odnosa s Kristusom. Na širokem področju misijonske dejavnosti Cerkve je vsak krščeni poklican, da svojo zavzetost, v skladu s svojim osebnim položajem, v polnosti živi. Velikodušen odgovor na to splošno poklicanost pa lahko dajo posvečene osebe z intenzivnim molitvenim življenjem ter združenjem z Gospodom in njegovo zveličavno žrtvijo.

Mariji, materi Cerkve in vzoru misijonskega poslanstva, izročam vse tiste, ki ad gneteš ali v svoji domovini v vseh življenjskih stanovih sodelujejo pri oznanjevanju evangelija. Vsem z veseljem podeljujem svoj apostolski blagoslov.


Vatikan, 24. maja 2015,
na slovesni praznik binkošti